O vladavini prava

Meddržavno sodišče v Haagu ni ukazalo prekinitve ognja v Gazi, kot je zahtevala Južna Afrika v tožbi proti Izraelu. Sodišče še ni podalo končne sodbe, ali gre za genocid ali ne, na to bi naj čakali več let. Je pa odločilo, da mora Izrael sprejeti ukrepe za preprečitev genocidnih dejanj v Gazi, omogočiti dostavo humanitarne pomoči in sprejeti ukrepe za zaščito Palestincev. Nekateri so glede odločitve sodišča optimistični, češ da gre za pomembno simbolno zmago. A nad odločitvijo visi dejstvo, da se bo, če ne bo prišlo do prekinitve ognja, genocid nadaljeval.

Sporočilo, ki ga meddržavno sodišče pošilja Palestinkam in Palestincem, je: o vas bomo odločali in se vam opravičevali, ko vas več ne bo. Zato je povsem jasno, zakaj ljudje izgubljajo ali so popolnoma izgubili vsakršno vero v pravičnost mednarodnega prava. Slednjemu v več desetletjih ni uspelo ustaviti režima apartheida in preprečiti etničnega čiščenja Palestine, pa čeprav gre za več kot očitne kršitve ženevske konvencije o mednarodnem humanitarnem in vojnem pravu.

Pa tudi sicer mednarodno sodišče v resnici ne more prisiliti države, naj izvaja odločitve sodišča. To bi lahko storil le Varnostni svet Združenih narodov. Ja, to je ta varnostni svet, v katerem imajo pravico veta največje podpornice Izraela, Združene države Amerike. Tudi to dejstvo v svet pošilja jasno sporočilo, da so nad pravom interesi imperializma pod taktirko ZDA in kapitala.

Bizarno je v vsej tej dvoličnosti vladajočih razmišljati o fetišizaciji Evropske unije, ki smo ji pogosto priča. Unija se predstavlja kot steber demokratičnosti in civiliziranosti. A kaj, ko sta prav njen molk in podpora Izraelu požrla vse visokoleteče besede o tako imenovanih »zahodnih vrednotah civiliziranega sveta«. Zakaj so kar naenkrat njena načela o svobodi, demokraciji, enakosti in pravni državi postavljena na stranski tir? Unija je nastala leta 1951 kot Evropska skupnost za premog in jeklo, s ciljem predvsem nemotenega gospodarskega povezovanja oziroma z namenom ohranjanja interesov kapitalističnega razreda. Bistvo Evropske unije nikoli niso bile vrednote, kot sta mirovništvo in varstvo človekovih pravic, ampak predvsem prost pretok oseb, blaga, kapitala in storitev. Vse drugo je obstranskega pomena in se, kot vidimo na primeru Palestine, upošteva selektivno. Hitro in agresivno pa Unija zatira tudi vsakršen poskus ekonomske demokracije, ki bi si ga drznila uvesti katera izmed članic. Spomnimo se samo grške dolžniške krize. Na kratko: Evropska unija je tu zato, da ščiti interese vladajočega razreda.

Pravo v kapitalističnih državah, pa naj gre za mednarodno ali državno raven, v svoji osnovi zagotavlja temeljne pogoje za kapitalistično izkoriščanje. Če se v praksi države pretvarjajo, da ni razlik med kapitalistom in delavcem ali med kolonizatorjem in koloniziranim, pravo ustvarja iluzijo enakopravnosti in pravičnosti. S ščitenjem zasebne lastnine neposredno ščiti kapital, delavskemu razredu pa podeljuje koncesije, ki so za kapitaliste še dopustne. Prav tako se predstavlja kot nekaj, kar je nad politiko, nekaj višjega, danega. Z univerzalnostjo človekovih pravic utrjuje svojo vizijo pravičnosti in neodvisnosti. V resnici pa gre za najbolj političen dejavnik, saj odseva razmerja v družbi in je rezultat razrednega boja. Konec koncev je dojemanje Izraela kot države politično dejanje.

Tudi razumevanje pravičnosti je, ko potegnemo črto, politično in odvisno od sistema. V kapitalizmu je tako »pravično« in skladno s pravom, da si kapitalist prisvaja presežno vrednost, ki jo ustvarijo delavci. Kapitalistično izkoriščanje je vtkano v pravni sistem, zato večjih družbenih sprememb ne moremo uveljaviti brez spremembe pravnega reda. Novi pravni red bi moral posledično temeljiti predvsem na solidarnosti in potrebah družbe, ne pa kapitala. Fetišizacija vladavine prava je tako problematična, saj prava ne razume kot sredstva za doseganje višjega cilja, ampak kot končni cilj. Kot je zapisal Rastko Močnik, je pravni fetišizem značilna meščanska, buržoazna metoda družbenega gospostva. Koristi kapitalu in vladajoči birokraciji.

Zdaj bo kdo rekel, da na sistem gledamo preveč pesimistično, ko pa vendar imamo prav zaradi prava delavske pravice in socialno državo. Da, dosežki delavskih bojev se izražajo v pravnih predpisih, ki se kažejo kot pravice iz dela in socialne pravice. Njihov cilj je predvsem ohranjanje socialnega miru, da ne pride do revolta in da krepijo iluzijo pravičnosti, češ, saj ima vsakdo nekaj od zakonov. Vpis ekonomskih koncesij delavstvu v ustavo sam po sebi ne pomeni nič, če kapitalisti to gladko ignorirajo. Navsezadnje sta tudi združevanje in organiziranje delavstva v sindikate in pravica do stavke ustavni pravici, pa vemo, da v praksi v teh primerih nemalokrat pride do revolta kapitala.

Po mednarodnem pravu imamo ničelno toleranco do genocida, pa ga pravo sámo očitno ni sposobno niti zaustaviti, če že ne preprečiti. Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta so mnogi, tudi politiki, opozarjali na vzporednice z genocidom v Gazi. V Združenem kraljestvu so bili zaradi tega celo sankcionirani, češ da je to nespodobno. Jasno je, da se z ničelno toleranco do genocida politika raje ukvarja, ko je že storjen in po mednarodnih standardih umre »dovolj« žrtev oziroma pride do čistega izbrisa. Če v Gazi zdaj ni genocida, potem tudi genocida v Srebrenici ni bilo, pa tudi tistega nad Armenci ne.

Ali to pomeni, da kapitalističnega prava v tem trenutku sploh ne bi smeli jemati resno, ker je že v svoji osnovi pristransko? To seveda ni mogoče, ker smo od njega večinoma eksistenčno odvisni, do neke mere nam dela življenje znosnejše. Ščiti pa tudi liberalne svoboščine, kot sta pravica do poštenega sojenja, svoboda gibanja, izražanja, združevanja. Smiselno ga je uporabiti za cilje širšega delavskega in protiimperialističnega boja, ki temelji na solidarnosti. Zato je tožba Južne Afrike absolutno na mestu. Sploh, ker gre za nekdanjo apartheidsko državo. To, da se pridružimo tožbi Južne Afrike, še preden bo prišlo do končne obsodbe, je najmanj, kar lahko storimo. A temu morajo slediti konkretne akcije za spremembo družbenega sistema, ki je za obstoj takšnih nepravičnosti v prvi vrsti odgovoren.