Ustavodajna skupščina, protesti in lokalne volitve

Leta 2015 je stranka predsednika Nicholasa Madura izgubila večino v parlamentu, pridobila pa jo je neoliberalna opozicijska stranka MUD. Od takrat je Venezuela v nekakšnem političnem krču, saj ustavno sodišče, ki ga sestavljajo čavisti, blokira resolucije parlamenta. Te pa tudi niso namenjene lajšanju krize v državi, temveč predvsem legitimiranju opozicije. Primer tega je bil predlog zakona o amnestiji za izvajalce državnega udara iz leta 2002.

Letos spomladi je opozicija svoje politično delovanje iz parlamenta prenesla na ulice. Protesti, ki jih je organizirala, so bili izrazito nasilni, kar se je čez početje še stopnjevalo. Opozicija je na ulicah zažigala čaviste, z molotovkami razbijala stavbe in plačevala tolpam za izgrede. Maduro je v poskusu, da bi umiril opozicijo in hkrati razrešil politični krč, sklical volitve v narodno ustavodajno skupščino. Medtem ko so se komune in druge grassroots orgainzacije množično mobilizirale za volitve, jih je opozicija bojkotirala. Z vzpostavitvijo ustavodajne skuščine se je opozicijsko nasilje prenehalo.

Verjetno sta prav nasilje na njenih protestih in mir, ki se je vzpostavil z ustavodajno skupščino, pripomogla k zmagi Madurove stranke PSUV na regionalnih volitvah prejšnjo nedeljo. PSUV je namreč zmagala v 18 od 23 regijah. Opozicija je volitve razglasila za neveljavne, saj naj bi vlada prirejala njihove rezultate. Takšno kritiko so povzele Združene države Amerike, seveda ne da bi podale kakšne dokaze, kljub temu da so mednaordne organizacije, ki so spremljale potek volitev, izjavile, da so bile te transparentne.