24. 5. 2023 – 13.15

Dekonstrukcija zabave

Audio file

Audio file
23. 5. 2019 – 13.00
4. festival Prestopi, Maribor

Letos se je bienalni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti Prestopi po štirih letih zopet vrnil na predkoronski spomladanski termin. Tako ni bilo treba dosti premišljanja in izgovorov, da zagrabim nahrbtnik in se vkrcam na vlak proti vzhodni prestolnici. Sploh, ker so bili gostitelji – organizator festivala društvo Moment – tako prijazni, da so mi v paketu »akreditacija plus« dovolili prespati na kavču v svoji pisarni. In nisem bil edini, ki ga je festival privabil v Maribor. Med drenjanjem v vrsti za karte pred Lutkovnim gledališčem Maribor 14. maja zvečer sem namreč okoli sebe opazil kar precej znanih fac, ne le iz Ljubljane, pač pa tudi iz drugih delov Slovenije, bojda je nekaj obiskovalcev prišlo celo s Hrvaške

Razlog so bili seveda zvezdniški gostje festivala – famozna britanska skupina iz Sheffielda, Forced Entertainment, ki jih že od njihove ustanovitve leta 1984 predalčkajo s pojmi eksperimentalnega, snovalnega ali postdramskega gledališča. S tisto nalepko za nedramske odrske pojave pač, ki je trenutno v modi. V Maribor so pripeljali triurno različico svoje dolgoletne uspešnice Quizoola! iz leta 1996, ki je pri nas v šesturni obliki gostovala že davnega leta 2005 na festivalu Exodos. Poleg tega pa še za skupino relativno novo predstavo Real Magic oziroma Resnična čarovnija iz leta 2016, na ogled katere smo čakali v prej omenjeni vrsti. Kratka fiksirana ter dolga improvizirana predstava sta nam v svojem razponu ponudili vpogled v specifični performativni pristop Prisilnega zabavljaštva. Dopolnilnega pouka željnim pa je bila na voljo še dvodelna konferenca o skupini – prvi dan s strokovnjaki Aldom Milohnićem, Zalo Dobovšek in Lejo Jurišić, drugi dan pa z gostujočimi člani skupine – Richardom Lowdonom, Claire Marshall in Jerryjem Killickom. Razgrnimo torej naše zbrane uvide z vstopom v Resnično čarovnijo.

Sedite udobno? Ste prvič tu? Pravila igre so naslednja. Claire si bo v glavi zamislila eno besedo. Vi imate tri možnosti, da uganete to besedo. Claire, si že pripravljena? Claire ima besedo! No, torej, kaj mislite, da ima Claire v mislih?

Na umetni travi sredi odra se izriše podoba nekakšne televizijske nagradne igre. Voditelj Jerry, v rumeno kokoš oblečena pomočnica Claire in tekmovalec Richard. Absurdnosti naloge navkljub, ali prav zaradi nje, se vsi trije vržejo v igro. Rumena kokoš maha z na karton napisano besedo »algebra«. Richard ugiba z zavezanimi očmi: »Je mogoče beseda ‘elektrika’?« »Ne Richard, ni ‘elektrika.’« »Kaj pa ... ‘luknja’?« »Žal ni ‘luknja’« »Aha, gotovo je beseda ‘DENAR’!« »Ni ‘denar’ Richard.« Nakar se pozicije zamenjajo in isti dialog se ponovi. In še enkrat. In še enkrat. In še tolikokrat, da mine ura in pol. Vloge se menjajo. Lasulja se podaja okrog. Kokošji kostumi se oblačijo in slačijo. Včasih prizore spremlja vnaprej posneti smeh, včasih klovnovska glasba, včasih tišina. Iz drdranja enega in istega nam v glavi takoj vzniknejo reference, ki jih je na konferenci odpredaval Milohnić: izhodišča odrskih metod Forced Entertainment ‒ kombinacije resnega in trivialnega, dolgotrajnosti in repeticije – lahko najdemo že pri futuristih. Torej v njihovem navdušenju nad provokacijo, absurdom in varietejem ter drugimi pogrošnimi žanri. V isto premico lahko nato vstavimo še Ionescovo komedijo absurda iz petdesetih let. 

Liki v Resnični čarovniji niso pravi liki. Po eni strani se performerji naslavljajo s pravimi imeni, po drugi strani se liki pred nami sestavljajo in razkrajajo. Včasih je kdo osoren, pa spet zatem otroško navdušen. Včasih imamo opravka z mačistično nadvlado voditelja, včasih ta prijateljsko pomaga. Kot bi ždeli na obali kolektivnega nezavednega in bi nam nastopajoči ponudili sebe kot lečo, skozi katero lahko ugledamo družbene naplavine, ki se nabirajo tako zunaj kot znotraj nas. 

Lahko se vprašamo, kakšen kompulzivni gon žene naše ne-povsem-like v vedno novo in novo ponovitev istega in ali to korespondira s kakšnimi družbenimi in ekonomskimi pojavi. Lahko se vprašamo, ali odrsko vzdušje odzvanja dogodke iz časa nastanka predstave, torej referendum o Brexitu in izvolitev Donalda Trumpa. Ko pademo v ustrezno gledalsko razpoloženje, je to jadranje po asociacijah kar kratkočasno, saj skupina vedno najde še en nov vstop v spet isto banalno besedilo – včasih prizor traja 15 minut, včasih pol minute – in s tem razpre še eno plast. Dokler se približno na treh četrtinah predstave ne zaletimo v strop. 

A preden se lotimo stropa, si poglejmo še predstavo Quizoola!, ki jo z Resnično čarovnijo družijo nekatere podobnosti. Kjer Real Magic po besedah ustvarjalcev želi postati stroj za ustvarjanje napetosti, ki jo črpa iz banalne nagradne igre, je večurna improvizirana Quizoola! dosti ohlapnejša. Ko stopimo po stopnicah proti Kazinski dvorani v stavbi SNG Maribor, nas pred vrati pričaka klovn, ki sam s sabo igra pasjanso. V z zrcali obdani in s kristalnimi lestenci ozaljšani dvorani nas čakata še ostala dva performerja s klovnovsko poslikavo obraza in šopom papirjev. Igra, ki se jo gre Quizoola!, je slednja: eden sprašuje, drugi odgovarja. Poslikava obraza nas zopet potisne v vmesno polje med zasebnim in uprizorjenim, vsakdanjim in karikiranim. Nekatera vprašanja so formalna, druga politična, tretja osebna, četrta improvizirana na podlagi prejšnjega vprašanja. Včasih so odgovori smešni, včasih resni. Vsake toliko časa si performerja zamenjata vlogi in šop papirjev. Vsako uro pride klovn iz sprejemnice v dvorano in prevzame funkcijo nastopajočega. Iz ploščate dramaturgije enakomernega dogajanja, ki traja in traja, tako spontano vznikajo zaplate zanimivosti in luže dolgčasa. To pot je pozicija gledalcev svobodnejša – lahko odidemo, lahko se vrnemo, lahko gledamo lestence in zgolj poslušamo pogovor. S tem pa nam je tudi predana odgovornost za lastno zainteresiranost ali zdolgočasenost. 

Tako v Quizooli! kot v Resnični čarovniji je dogajanje tavtološko – je točno to, kar je. Čeprav delno asociira na dramsko gledališče, ni ozadja ali predzgodbe. Seveda pa se iz namočenosti nastopajočih in publike v družbeni kontekst iz materiala lahko porajajo pomeni, čustva ter drugi učinki. V obeh predstavah se tudi izgubi vsakdanje dojemanje časa. Pravzaprav postane jadranje po ponovitvah in arbitrarnostih vprašanj in odgovorov naloga vsakega posamičnega gledalca, ki se pogaja z materialom ter s tem znotraj tkiva predstave zasede sebi lastno individualno pozicijo. Ustvarjalci ne zavzemajo višje pozicije vedenja, temveč se skupaj z nami sprašujejo: »Pa čak mal, pa kaj je to, kar se tu pravzaprav dogaja?« Demokratičnost gledanja je posledica demokratičnosti ustvarjalnega procesa, v katerem so umetniki prav tako drezali v material in ugotavljali, kaj to je in kaj pravzaprav hoče. 

A nazadnje se v Quizooli! zaletimo v isti strop, kot v Resnični čarovniji. Skupini se namreč pozna, da izhaja iz alternativne pankerske drže osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je v temelju cinična in skeptična. Obe predstavi izvajata dekonstrukcijo kakršnegakoli jasnega pomena ali hierarhije, a si za koordinatno izhodišče še naprej jemljeta družbeni mainstream – lotevata se razkrajanja dramskega gledališča, mimetičnega realizma, psihologizirane igre ter njihovih različic, kot jih najdemo v televizijskih in na drugih zabavljaških formatih. Predstavi torej ne uporabita dekonstrukcije, da bi razkrili konkretne družbene, politične ali ekonomske probleme. Prav tako ni niti v Resnični čarovniji niti v Quizooli! zaslediti nobenega semena utopije, neke možnosti od mainstreama drugačne začasne oblike sobivanja med nastopajočimi in publiko. Ampak morda težava ni v prisili, torej v Forced polovici imena »Forced Entertainment«, pač pa v drugi besedi, torej v zabavljaštvu, ki se še vedno nanaša na najbolj razširjene družbene klišeje, s katerimi nas skupina zabava, medtem ko jih mrcvari. A navsezadnje ima taka dekonstrukcija s cinizmom srednjega razreda zamejen horizont, da se na koncu vprašamo: »No, ja, že že, in kaj?«

Nemara bo kdo v odgovor citiral Richarda Lowdona, češ, da želim v teh dveh predstavah videti nekaj, česar ne ponujata, in da naj torej pogledam, kaj hočeta biti sami po sebi. V tem kontekstu nam Forced Entertainment ponujajo kombinacijo umetnosti, ki je dostopna, a hkrati zahteva pozornost in potrpežljivost. Širši publiki nudijo vstop na širne planjave sodobnih uprizoritvenih praks ravno s tem, da njihove predstave temeljijo na sodobnih pristopih horizontalnega dela z materialom, obenem pa so zasidrane v pristanih visoke dramske umetnosti in množične kulture. Ponuditi takšen vstop je pravzaprav tudi misija festivala Prestopi in razlog, da se nas je toliko drenjalo v vrsti za karte. Komur pa to ne zadošča, nam predstave vendarle ponudijo dovolj svobode, da je »nemara si želim drugačne umetnosti« tudi popolnoma legitimen zaključek. 

 

***

Recenziji je sledil pogovor v živo s plesalko in koreografinjo Lejo Jurišić, ki je s Forced Entertainment sodelovala pri predstavi The Last Adventures (2013). Pogovor povezujejo izjave Richarda Lowdona, Claire Marshall in Jerryja Killicka iz konference na festivalu Prestopi 15. maja. 

 

VOZNI RED ODDAJE

- Recenzija [00:00]

- Pogovor z Lejo Jurišić - uvod. [13:30]

- Izjava Forced Entertainment o njihovi skupinski dinamiki [15:45]

- Pogovor z Lejo Jurišić o njenem sodelovanju z FE [17:47]

- Izjave Forced Entertainment o odnosu s publiko [23:01]

- Pogovor z Lejo Jurišić o durational performansih [27:38]

- Izjave Forced Entertainment o delu z materialom [35:42]

- Pogovor z Lejo Jurišić o strategiji trajanja kot spremembi gledalskih koordinat [40:54]

- Izjave Forced Entertainment o delu z jezikom in pomeni [45:38]

- Pogovor z Lejo Jurišić o kako se predaš procesu ali umetniškemu delu [48:21]

- Izjava Forced Entertainment o 3D šahu [52:24]

- Zaključek [52:55]

 

***

Foto - Gregor Salobir, festival Prestopi

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj