Feminizem so tudi skrbne moškosti

Audio file

Ne, ne bomo govorile o tem, da otroci v vrtcih in šolah potrebujejo tudi moško avtoriteto!

 

Prejšnji torek je v organizaciji Mirovnega inštituta v prostorih Knjižnice Otona Župančiča potekal posvet Za spol občutljiva pedagogika: primeri dobrih praks. Posvet je bil zaključno dejanje dve leti trajajočega mednarodnega projekta EcaRoM– Predšolska vzgoja in vloga moškosti ter tematsko sledi že zaključenemu projektu Mirovnega inštituta Opolnomočenje fantov za izbiro skrbstvenih poklicev. V okviru projekta EcaRoM, namenjenega razvijanju pedagoških pristopov, ki spodbujajo spolno nevtralno koncepcijo skrbstvenega dela, je nastal tudi priročnik za pedagoško osebje z naslovom Spodbujanje skrbnih moškosti v predšolskem in osnovnošolskem izobraževanju. 

Projekt Predšolska vzgoja in vloga moškosti izhaja iz kritičnih študij moških in moškosti, ki je v Sloveniji manj poznano področje spolnih študij. Leta 2017 je Časopis za kritiko znanosti izdal tematsko številko prav na to temo, tudi projekt EcaRoM pa je namesto poudarka na emancipaciji žensk in deklet pozornost usmeril k moškim in dečkom. Ti so sicer na drugačen način, a vendarle ujeti v uveljavljene patriarhalne strukture, kar negativno vpliva tako na njihovo življenje kot na življenje drugih. Več pove vodja projekta doktorica Majda Hrženjak.

IZJAVA

V zasnovi projekt izhaja iz dejstva, da so otroci že v obdobju predšolske vzgoje izpostavljeni praksam pripisovanja skrbstvene vloge ženskemu spolu in drugim spolnim stereotipom, zato bi morala biti ena ključnih nalog vzgojno-izobraževalnega sistema, da te prakse ozavesti in jih z različnimi pedagoškimi aktivnostmi tudi preseže. K takšni percepciji delitve skrbstvenih vlog glede na spol močno vpliva tudi feminizacija vzgojiteljskega in učiteljskega poklica, nikakor pa to ni edini razlog. Hrženjak je na dogodku opozorila, da je predvidevanje, da bi moška avtoriteta v vrtcu ali šoli pozitivno vplivala na otroke, napačno in preveč poenostavljeno, saj se ravno s tem vzpostavlja miselnost, da je moško drugačno od ženskega. Pomembneje je vzgajati tako, da bi otroci različne oblike skrbstvenega in reproduktivnega dela prepoznavali kot spolno nezaznamovano delo – opravljali naj bi ga vsi in vse.

Skrbstvena dejavnost oziroma skrb za druge je v prvi vrsti delo, ki je družbeno podcenjeno, neovrednoteno, neplačano in vse prevečkrat nevidno. V priročniku Spodbujanje skrbnih moških in moškosti skušajo avtorice v različnih pedagoških pristopih ugotoviti, koliko so otroci že ujeti v predstave v spolnih vlogah, nato pa aktivno delati na tem, da skrbstveno delo ter trenutno še s spolom omadeževane poklicne izbire in podobno postanejo dosegljivi vsem spolom.

Skrbstveno dejavnost moških so avtorice zastavile precej široko in ne zajema zgolj moškega prevzemanja vloge skrbnika za družino v smislu aktivnega očetovstva ali vstopanja moških v skrbstvene poklice. Pozornost razširijo tudi na skrb zase oziroma prepoznavanje in izražanje svojih čustev, zavračanje nasilnega vedenja in toksične moškosti, skrb za prijatelje in skupnost, pa tudi skrb za okolje oziroma oblikovanje ekološke zavesti. S spodbujanjem zavedanja otrok o pomembnosti skrbstvenega dela na naštetih področjih želijo normalizirati podobo skrbne moškosti.

V projektu so fokus usmerili tudi na samoreflektivno delovanje pedagoških delavk in delavcev, natančneje na vsebine, ki jih prenašajo s prikritim kurikulom, saj ti po ocenah raziskovalk otrokom še vedno posredujejo množico implicitnih sporočil, ki reproducirajo spolne stereotipe. Tudi preko čisto vsakdanjih praks lahko prelamljamo s tradicijo in družbeno percepcijo, da je skrbstveno delo primarno ali celo izključno ženska dejavnost.

S kakšnimi pedagoškimi prijemi oziroma aktivnostmi naj bi spodbujali dečke k prevzemanju skrbstvenih vlog? Na dogodku je nekaj primerov predstavila sodelavka Mirovnega inštituta Živa Humer. V priročniku so za pedagoginje in pedagoge navedli več nasvetov in možnih aktivnosti na različnih področjih skrbstvene dejavnosti, ki so razdeljena v module.

V modulu o skrbi za bližnje in družbeno okolje so z namenom prepoznavanja skrbstvenih dejavnosti razvili metodo Kdo skrbi? Vzgojiteljica to metodo izvaja s spraševanjem otrok o tem, kdo zanje skrbi in katere dejavnosti oseba pri tem opravlja. Ob razpravljanju o skrbstvenih dejavnostih vzgojiteljica otroke sprašuje tudi po tem, ali so te dejavnosti plačane ali neplačane in ali jih pogosteje opravljajo moški ali ženske. S tem, ko otroci v tabele zapisujejo podatke o skrbstvenih aktivnostih in s flomastri označujejo, ali je dejavnost v domeni žensk ali moških, spoznavajo, kako je skrbstvena dejavnost razdeljena med spoloma. Na ta način spolno zaznamovane strukture skrbstvenega dela postanejo vidne.

V projektu so pripravili tudi aktivnosti, ki posegajo na področje spolno zaznamovane izbire poklica. Z namenom spodbujanja percepcije spolno nezaznamovanega skrbstvenega dela in vstopa moških v skrbstvene poklice so tako razvili metodo Skrbna Lili in Nik: Kdo nam pomaga? V tej igri vzgojiteljica otrokom pokaže slike oseb različnih spolov, ki predstavljajo različne poklice. Otroci v tej igri navajajo lastnosti oseb, ki ta poklic opravljajo v navezavi s skrbjo za druge. S tem, ko otroci opisujejo in naštevajo lastnosti različnih poklicev, vzgojiteljice ugotavljajo, kakšne povezave delajo otroci med poklicem in spolom ter spolno zaznamovanim značajem, kar jim potem koristi pri rezanju teh povezav oziroma razblinjanju tradicionalnih predstav o delitvi dela med spoloma.

Projekt ima sicer večji konceptualni problem, na katerega so delno opozorile tudi raziskovalke same. Izhaja namreč iz predpostavke, da sta spola dva, kar izključuje transspolne identitete, kot so spolno nebinarne osebe, čeprav je Hrženjak na dogodku izpostavila, da so pri opravljanju fokusnih skupin z dijaki, starimi 16 let, opazile spekter spolov in spolnih izrazov. Otroci se lahko med izvedbo vaj identificirajo zgolj z dečki ali deklicami, ki kot protagonisti nastopajo v različnih aktivnostih.

Morda bi bilo smiselno vsaj določeno mero pozornosti nameniti še intersekcionalnemu pristopu k temi, torej nasloviti tako imenovane kompleksne neenakosti, preplete ekonomskega, kulturnega, spolnega, saj je spolna neenakost vedno povezana s kulturno ali etnično pripadnostjo ženske in njenim ekonomskim položajem, enako pa velja tudi za moške. Morda se sliši zahtevno in tudi je, toda z zahtevnimi temami je treba začeti zgodaj. Na to področje na primer posegajo članice Mesta žensk, ki šolam ponujajo programe kulturno-umetnostne vzgoje; nekaj konkretnih primerov umetniških del, ki naslavljajo tudi kompleksne neenakosti, je na dogodku predstavila Tea Hvala.

Organizacija take vrste pedagoških aktivnosti oziroma nasploh upoštevanja priporočil priročnika je v celoti odvisna od angažmaja pedagoškega osebja, saj te aktivnosti niso vključene v uradni kurikul. To nas pripelje do sistemskega problema. Bodoči učitelji in učiteljice na fakultetah slišijo le malo vsebin, ki obravnavajo spolne in druge neenakosti. Ana Pavlič z Inštituta za preučevanje enakosti spolov je na dogodku poudarila, da se na državni ravni s temo še vedno premalo ukvarjamo, rezultati in gradivo s projektov nevladnih organizacij pa dosežejo le ozko skupino učiteljic in učiteljev – ponavadi tistih, ki se s takšnimi temami že tako ali tako ukvarjajo, vseh ostalih, za katere bi bilo to še kako nujno, pa preprosto ne dosežejo.

Priročnik je za polje vzgoje in izobraževanja vsekakor dobrodošel pripomoček, sedaj pa naj glas o tem seže v deveto vas!

 

 

Fotografija: iz knjige Japonske pravljice, izvirni lesorezi Alenke Vogelnik

Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj