BritOFF Ljubljanskega tramvaja

Ob 10. uri

Danes je torek, 20. december 2022, poslušate Radio Študent na 89,3 MHz. Na današnji dan pred 64 leti je svojo zadnjo vožnjo odpeljal ljubljanski tramvaj.

»Na ovinku pri Magistratu je zaškripalo in tramvaj je naznanil stanovalcem v bližnjih hišah, da je to ena izmed njegovih zadnjih poti po Ljubljani. Nihče si ni zatisnil ušes, ker je navada močnejša od neprilik, in marsikdo ne bo spal nekaj noči, ker bo pogrešal ropot starega tramvaja. Tišina po trušču tudi ni takoj prijetna.« 

Tako je o slovesu tramvaja leta 1958 pisal Slovenski poročevalec.

»Sicer se je vsa Ljubljana že dolgo veselila dne, ko bo šel v pokoj, a kaj ko se je ob slovesu težko posloviti.«

Ljudska pravica pa je poročala: »Ko je kazalec velike ure na stolpu Magistrata pridrsel na tretjo, je završalo med tisočglavo množico, ki je prišla na zadnje slovo od ljubljanskega tramvaja.

Na stopnišču mestne hiše so izpod zelenih zastorov zadoneli užaloščeni zvoki gasilske koračnice. ‘Pleh muzika’ brkatih tramvajarjev, oblečenih v starinsko nošo, je skozi instrumente žalujoče zaigrala poslednje slovo.«

Tramvaj je po Ljubljani vozil skoraj šest desetletij. Njegovo uvedbo je na prvi dan 20. stoletja napovedal župan Ivan Hribar, »električna cestna železnica«, kot jo je poimenoval časnik Slovenec, pa je uradno začela obratovati 6. septembra 1901. leta. Potnikom so bile na voljo tri proge oziroma linije, in sicer Glavna železniška postaja–Magistrat, Mestni trg–Vojna bolnica in Magistrat–Mestni kolodvor. V vozilu se je lahko peljalo do 30 potnikov (a se jih je po navadi v njem gnetlo več) tramvaj jih je prevažal s hitrostjo do 30 kilometrov na uro, a je bila potovalna hitrost zaradi prometne ureditve in z njo povezanih številnih omejitev bistveno manjša.

Sprva je bila lastnica tramvaja Splošna maloželezniška družba v lasti nemške firme Siemens & Halske, v tridesetih letih pa je tramvaj zaradi nepričakovane finančne nedonosnosti prevzelo podjetje Cestna električna železnica, ki ga je v ta namen ustanovila občina. V tem času so podaljšali obstoječe proge in zgradili nove: tramvajsko omrežje je tako obsegalo skupno 21 kilometrov prog, vozni park pa 53 pogonskih vozov in 19 potniških prikolic. Mesto je leta 1931 dobilo tudi novo remizo v Šiški, tako imenovano tramvajkomando, kjer je danes garaža avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa.

Po drugi svetovni vojni je tramvaj padel v nemilost mestnih oblasti – kot v knjigi Ljubljanski tramvaj 1901–1958 piše pokojni industrijski arheolog dr. Tadej Brate, je mestni svet leta 1952 imenoval posebno komisijo, da bi proučila promet v Ljubljani ter stanje in gospodarnost tramvaja. Ta je ugotovila, da tramvaj glede na urbanistično ureditev mesta ne pride več v poštev, saj da ogroža naraščajoči cestni promet in mu odvzema površine; posodobitev tramvajske infrastrukture, ki je bila dotrajana in zastarela, pa je bila menda prezahtevna in predraga. Nastopilo je obdobje trolejbusa.

Deževnega 20. decembra 1958. leta je bil tako dan slovesa. Ljudska pravica je o tem zapisala:

»Na ploščadi dvorišča se je pojavil nihče drug kot sam prosveti cesar Franc Jožef I. (ali po pravici povedano, Frane Milčinski).

S tresočimi rokami v belih rokavicah se je oprijel mikrofona in dolga, kocinasta brada je zatrepetala.

‘Mi in jaz, Franc Jožef der erste, bila zelo dobra vladar in smo 1901. leta dala vam en lep štrasenpon.’

Cesar je v hripavem glasu vzdignil prst in spustil solzo.

‘Mi bili zelo dobra in dovolili, da ljubljanski štrasenpon cviliti v domačem, slovenska jezik.’

Hripavo je še opeval cvilečo dobroto rajnke Avstroogrske in se še jokajoče poslovil.

‘Jaz, Franc Jožef der erste, prišla sem, da potočim zadnje avstroogrska solza od ta ljubljanski štrasenpon!’

Iz valujoče množice se je razlegel aplavz.

Potem se je od ‘drvarnice poslovil’ še priljubljeni Boris (Božo Marinc), ki je stari cvileči škatli po svoje recetiral pesmico.

Kot lovec na svoj šus

zdaj čakal ata bo

na avtobus!«

 

V Slovenskem poročevalcu nadalje beremo:

»Zdaj smo ob tramvaj in Ljubljana je izgubila še en spomin na stare čase. Marsikdo ga bo vsaj nekaj časa pogrešal, toda hitra vožnja z avtobusom je pomembnejša kot spomini v mestnem prometu.«

Pajade. Špela, kot piše Ljudska pravica, »brez katere ni šlo«, je bila bolj skeptična: »Ob koncu se je skozi črni pajčolan jokajoče poslovila.«

 - »No, ubogi stari tramvaj odhaja, sicer pa bodo ostale ‘šine’ za spomin. Kako bo z avtobusom, bomo pa šele videli!« je dejala Špela.

/.../

»Ko se je kolona nabitih tramvajev pripeljala do splošne bolnišnice, se je srečala s svojo konkurenco - avtobusom, ki je že prevzel novo delovno funkcijo.

Ljubljanski ‘štrasenpon’ pa je žalostno odcingljal na poslednjo pot.«

Ob 9. uri

Narodna osvobodilna vojska, največja oborožena uporniška skupina v Kolumbiji, ki ima približno štiri tisoč pripadnikov in je poznana pod kratico ELN, je za čas božično-novoletnih praznikov napovedala enostransko prekinitev ognja, ki bo trajala od 24. decembra do 2. januarja. Zmanjševanje napetosti med ELN in kolumbijsko vlado pod vodstvom predsednika Gustava Petra sledi novembrski obuditvi mirovnih pogajanj, ki so zastala leta 2018 po nastopu predsedniškega mandata Ivana Duqueja.

Programski svet Radiotelevizije Slovenija ni potrdil programsko-produkcijskega načrta za leto 2023. PPN, kot se glasi kratica načrta, je pri glasovanju podprlo 14 članov, kar je eden premalo, da bi ga sprejeli. Predlog PPN je za prihodnje leto med drugim predvidel vrnitev 20-minutne zunanjepolitične oddaje Globus na prvi program televizije. Programski svetniki prav tako niso podali pozitivnega mnenja k predlogu finančnega načrta zavoda za prihodnje leto, ki ga bo jutri obravnaval nadzorni svet. Predstavnica sveta delavcev Ksenija Horvat je na seji programskega sveta sporočila mnenje sveta delavcev, po katerem niti eden od obeh predlogov ni usklajen in ustrezno pripravljen. Še posebno nedomišljen se jim zdi programski načrt Televizije Slovenija, glede na to, da se je gledanost televizije, zlasti informativnih oddaj, drastično zmanjšala.

Ob 8. uri

Ministri za energetiko članic Evropske unije so na zasedanju v Bruslju dosegli dogovor o mehanizmu za omejevanje cen zemeljskega plina pri 180 evrih na megavatno uro. Evropska komisija je predlagala, da bi se kapica sprožila šele, ko bi cena plina presegla 275 evrov na megavatno uro. V skladu z dogovorom pa se bo mehanizem sprožil, ko bo cena plina tri dni zapored presegala 180 evrov na megavatno uro, hkrati pa bo borzna cena zemeljskega plina te tri dni najmanj 35 evrov višja od cen utekočinjenega zemeljskega plina. Cenovna kapica bo veljala od 15. februarja in je vezana na nizozemsko borzo plina, poznano pod kratico TTF, ki je referenčna za evropski trg. Članice Evropske unije so dogovor dosegle s kvalificirano večino, zdaj ga morajo uradno potrditi še po pisnem postopku.

Predsednik Republike Južne Afrike Cyril Ramaphosa je bil ponovno izvoljen za predsednika vladajoče stranke Afriški narodni kongres. Zanj je glasovalo nekaj manj kot 2500 delegatov, medtem ko je Ramaphosov protikandidat, nekdanji zdravstveni minister Zweli Mkhize, prejel skoraj 1900 glasov podpore. Reelekcija v stranki je za Ramaphoso že druga politična zmaga v tednu dni; minuli torek je namreč prepričljivo prestal glasovanje v parlamentu o začetku postopkov za ustavno obtožbo proti njemu. Izredna seja je bila sklicana, potem ko se je znašel pod plazom očitkov opozicije zaradi poročila posebne parlamentarne preiskovalne skupine o tem, da je kršil protikorupcijsko zakonodajo; na svoji farmi je namreč hranil štiri milijone evrov gotovine, del katere so februarja 2020 odtujili roparji - Ramaphosa je priznal, da je bilo to nekaj več kot pol milijona evrov. Zdajšnja konsolidacija Afriškega narodnega kongresa za Ramaphoso pomeni odprto pot do kandidature za drugi mandat predsednika Republike Južne Afrike na splošnih volitvah leta 2024.

Vir naslovne fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije