8. 3. 2023 – 16.00

Namesto solidarne obrambna prihodnost

Audio file

Ne na današnji dan, mednarodni dan boja za enakopravnost žensk, ko se povzročitelji še naprej trajajoče neenakosti tradicionalno slinijo okoli od svojih moških kolegov pač še naprej manj plačanih kolegic, te pa praviloma prav tako tradicionalno ugotavljajo, da bo tudi na Slovenskem treba na področju enakosti med spoloma oziroma vsemi obstoječimi spolnimi identitetami še marsikaj postoriti, ampak dan prej je večinoma moška zasedba državnozborskega odbora za obrambo z desetimi glasovi za in enim samim, a koalicijskim glasom Mihe Kordiša iz Levice, proti potrdila resolucijo, ki zagotavlja še več denarja za obrambo oziroma starešinam severnoatlantskega pakta NATO obljublja, da bo Republika Slovenija za obrambne reči najkasneje do leta 2030 na letni ravni metala 2 odstotka bruto domačega proizvoda. Nato pa bi naj te obrambne izdatke, kot investicijam javnega denarja v ameriško in vojaške industrije drugih držav pakta NATO radi rečejo, v skladu s to resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske, najmanj na teh dveh odstotkih ohranjala vse tja do leta 2040, kar pač samo po sebi priča, da – če že v kratkem ne bo prišlo do večjih političnih pretresov – nas pod koalicijo in vlado strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica pač ne čaka solidarna, temveč predvsem obrambna prihodnost. 

Da se je Slovenija pod vlado in koalicijo Roberta Goloba priključila skupini – zaradi agresije Rusije na Ukrajino predvsem prestrašenih – držav članic pakta NATO, je sicer na včerajšnji seji odbora za obrambo potrdil državni sekretar na obrambnem ministrstvu in tudi v tem mandatu osebna izbira tokrat po sili razmer pač obrambnega ministra Marjana Šarca, Damir Črnčec, ki je priznal, da je ključni razlog za pripravo nove obrambne resolucije le leto dni po sprejetju prejšnje, ko je bil v zadnji vladi Janeza Janše obrambni minister le velik lokalni konkurent sedanjega obrambnega ministra in predsednik Nove Slovenije, Matej Tonin, v spremembi varnostnega okolja, za katerega sta zaslužni agresija Rusije na Ukrajino in pridružitev dveh do sedaj nevtralnih, a prav Rusiji bližnjih skandinavskih držav zvezi NATO. Zato pa da bodo potrebni, tako so določili pod modrim vodstvom nekoč tudi Janševega državnega sekretarja in s pomočjo prišepetovalcev iz pakta NATO, vzporedna, in ne več zaporedna, izgradnja dveh bataljonskih bojnih skupin, nakup sistemov zračne obrambe srednjega dometa, izgradnja helikopterskih zmogljivosti s kaskadno menjavo obstoječih helikopterjev in nakup dodatnih štirih helikopterjev ter vlaganje obrambnega proračuna v raziskave in razvoj. Cilj namreč je, da tudi vlaganja v raziskave in razvoj dosežejo dva odstotka domačega obrambnega proračuna.

Nenazadnje je domače povečanje sredstev za obrambo zgolj posledica tovrstnih razprav v paktu NATO, iz katerega države članice in torej tudi Slovenijo že pozivajo, da bi morala biti dva odstotka BDP za obrambne izdatke spodnja, in ne več zgornja meja. Sprejeta resolucija o povečanju sredstev za obrambo in Slovensko vojsko, pravzaprav pa njene sedanje in prihodnje včasih resnično mirovniške in včasih zgolj okupacijske misije v tujini, pa je tudi povsem v skladu s pričakovanji še naprej generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga po februarskem zasedanju obrambnih ministrov zveze NATO, da bosta morala dva odstotka BDP postati novo izhodišče in ne več cilj, ki so si ga članice zastavile pred približno 16 leti, a ga številne države v zavezništvu, vključno s Slovenijo in Nemčijo, pač še ne dosegajo in ga nekako v skrbi za bolj solidarno kot pa obrambno prihodnost pred začetkom napada Rusije na Ukrajino niti niso zares nameravale doseči.

Toda v pičlem letu dni se je vendarle marsikaj tako doma kot na tujem tudi spremenilo. Nenazadnje so med prvimi popustili po dolgih letih socialdemokrati ponovno na oblasti v Nemčiji, njihov kancler Scholz in vlada ter koalicija, v kateri so nenazadnje tudi nemški Liberalci in Zeleni, sta postala goreča zagovornika domačega oboroževanja in povečevanja obrambnih izdatkov. Tako da lahko rečemo, da je tudi Slovenija, pravzaprav pa vlada in koalicija Roberta Goloba ter strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, tudi tokrat zgolj pospešeno sledila nemškemu zgledu in navodilom generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga, kar bi nenazadnje, če bi mu le uspelo ostati na oblasti, naredila tudi vsaka sicer zgolj hipotetična koalicija in vlada Janeza Janše ter največje opozicijske stranke SDS, za katero je ta cilj financiranja v višini dveh odstotkov BDP zastavljen premalo ambiciozno, saj da lahko konkretne številke hitro splahnijo, če se gospodarstvo začne ohlajati. 

V prejšnjem mandatu predsednik njenega koalicijskega satelita in obrambni minister Matej Tonin pa je v imenu najmanjše opozicijske poslanske skupine Nova Slovenija potarnal, da je lani sprejeta resolucija predvidevala tudi možnost ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka in razvoj novega visokošolskega vojaškega zavoda, a da jo bodo v NSi podprli, saj ne glede na nedorečenosti na sploh in povsod, torej tako kot SDS tudi v opoziciji podpirajo dvig obrambnih izdatkov. Toda tako to gre. Proti povečevanju sredstev za obrambo in proti izpolnjevanju zahtev pakta NATO za usposobitev domačih vojaških sil za dodatne varnostne misije v tujini je glasoval le Miha Kordiš iz Levice, za pa sta bili med drugimi tudi edini ženski članici odbora za obrambo, sicer predvsem neizstopajoči poslanki stranke Gibanje Svoboda, Andreja Rajbenšu in Sandra Gazinkovski. S stališčem največje poslanske skupine Svoboda pa je presenetil najprej Miroslav Gregorič – z oceno, da je resolucija premalo ambiciozna na finančnem in kadrovskem področju in da bi morala imeti Slovenska vojska v svojih vrstah od 10.000 do 20.000 profesionalnih vojakov in več sto tisoč rezervistov, do česar bi po mnenju Svobode prišli kar z neko vrsto naborništva, kar je pravzaprav isto kot to,za kar se zavzema Nova Slovenija. Da se je v slovenski in evropski politiki na levoliberalni sredini v odnosu do izdatkov za obrambo in zagotavljanja varnosti nekaj res temeljito spremenilo, pa je s tem, ko se je pridružil pozivom k domači izdelavi streliva, domači izdelavi enostavne in sofisticirane vojaške opreme, dokazal še Damijan Zrin v imenu poslanske skupine domačih Socialnih demokratov in s tem zaradi zadostne večine poslancev Svobode in SD v tem sklicu državnega zbora pač pokazal, da bo slovenska prihodnost v tem mandatu in naslednjih nekaj desetletjih ne glede na politično vlogo stranke Levica vseeno predvsem bolj obrambna kot pa tudi zares solidarna.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da bo prihodnost pod vlado in koalicijo Roberta Goloba bolj obrambna kot pa solidarna, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vira fotografij: https://twitter.com/proti37a/photo / https://www.fitchburgstate.edu/sites/default/files/documents/2021-06/Ad…;

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj