21. 3. 2023 – 17.00

Dovolj drame, dej mi lajf

Audio file

Drage poslušalke, dragi poslušalci, pozdravljeni v oddaji Teater v eter, v kateri se bomo danes posvetili avtorskemu projektu Pravljice našega otroštva, ki je v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica nastal pod režijsko taktirko Jerneja Lorencija. Ker avtorski projekt nima enovite dramske strukture, ampak vzpostavlja heterogeni prostor, v katerega se postopoma naseljujejo moji in tvoji osebni spomini ter občutja, vanj ne bomo vstopili skozi kritiko, ampak skozi zrklo, v katerem se lomi tisočero perspektiv. Pravljice se uspešno izmikajo kuratorstvu občutkov – brez režijskega sprenevedanja te pahnejo v čarobno krajino mnogih likov, ki najprej obstajajo zgolj v imaginarnem prostoru, potem pa se po nekem čudežnem naključju naselijo v igralce in nato še vate, vame, v vse nas … Vsak izmed nas ima svoj nekoč … 

Nekoč je živel človek, ki je hrepenel po tem, da v njegovem življenju ne bi bilo več drame. »Samo drame ne, prosim!«, si je rekel nekega večera, ko je kruta zima že prehajala v pomlad. »Dovolj je imam, za božjo voljo!«

Obrnil se je na levo – drama, obrnil se je na desno – drama. Pogledal je v preteklost, drama – pogledal v vse možne prihodnosti, drama. Ni si več znal predstavljati življenja brez drame. Drama v gledališču in drama na filmu, da o televiziji in večernih novicah sploh ne izgubljamo besed, vsepovsod SAMA DRAMA. Drama v prvem zakonu, drama v drugem zakonu, drama v tretjem zakonu, potem pa še drama z otroki iz prvega, drugega, tretjega zakona, in z otroki njihovih otrok – tako v neskončnost. Svetlikava štafetna palica, ki naj bi si jo predajali iz generacije v generacijo, je v družini tega človeka že davno postala vroč krompir, ki bi ga vsak rad predal drugemu zgolj zato, da bi se ga znebil. Zimski kamin, ob katerem so nekoč vsi skupaj sedeli in si dolgo v noč pripovedovali najrazličnejše pravljice, se je spremenil v grozljivega ogenj bruhajočega demona, ki pripoveduje le še to, kako je celotno življenje ena sama velika – DRAMA!

Avtorski projekt Pravljice našega otroštva nas postavi v statični prostor čiste prisotnosti, kjer se naša vpetost v dvojno zanko preteklosti in prihodnosti pokaže kot temeljno določilo človeškega bivanja. Po eni strani imajo pravljice, ki jih pripovedujejo igralci, funkcijo gradnje začasne skupnosti, saj v občinstvu sprožajo kolektivno nostalgijo. A ker igralci to kolektivno nostalgijo poglabljajo in konkretizirajo skozi svoje osebne spomine, lahko pravljice v kontekstu predstave razumemo tudi kot nekaj zelo osebnega in intimnega. Predstava potihoma igra na najbolj boleče note tvojega samozavedanja. Občutji sramu in krivde, ki te vpenjata v preteklost, ter občutje strahu, ki te ščiti pred prihodnostjo, so namesto v dramske dialoge o kot-da realnem vpeti v sprehod skoz’ imaginarno krajino različnih pravljic, v kateri se ne prepletajo le osebni in kolektivni, ampak tudi realni in imaginarni spomini. 

Predstava ne predpostavi, da imamo vsi gledalci isto doživljanje življenja – najde pa skupni imenovalec, ki nas poveže v skupnost različnih. Tako ji uspe vzpostaviti gledališki prostor, katerega glavna funkcija ni uprizarjanje v smislu zrcaljenja medčloveških dram, ampak razpiranje polja referenc, ki nam omogoča, as cheesy as it sounds, potovati navznoter – v spomine, sanje in strahove. Struktura predstave ni enovita, ampak se lomi kot žarek svetlobe skozi prizmo, na nešteto različnih načinov in za vsakega gledalca malo drugače.

V post-pandemičnem obdobju je gledališki dogodek dozdevno postal izjemno priljubljen format. Po dveh letih izolacije ima lahko že bivanje v istem prostoru z drugimi ljudmi – z ljudmi, ki niso le različnih spolov in starosti, ampak tudi različnih mnenj in prepričanj – nekako subverzivni potencial. Avtorski projekt Pravljice našega otroštva zadane v srčiko notranje strukture gledališkega dogodka kot uprizoritvenega žanra, saj nas ne le postavi v isti prostor, ampak nam skozi obilje pravljičnih podob pričara ocean, v katerega lahko vsak svobodno in samotno zaplava. Gledališki dogodek ne bi bil dogodek, če ne bi dopuščal odprte in heterogene pripovedne strukture. A tudi gledališki ne bi bil, če ne bi temeljil v osnovnih izvedbenih konvencijah gledališča – prihod ob določeni uri; nemožnost začasnega zapuščanja dvorane; razdeljenost na dele z odmorom; univerzalizacija zgodbe v smislu plasiranja zgodbe vsem gledalcem na enak način in enotnega usmerjanja njihovih čutnih zaznav v določen del odrskega dogajanja, in tako naprej.



Čuti so tokrat predvsem vzbujeni in vzburjeni, ne toliko usmerjani. Na voljo je veliko materiala, ki ga lahko zagrabiš ali pa ne. Na voljo je veliko situacij, ki te triggirajo, pa ne veš zakaj. Pravljice so tako žive, da ti od njih zatrepetajo kosti. Poleg tega jih igralci obogatijo z domiselnimi gestami in eksperimentalnimi zvoki, ki skupaj vzpostavljajo svojevrsten čuten in gestičen minimalizem. Predstava nas pusti pri miru, da doživljamo, kar doživljamo, in nam ne sugerira, kaj bi morali doživljati. Obenem pa je polna čutnih kuriozitet, ki pritegnejo našo pozornost samo zato, da jih lahko nekaj sekund kasneje izpustimo in se polotimo česa drugega, denimo opazovanja drugih gledalcev.



Za teboj sedi nadebudnež, ki svoji spremljevalki med odmorom navdušeno razlaga: »kakšen car je ta Lorenci, to lahko uspe samo njemu, k vem kok je to težko nardit, tok enostavna scena, ampak tok pomensko pregnantna, noro!«. Pred teboj je gospa, ki je na predstavo prišla sama, a se očitno ne počuti sama, saj spominom, o katerih pripovedujejo igralci, vseskozi prikimava, kot da bi bili njeni lastni. Skupina študentov se smeji vsaki fori, gospod v prvi vrsti pa brez kakršnekoli subtilnosti jemlje svoje večerne tablete, medtem ko ti razmišljaš, zakaj zaboga se ne spomniš nobene pravljice iz svojega otroštva. 



Tam nekje v daljavi pa sedi človek, ki si ga opazil že pred vhodom v dvorano – človek, ki hrepeni po tem, da v njegovem življenju ne bi bilo več drame. Končno je prišel na svoj račun. Ni drame, ki bi tlela pod lažnim videzom medčloveških odnosov – to je bilo bolj opazno v Lorencijevih zgodnejših predstavah, denimo v Nevihti in Snu kresne noči. Prav tako ni eksplicitne tematizacije drame človeškega življenja in umiranja, ki je prišla do izraza v Iliadi. Ironija je prisotna na najbolj nedolžne in subtilne načine, pogosto zgolj na ravni minimalističnih gest in grimas, ki podkrepljujejo govor. Vsa gledališka sredstva, ki bi gledalčevo pozornost prekomerno prikovala na linearnost odrskega dogajanja, so zvedena na minimum. Tako ustvarjalcem uspe dve uri in pol ohranjati nekakšen prazen prostor – prostor, ki gledalcu omogoča razmah lastnih občutij in spominov. Prostor, v katerem se nenadoma znajdeš in iz katerega nenadoma odideš, poln misli in občutij, ki mehkobno zarežejo v tvojo eksistenco in ki s teboj vztrajajo še dolgo po koncu dogodka.



Najbolj dramatičen dogodek celotne predstave je – resno! – prihod igralcev na oder. Medtem ko igralci počasi in potihoma, pa vendarle nekako impozantno prihajajo na oder, se pred tvojimi očmi začne izrisovati koča, v njej kamin. Prazne skodelice se napolnijo s toplim čajem, prazne čaše z žlahtnim vinom. Čas je za zimsko spanje. Izven koče, v avditoriju, se v prostem padu postopoma topijo snežinke. Svetlikajo se druga v drugi in padajo, se v padanju topijo, dokler se povsem ne stopijo. Po zimi pride pomlad in vse zopet vzbrsti.  

 

Spremna fotografija je vzeta s spletne strani Prešernovega gledališča Kranj. Avtorica fotografije: Nada Žgank. 

Avtorji del

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj