Večer, pravzaprav pa somrak novinarstva

Usoda novinarskega kolektiva časnika Večer, ki je s podporo sindikatov in aktiva Društva novinarjev Slovenije včeraj ob 16. uri pred stavbo Večera v Mariboru pripravil protest, s katerim je po nedavnem javnem branju tako z lokalno mariborsko štajersko in nacionalno podporo govorcev kot tudi z mednarodno udeležbo predsednika Hrvaškega novinarskega društva Hrvoja Zovka ter predsednice Evropske zveze novinarjev in novinarke Hrvaške radiotelevizije Maje Sever skušal zaostriti izraze nasprotovanja selitvi v prostore v lasti mariborskega župana Saše Arsenoviča, je pravzaprav simptomatična in bi se lahko, pravzaprav pa se je že ali se še bo lahko pripetila marsikateremu podobnemu novinarskemu kolektivu na Slovenskem. Iz bolj ali manj ikoničnih prostorov so se nekateri, denimo v tedniku Mladina, že tako ali tako morali preseliti, nekateri, denimo v časopisu Delo, zakaj pa ne tudi Dnevniku, pa se bodo še morali ali pa bi se vsaj še utegnili preseliti, toda posebnost primera od lastninskega preoblikovanja naprej z lastniki nesrečnega novinarsko-uredniškega kolektiva Večera je vendarle v tem, kam se bodo preselili in ne toliko od kod, čeprav gre tudi pri stavbi Večera na nekdanji Svetozarevski ulici 14 in današnji Ulici slovenske osamosvojitve 2 v Mariboru tako kot pri črni vdovi Dela na nekdanji Titovi in danes Dunajski brez vsakega dvoma za ikonično povezavo. 

Stavbo, v kateri je časopis od leta 1962, so v prejšnjih časih, nekdanjem samoupravnem socialističnem razumevanju nekdanje skupne družbene lastnine in pokojnega združenega dela s svojimi doprinosi zgradili sami zaposleni na Večeru, arhitekt Rudi Zupan pa si je z njo priboril nagrado za arhitekturo časnika Borba, ki je v pomanjkanju drugih nagrad takrat veljala za eno najprestižnejših. Kot pravijo v kolektivu Večera, sta stavbo, pa čeprav je v njej časopis bil gospodar in sam na svojem od leta 1962, sicer tik pred samo odprodajo delnic Večera leta 2021 prodala pretekla nestrateška lastnika Uroš Hakl in Sašo Todorovič, ki sta, tako šele posthumno ugotavljajo, v mediju videla zgolj sredstvo za dosego drugih poslovnih interesov in dobiček ter ga izžela, tako da je v celoti ostal brez nepremičnega premoženja, kar pa je vendarle že bila na primeru usode palete bolj ali manj kakovostnih medijev pod okriljem Delo Revij, ki so zaradi podobne odprodaje ostali še brez lastnih blagovnih znamk, še pred tem videna medijska zgodba. 

Že v prvotnem sporočilu za javnost, iz katerega izhaja, da nameri o selitvi iz stavbe simbolnega pomena v središču Maribora enotno nasprotujejo uredniški odbor Večera, svet delavcev, Večerov aktiv Društva novinarjev Slovenije, zastopstvo uredništva Večera, sindikat novinarjev Večera in sindikat Pergam, ki razumejo položaj podjetja v vse težjih pogojih poslovanja, a hkrati pričakujejo širši uvid ob razumevanju pomena ohranjanja verodostojnosti, zaupanja javnosti, s tem pa vloge in pomena medijev in novinarstva, so v kolektivu pravilno ugotovili, da bodo negativne posledice in s tem cena selitve za medijsko hišo Večer bistveno večje od pričakovanega prihranka in zmanjšanja stroškov, čemur sta pri svoji končni odločitvi izključno sledila lastnik in poslovodstvo, preprosto spregledali pa, da se ta za to, tako kot prejšnje garniture po besedah večerovcev nestrateških medijskih lastnikov in z njihovih strani nastavljenih poslovodstev, preprosto ne zmenita. In da jim tako kot že kakemu drugemu novinarskemu kolektivu poprej odgovarjata, da Večer ni zgradba, ampak da so to ljudje, ustvarjalci in bralci in da je medij, ki ostaja srce Maribora, regije in simbol neodvisnega novinarstva, čeprav naj bi po novem najemnino za nove delovne prostore v galeriji Gosposka časnik plačeval neposredno trenutnemu mariborskemu županu in v prostem času očitno še naprej nepremičninsko-gostinskemu podjetniku Saši Arsenoviču. 

In čeprav bi se nemara lahko strinjali z navedbami direktorja Mihe Klančarja, da bo Večer z racionalizacijo stroškov čisto v poslovnem smislu najbrž res bolj finančno stabilen, kar naj bi samo dodatno podpiralo oziroma kar naj bi bila največja garancija za uredniško neodvisnost, in da to, kdo je lastnik prostorov, ki jih najema podjetje, pa čeprav gre za pravni subjekt iz na zaupanje bralstva občutljive medijske industrije, na uredništvo nima prav nobenega vpliva, saj je bilo slednje pri svojem delu popolnoma avtonomno in neodvisno, ko je ta najemal že sedanje tik pred prodajo podjetja od prejšnjih lastnikov prodane prostore, pa je vendarle dejstvo, da dejstvo, kdo je lastnik najetih prostorov, vpliva tako na zagotovljene delovne pogoje za zaposlene kot navsezadnje na samo percepcijo javnosti, v katerih prostorih ti novinarji in uredniki delajo in komu ter pod kakšnimi pogoji zanje s svojim delom pravzaprav tudi plačujejo najemnino.

S tem, da bo sicer zaradi nesreče s tako imenovanimi nestrateškimi medijskimi lastniki, ki je prizadela predvsem še zaposlene člane novinarskega kolektiva Večera in posledično vse njihove bralce, nekaj ekstra zaslužil, pričakovano nobenega problema nima niti mariborski župan. Skoraj dva tedna po tem, ko so novinarji Večera prvič izrazili nestrinjanje z načrtovano selitvijo njihove medijske hiše v prostore v lasti mariborskega župana Saše Arsenoviča, in na dan napovedanega protesta se je na vse skupaj naposled le odzval in dodal, da selitev nikakor ni sporna, saj je treba ločiti med vsebino časnika in prostori, kjer ta nastaja, pa čeprav je samo po sebi jasno, da tako kot zaradi te in podobnih poslovnih potez iz preteklosti ugled časnika Večer tako kot že kakega medija podobne usode pred njim preprosto še naprej pada. Toda tako to gre. Čeprav tega tudi s predlaganimi spremembami medijske zakonodaje, ki je zaenkrat v predmedresorskem usklajevanju, očitno noče razumeti podjetniško-politična klika pri vrhu korit slovenske izvršne in zakonodajne oblasti, v kolektivu Večera in novinarskih stanovskih organizacijah ne protestirajo le zaradi njihove lastne poklicne usode ampak zaradi razvrednotenja novinarskega poklica in medijev na zgolj gospodarske subjekte na sploh. Čemur pa se bi lahko tudi na Slovenskem po robu postavili zgolj z na upoštevanju javnega interesa medijev utemeljeno medijsko zakonodajo, do katere pa, kot se zdi, tudi v tem mandatu še pač ne bo prišlo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Večerom pravzaprav pa somrakom novinarstva na primeru načrtovane selitve podjetja Večer in protestov zoper njo v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vira fotografij: https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:Ve%C4%8Derova_stavba_v_Mariboru_19... / https://www.najevtino.mk/p/somrak-idolov/369189/reviews