Producent, vezni igralec scene
V tretji epizodi oddaje Teritorij teatra, ki se v letošnji sezoni posveča dekodiranju hierarhij znotraj uprizoritvenih umetnosti ter njim inherentnega nevidenega dela, se bomo ukvarjali z vprašanjem gledališke produkcije ter poklicem in delom producenta.
Delo producenta spada pod izmuzljiv kriterij ustvarjalnosti, saj je producent po eni strani zadolžen za administrativne in organizacijske naloge, po drugi strani pa je njegovo delo zelo vsebinske narave. S tem se kaže vsa arbitrarnost hierarhičnih delitev v gledališču: kot sosnovalec programa in repertoarja ima lahko producent veliko moči in zato skupaj z najbolj cenjenimi ustvarjalnimi poklici spada v »vrh« ekipne hierarhije, vendar pa je lahko hkrati v svoji izvršni vlogi, kot nekdo, ki opravlja predvsem administrativna in organizacijska dela, umeščen tudi nižje od ostalih ustvarjalcev.
V nocojšnji oddaji se nam bodo z izjavami pridružili: Mija Špiler, producentka Društva Dveh, Zavoda Margareta Schwarzwald ter Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, Nika Bezeljak, programska vodja in producentka Društva Moment Maribor, Tina Dobnik, producentka Zavoda Maska, ter Jan Rozman, samozaposleni v kulturi, koreograf in plesalec. Z njimi bomo spregovorili o delu producenta, gledališki produkciji, njeni umeščenosti v sodobno uprizoritveno krajino ter o vplivu, ki ga ima dodeljevanje programskih sredstev na uprizoritveno produkcijo. V zaključku oddaje bomo slednje premislili še s perspektive prihodnosti za mlajše generacije, ki v neodvisno produkcijo šele vstopa.
Nika Bezeljak uvodoma pove, da je glavna producentova zadolžitev povezana z organizacijo časa, ljudi in potencialov, zato morajo producenti znati obvladovati različne segmente dela. Po njenem prepričanju se tako od producenta pričakuje predvsem sposobnost organizacije in vodenja, znati pa mora upravljati tudi z logistiko, osnovami prava, računovodstva, komunikacije z javnostjo in novinarskega znanja. Sposobnosti, ki se jih morajo ljudje na tej funkciji priučiti, so zelo različne, saj je za delo producenta značilna svojevrstna diferenciacija.
Čeprav so producentove zadolžitve v izvršni funkciji drugačne kot v kreativni, Tina Dobnik opozarja, da na neodvisni sceni ta poklic pogosto opravlja ena sama oseba. Nanjo pogosto pade še več drugih zadolžitev, tudi takšnih, ki jih producenti načeloma ne opravljajo. Kljub temu Dobnik opaža, da se to z leti spreminja. Producent ima namreč s produkcijo predstave ogromno dela, predvsem pa je lahko to delo dolgotrajno, saj se ne zaključi s premiero, pač pa traja od začetne ideje do njenega izteka, ki predvideva tudi postprodukcijo.
Na postopno profesionalizacijo poklica je v nedavni oddaji Panoptikum na Televiziji Slovenija opozorila tudi Alma R. Selimović. Po njenem mnenju so bili v devetdesetih letih producenti v Sloveniji zvečine umetniki, ki so ustanavljali svoje zavode in društva, zato da so lahko razvijali in producentsko podpirali svoje umetniške prakse. Danes to delo v večini organizacij opravljajo profesionalni producenti. Kljub temu študija, ki bi sistematično in kontinuirano omogočal profesionalni producentski kader, v Sloveniji še vedno nimamo. Zaradi tega delo producenta pri nas opravljajo ljudje, ki so v ta poklic prišli s precej različnih področij: Nika Bezeljak je, denimo, diplomirana gledališka in radijska režiserka, Mija Špiler je v gledališko produkcijo vstopila iz ekonomije, kjer se je izobraževala na študijski smeri trženja, Tina Dobnik pa iz gospodarskega, natančneje turističnega sektorja.
Dobnik opaža, da je delo producenta, ki je zaradi ustvarjanja pogojev nekomu drugemu pogosto samoumevno, vseeno čedalje bolj pripoznano med mladimi.
Da je producentsko delo bistvenega pomena in da zato ne bi smelo biti spregledano, se strinja tudi Jan Rozman.
Ker je Rozman samozaposlen v kulturi, mora producentsko delo pogosto nase prevzeti kar sam.
Osnovni mehanizem pridobivanja sredstev producentov so, kot je znano, različne vrste razpisov, ki omogočajo kontinuirano umetniško delovanje. Najsi bo producent oseba ali javni zavod, je njegova zadolžitev, da sredstva, pridobljena na tak način, ustrezno razdeli. Med temi razpisi je najzloglasnejši programski razpis Ministrstva za kulturo, pri pripravi na tak razpis pa je ključnega pomena prav producentovo delo.
Ker je program posameznega zavoda kompleksen mozaik različnih segmentov in dejavnosti, neuspeh pri pridobivanju sredstev močno zareže v načrtovano časovnico dejavnosti, a ne prizadane le producenta, temveč ima zaradi majhnosti scene domino učinek. O posledicah izpada sredstev Tina Dobnik.
Vsaka štiri leta – kot pri kakšnem štiriletnem kolobarjenju – na površje vedno znova priplavajo globlja sistemska vprašanja o financiranju nevladnih organizacij in njihovem mestu v slovenskem kulturnem polju. Število prejemnikov programskih sredstev se že leta znižuje, čeprav je bojda letošnji proračun za kulturo rekordno visok. To predstavlja velik izziv predvsem za producente, od katerih se v takih pogojih zahteva premislek o novih produkcijskih strategijah. O tem Mija Špiler, Jan Rozman, Nika Bezeljak in Tina Dobnik:
Prepoznavnost in pomembnost nevladne scene bi se lahko podpirali tudi s produkcijskim povezovanjem z javnimi zavodi, kar se v nekaterih primerih, tudi pri zavodu Maska in Moment Maribor, že dogaja. Na nekaterih področjih, kot sta recimo sodobni ples in intermedijska umetnost, javnih zavodov ni, prav produkcijsko povezovanje pa bi lahko zapolnilo takšno vrzel. Povezovanje se zdi smiselno, ker ustvarjalci med institucijo in nevladnimi zavodi tako ali tako pogosto prehajajo in vseskozi delujejo na obeh scenah.
Rezultati letošnjega štiriletnega programskega razpisa so na plano ponovno potegnili številna polemična vprašanja, ki pravzaprav razpirajo nekatere dileme produkcijskih pogojev lokalne scene v trenutku, ko je od ustanovitve prvih nevladnih zavodov minilo že skoraj trideset let. Na sceno je medtem vstopilo že kar nekaj novih generacij, ki pa so vsakič znova soočene s produkcijskimi dilemami – kako priti do sredstev in podpore za ustvarjanje: ustanoviti nov producentski zavod, ki se bo po težko prigaranih izkušnjah za sredstva boril z že uveljavljenimi entitetami ali pa si najti zaveznike prav v njih. Težave, s katerimi se soočajo generacije ob vstopu na sceno danes, opišeta Špiler in Rozman skozi programsko razmišljanje o produkcijskih dejavnostih.
Nevladni zavodi niso pomembni le zaradi izobraževanja in usposabljanja novega kadra, temveč nastajajo in se razvijajo predvsem zaradi potrebe po produciranju novih vsebin ter principov uprizarjanja, ki v institucijah niso dobrodošli. Zdi se, da to velja še danes, predvsem takrat, ko pride do avtorskega in individualnega prilaščanja določenih estetik in umetnikov ter prepočasnega kroženja direktorjev na vodilnih mestih nekaterih organizacij. Kot jedrnato povzame Jan Rozman, je odprtost zavodov za nove umetnike, estetike in principe dela nujno hranilo za rast celotne scene.
Trenutne razmere, tako celostnega odnosa Ministrstva za kulturo do nevladnih organizacij kot posledic zmanjšanja programskih sredstev, razpirajo pomembnost pozicije producentov in producentske dejavnosti kot veznega člena in stratega na neodvisni sceni. Predvsem je bistveno njegovo vpenjanje v dialog med publiko, gledalci, ustvarjalci ter financerji in zagovorniškimi organizacijami. Producent lahko z vključevanjem v birokratske procese, so-oblikovanje nacionalnih programov, pripravo zakonov, razpisov in komisijskih kriterijev, pa tudi s svojo občutljivostjo za umetniški aspekt, vzpostavi vez med odločevalci in ustvarjalci ter s tem soustvarja tako ustvarjalne kot produkcijske pogoje. Z izpostavljanjem pomena delovanja nevladnih organizacij in njenega širšega družbenega namena, producent postane ne le strateg in programer, temveč vezni igralec scene. Programsko razmišljanje in ustvarjanje produkcijskih pogojev ter preživetvenih strategij je nekaj, kar bi v času, ko delo in poklic producenta postajata čedalje bolj prezentna in vpeta v delovanje celotne neodvisne scene, morali prevzemati producenti. Slednje bi ustvarjalce razbremenilo administrativnega, organizacijskega in produkcijskega dela ter jim omogočilo več časa in bolj poglobljene procese za razvoj svojih avtorskih poetik, pozicij in uprizoritvenih formatov.
Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj