Ben White: Palestinians in Israel - segregation, discrimination and democracy

Ben White: Palestinians in Israel - segregation, discrimination and democracy

Recenzija izdelka
9. 2. 2012 - 15.30

Vrnitev 700.000 palestinskih beguncev, ki so bili izgnani s svojih domov ob nastanku Izraela leta 1948, in njihovih potomcev ter končanje izraelske okupacije palestinskih ozemelj iz leta 1967 sta ključni, a ne edini pravici Palestincev, ki morata biti spoštovani, če naj bo rešitev bližnjevzhodnega konflikta trajna. Poleg pravice do vrnitve in končanja okupacije so tu namreč še pravice Palestincev, ki živijo znotraj Izraela. Njihov položaj je sicer manj obupen kot položaj beguncev, ki so bili izgnani bodisi na okupirana ozemlja pod nadzorom Izraela bodisi v sosednje države, a kljub temu zasluži vso pozornost mednarodne javnosti. Temu je posvečeno delo britanskega svobodnega novinarja Bena Whita „Palestinians in Israel“ s podnaslovom „Segregation, discrimination and democracy“, ki je januarja letos izšlo pri odlični londonski založbi Pluto Press.

Knjiga se osredotoča na odnos izraelske države do njenih palestinskih državljanov in na sintagmo „judovska in demokratična država“, ki se vsiljuje tako medijem kot svetovnim političnim odločevalcem. Kot je znano, je ena od ključnih zahtev Izraela za vzpostavitev miru ravno palestinsko priznanje te države kot judovske. Gre seveda za namenoma nemogoč pogoj, ki ga Palestinci nikakor ne morejo sprejeti, saj bi to zanikalo arabsko identiteto Izraela, kjer je 20 odstotkov državljanov Arabcev. Zanikanje arabske identitete pa povzroči tudi zanikanje pravic izraelskih državljanov arabskega rodu.

Izrael je lahko nastal zgolj kot posledica etničnega čiščenja in rasističnega pogleda privržencev sionizma, judovske ekspanzionistične politične ideologije, na arabske prebivalce historične Palestine, na ozemlju katere je bil ustanovljen. White piše, da je Izrael že ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja bolj ali manj dosegel končne meje svoje ekspanzije in kolonizacije zasedenih ozemelj ter se posvetil konsolidaciji obstoječih kolonij in ozemlja znotraj Izraela. Kako se je režim v Tel Avivu tega lotil? Medtem ko je zunanjo kolonizacijo, torej Gaze, Zahodnega brega, Vzhodnega Jeruzalema, Golanske planote v Siriji pa tudi egiptovskega Sinaja, izvedel s surovo vojaško silo ter masakriranjem in izgoni, se, kot prikaže avtor, notranje kolonizacije loteva veliko bolj prefinjeno, a nič manj brutalno. Z administrativnimi ukrepi, namreč.

A judaizacija Izraela se je začela že s samim nastankom države. Medtem ko je Izrael z zakonoma o vrnitvi in državljanstvu iz let 1950 in 1952 vsem Judom po svetu, ki so to želeli, dodelil pravico do izraelskega državljanstva, je hkrati poskrbel, da 700.000 izgnanih Palestincev tega statusa ni dobilo. Pravica do državljanstva je bila namreč odvisna od prebivališča v Izraelu od maja 1948 do popisa leta 1952, kar je seveda avtomatsko izključilo na silo pregnane Palestince, ki se jim v nasprotju z načrtom o delitvi Palestine, ki ga je leta 1947 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, ni dovolila vrnitev na svoje domove. Izrael je tako poskrbel, da so postali Judje naenkrat večinski prebivalci tega območja.

A tudi izraelsko državljanstvo ne zagotavlja polnih pravic, saj Izrael loči med državljanstvom in nacionalnostjo, dvema kategorijama, iz katerih izhajajo drugačne pravice. Nejudje so tako lahko izraelski državljani, a nikakor ne judovske nacionalnosti. Izrael je s tem vzpostavil teokratski karakter svojega pravnega sistema, ki je določil etnične kriterije za uživanje vseh pravic. Kako konkretno država izigrava svoje arabske državljane? Glavni instrument diskriminacije je vezan na zemljo. Po izgonu 700.000 Palestincev iz Izraela leta 1948 je režim hitro poskrbel za, pogojno rečeno, legalizacijo kraje zemlje, ki so jo begunci pustili za seboj. Leta 1950 je bil sprejet Zakon o lastnini odsotnih, ki je vzpostavil kompleksen mehanizem ekspropriacije z namenom trajne odtujitve palestinske zemlje v korist Izraela kot judovske države. Zemlja in nepremičnine tako imenovanih „odsotnih“ so bile zasežene in prenesene na „skrbnika“, organ, ki je nato to lastnino prenesel na druge državne in paradržavne organe. Ključno pri tem je bilo, da so bili iz termina „odsotni“ izključeni Judje, vanj pa so bili vključeni vsi Palestinci, ki so bili od doma odsotni med novembrom 1947 in majem 1948, tudi če so odšli zgolj na potovanje ali družinski obisk izven države.

Glavna tarča izraelskih oblasti glede judaizacije sta Galileja ali po arabsko al Džalil na severu in puščava Negev oziroma al Naqab na jugu. Tam živeče beduine je država pregnala, tiste, ki so ostali, pa prisilno preselila v rezervat, a tudi to ni bilo dovolj. Po leta 1953 sprejetem Zakonu o prevzemu nepremičnin je država prevzela lastništvo nad vso zemljo, ki je bila nenaseljena in neobdelana od aprila 1952. Beduini so, ker so bili z zemlje pregnani že prej, tako izgubili vse, čeprav so imeli lastniške certifikate. Po nekaterih ocenah je zaradi raznih zakonov in birokratskih procesov 95 odstotkov prebivalcev al Naqaba izgubilo svojo zemljo.

White sistematično analizira glavne prijeme Izraela za judaizacijo svojega ozemlja, pri čemer ta država, kot prikazuje knjiga, povsem neprimerno označena za demokratično, uporablja tudi tako imenovane „sprejemne komisije“. Te so nekakšen filter pri določanju, kdo lahko živi in kdo ne v krajih z manj kot 500 gospodinjstvi. Eden od kriterijev je tako tudi „ustrezanje družbenemu življenju v skupnosti“. Da je kriterij namenjen predvsem preprečevanju naseljevanja Arabcev, poudarja tudi organizacija Human Rights Watch. Ti administrativni ukrepi sicer ne presenečajo, če vzamemo v obzir, da najvišji predstavniki oblasti pa tudi sodišča palestinske državljane Izraela odkrito označujejo za demografsko grožnjo. Gideon Ezra, izraelski minister za javno varnost, je leta 2004 tako dejal, citiramo: „V Izraelu prebivajo arabski državljani. To je naša največja žalost.“

Whitova knjiga ponuja odlično analizo z vrsto v kontekst postavljenih statističnih podatkov, ki razkrivajo grozljiv odnos Izraela do svojih arabskih državljanov, ob tem pa dodaja tudi osebne izpovedi prebivalcev, ki so bili in so žrtve takšne politike. Da pri vsem ne gre zgolj za zlorabo sicer nevtralnih zakonov in predpisov, ampak za sistematično diskriminacijo, potrjujejo številni sočni citati tako najvišjih predstavnikov izraelskih oblasti kot lokalnih funkcionarjev in akademikov. Pa končajmo z enim od njih. Shmuel Dayan je kot poslanec izraelskega parlamenta leta 1950 priznal, citiramo: „Morda to, da beguncem ne dovolimo vrnitve, ni prav in moralno, ampak če bomo postali pravični in moralni, ne vem, kje bomo pristali,“ konec citata. Whitova knjiga je tako odličen začetek za vse, ki dvomijo v podobo, ki jo Izrael prodaja s svojo propagandno mašinerijo, saj prepričljivo prikazuje razsežnost izraelskega teokratskega etnorasizma in dokazuje, da kompromis s takšno politiko enostavno ni mogoč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness