V Ljubljano, v Ljubljano gremo mi

Pozdravljeni v še eni oddaji cikla To ni revolucija! Še zmeraj se nahajamo v letu ‘68, danes se bomo podrobneje lotili dogajanja v Sloveniji, bolj specifično v Ljubljani. Slišali boste lahko, da so v sklopu študentskih gibanj v šestdesetih slovenski študentje tlakovali svojo pot in se v marsičem razlikovali od sovrstnikov drugod po svetu. V prejšnjih oddajah smo že pisali o jugoslovanskih študentskih gibanjih junija ‘68. Če povzamemo - glavni center gibanja in protestov je bil Beograd, sledili so zagrebški, sarajevski, niški in skoraj vsi drugi jugoslovanski študentje. Tega ne moremo trditi za slovenske študente, ki so imeli povsem svoje gibanje s svojimi posebnostmi, vzroki in posledicami - četudi so slučajno v Ljubljani protestirali sočasno s študenti drugod po Jugoslaviji.

Kako je mogoče, da je bilo slovensko študentsko gibanje tako drugačno od drugih jugoslovanskih študentskih gibanj, da si zasluži kar svojo oddajo? Hrvoje Klasić v knjigi Jugoslavija in svet ‘68 navede tri ključne razlike med slovenskimi in jugoslovanskimi protestniki.

Prva razlika leži v razmerju med gibanjem in oblastmi. Če sta v Beogradu vladala napetost in nezaupanje do partije, so ljubljanski študentje vseskozi izkazovali podporo slovenskemu vodstvu. Druga razlika je v sodelovanju oziroma nesodelovanju profesorjev - v Beogradu je bila večina šolnikov vključena v proteste, v Ljubljani pač ne.

Tretjič, za razliko od protestov drugod po Jugoslaviji, morda malce presenetljivo, so ljubljanski študentje leta ‘68 vseskozi poudarjali slovenske nacionalne interese. Če so bili beograjski ali zagrebški protesti zelo splošno uperjeni k izboljševanju jugoslovanske družbe, so se ljubljanski študentje ves čas upirali na pojme, kot so slovenski razvoj ali interes slovenske družbe - več o tem kasneje. Da bi lahko razumeli, zakaj pride do teh razlik, se bomo danes osredotočili na slovenska študentska gibanja ne samo leta ‘68, marveč v grobem med leti 1964 in 1972. Videli bomo, da je bilo študentsko gibanje v Sloveniji na prvi pogled manj udarno, da pa je bilo zato dosti bolj dolgoživo in pomembno.

O zgodovinskem ozadju Jugoslavije v šestdesetih smo se izčrpno razpisali v že omenjeni oddaji o jugoslovanskemu juniju ‘68. Naj nam kot kratek povzetek služi to, da je Jugoslavija v petdesetih letih začela s sistemom samoupravljanja, ki naj bi vodil v odmiranje države. Kljub deetatističnemu namenu reforme so bili podporniki centralizma v partiji še vedno zelo močni in je država kot največji investitor in lastnik ostala zelo močna. Po hitri gospodarski rasti v petdesetih je s šestdesetimi prišla ohladitev gospodarstva.

Leta 1965 je liberalni struji uspelo vsaj na papirju sprejeti novo reformo, ki je jugoslovansko gospodarstvo še bolj oddaljila od sovjetskega planskega sistema in ga obenem še bolj podredila tržnim mehanizmom. Toda reformistom ni uspelo odpraviti večnega problema: kadrovanja - velikokrat je štela predvsem vloga med vojno in ne izobrazba ali sposobnosti. Zaradi problema kadrovanja je veliko podjetij skupaj s samo partijo trpelo zaradi nesposobnega vodstva, tako da se reforma ni dobro prijela. V šestdesetih letih Jugoslavijo zadane večanje družbene neenakosti, brezposelnosti in odliva izobražene delovne sile - brezposelnih je bilo v šestdesetih letih že približno 300.000 ljudi.

Hkrati se zaradi vedno večjega števila študentov ustvarja vedno večje število izobražencev, ki vedno glasneje in pogosteje izražajo nezadovoljstvo in kritiko. Marjan Senjur navaja, da je v šestdesetih letih povprečna letna svetovna rast vpisa na katerokoli stopnjo izobrazbe v manj razvitih državah znašala med tremi in sedmimi odstotki. Tribuni, uradnemu glasilu Zveze študentov Jugoslavije Univerze v Ljubljani, ki so jo ustanovili leta 1951, se kmalu pridruži še več revij. Že istega leta prične izhajati literarna revija Besede, ki jo zaradi kritičnih člankov leta 1957 ukinejo. Med leti ‘57 in ‘58 izhaja Revija 57, ki jo že naslednje leto ukinejo zaradi heretičnega članka Jožeta Pučnika, ki je takrat moral tudi v zapor. Leta 1960 je kot neke vrste nadaljevanje Revije 57 ustanovljena revija Perspektive, ki izhaja do pomladi 1964, ko je prav tako ukinjena.

Na tej točki začnemo govoriti o neke vrste uradnem začetku ljubljanskega študentskega gibanja. Danes lahko govorimo o vroči pomladi ‘64 - ukinitev časopisa Perspektive je sprožila veliko polemik. Pri časopisu Tribuna so se ostro odzvali na dogajanje in med študenti se je sprožilo veliko razprav. Ne samo o dogajanju okrog Perspektiv, pač pa, kot navaja Bogomir Mihevc, tudi o reformi šolstva, študentskem samoupravljanju univerze in materialnem statusu študentskega življenja. Tribuna je v kasnejših številkah pisala tudi o socialnih vidikih študentskega življenja, predvsem o spolnosti, kar lahko povežemo s splošnim trendom seksualne revolucije šestdesetih let.

Bele vrane: Sanje o Kaliforniji

Naslednja pomembna faza študentskega gibanja v Ljubljani se je začela leta ‘68. Hrvoje Klasić v prej omenjenem delu Jugoslavija in svet 68 pojasnjuje, da slovensko študentsko gibanje ni bilo neposredno povezano z dogajanjem v Beogradu. Beograjski študentje so se v splošen protest dvignili po izgredih 2. junija ‘68, ko so jim zaradi zmanjšanja kapacitet prepovedali ogled glasbenega dogodka Karavana prijateljstva, nakar so jim v splošni podpori sledili študentje drugih večjih univerzitetnih središč Jugoslavije. Slovenski študentje so protestirali praktično ob istem času, vendar je bil njihov povod povsem drugačen.

Poslušajmo izjavo, ki jo je leta 1996 za RTV-jev dokumentarni film Povečava: študentska gibanja 1968-1972 dal Ciril Baškovič, trenutno predsednik programskega sveta RTV.

Ciril Baškovič

29. maja ‘68 je bila sprejeta odločitev, navaja Klasić, da se finančni primanjkljaj študentskih domov v Ljubljani pokrije tako, da bi med poletnimi počitnicami del študentskih prostorov uporabili v turistične namene, študentom, ki bi čez poletje ostali v Ljubljani, pa bi v tem času dvignili stanarine.. Študentje so v znak nezadovoljstva sklenili, da se bodo v četrtek, 6. junija, sestali na študentskem zborovanju, z namenom razprave tako o problemu študentskih domov kot tudi o vseh drugih študentskih problemih in težavah.

Ciril Baškovič je za RTV-jev dokumentarni film komentiral tudi teme študentskih razprav leta ‘68.

Ciril Baškovič

Slovenske oblasti so, ker so se v začetku junija zgodile množične demonstracije v Beogradu, želele umiriti situacijo. Podpredsednik Izvršnega sveta Socialistične Republike Slovenije Franc Hočevar je že 3. junija na sestanku s študentskimi predstavniki obljubil, da bodo, navaja Klasić, čim hitreje preučili študentske probleme in jih rešili. Idejo z oddajanjem študentskih domov so odpravili, Franc Hočevar pa se je udeležil tudi študentskega shoda v četrtek, 6. junija, in študentom naznanil, da so v izvršnem svetu sprejeli odločitev, da povečajo sklad za štipendije in kredite, ob tem pa so odobrili tudi večjo vlogo študentov pri upravljanju z univerzo.

Tako dober odnos med študenti in oblastmi je v tem primeru deloma povezan s dejstvom, da so bili slovenski študentje večinoma premožnejši, deloma pa tudi z dobrim odzivom slovenske politike, ki se je strinjala s spremembami in ni želela eskalacij, demonstracij in odprtega konflikta. Opažamo lahko, da ljubljansko študentsko gibanje tako ni bilo zasledovanje le boljših materialnih pogojev, temveč tudi političnih ciljev. Morda se je delovanje slovenskega gibanja prav zato odvijalo počasneje in namesto na ulicah preko revij in teoretskih spisov. In morda se ravno zato ni končalo z junijem ‘68, pa čeprav so bile materialne zahteve bolj kot ne izpolnjene.

Kot že omenjeno, univerza ni aktivno sodelovala pri študentskem gibanju na način, kot je sodelovala v Beogradu, kjer so profesorji ne samo podprli proteste, ampak so tudi izglasovali stavko in študente podpihovali. Na Univerzi v Ljubljani je takrat deloval Stane Dolanc, ki je bil sekretar univerzitetnega komiteja. Latinka Perović se spominja, da je Dolanc miril študente in med drugim trdil, da, če študentje ne dajo miru, lahko Beograd situacijo izkoristi za lastne interese in pride “s srbsko vojsko delat mir v Slovenijo”.

Prišli smo do najbolj unikatnega dela slovenskega študentskega gibanja, ki je vedno poudarjalo nacionalni vidik gibanja, torej svojo slovenskost. Na zborovanju Zveze študentov ljubljanske univerze v četrtek, 6. junija, je bila celo predlagana odcepitev  od Zveze študentov Jugoslavije. Vseeno pa študentje niso bili desničarski nacionalisti - v bistvu so bili pri svojih zahtevah še bolj radikalni kot njihovi beograjski vrstniki. Ciril Baškovič je v izjavi navedel denimo, da naj bi študentje zahtevali, da se denar “vzame tam, kjer ga je dovolj, kjer se izrablja v nekoristne namene, kjer se deluje protisocialistično, in ga dali v izobraževanje in socialo”.

Kljub temu drži, da je celotna Slovenija v tistem času razmišljala o svojih, republiških interesih. Med leti 1967 in 1972 je bil predsednik Izvršnega sveta Slovenije - torej neke vrste premier - Stane Kavčič. Kavčič je bil liberalec, ki je želel čim hitreje gospodarsko razviti Slovenijo. Hkrati je pri zvezni vladi jezno branil slovenske interese. Leta 1969 je bil vpleten v afero avtocesta. Zveznemu izvršnemu svetu je očital, da je iz projekta mednarodnega kreditiranja za infrastrukturo izpustil slovenske načrte za avtocesto med odsekoma Postojna-Razdrto in Hoče-Levec, rekoč, da je to načrtno zapostavljanje slovenskega razvoja. Partija se je na kritike ostro odzvala in Kavčiča obtožila nacionalizma. Posledično je bil leta 1972 prisiljen v odstop.

Junijsko vrenje ‘68 je ljubljanskim študentom poleg že omenjenih materialnih sprememb prineslo še dve politični spremembi. Uspelo jim je, da se je njihova skupnost ločila od Zveze študentov Jugoslavije in se preimenovala v Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov. Novonastala organizacija je bila bolj neodvisna in je zato omogočila nadaljevanje gibanja. Študentje so imeli več svobode pri kritiki in včlanjevanju v razne odbore.

Cirila Baškoviča so leta leta ‘68 v intervjuju spraševali o ločitvi študentskih organizacij.

Ciril Baškovič

Druga politična sprememba, ki je sledila ljubljanskemu juniju ‘68, je ustanovitev Radia Študent, ki je začel oddajati maja 1969. Natančneje: ravno včeraj, 9. maja, je minilo 49 let od prvega oddajanja.

Za dokumentarni feljton z naslovom Večni Študent iz leta 2009 smo si sposodili izjavo prvega direktorja Radia Študent, Jožeta Šlanderja.

Šlander

Nastanek radia je za omenjeni dokumentarni feljton komentiral tudi prvi odgovorni urednik Radia Študent, Luka Škoberne.

Škobrne

Tako se je leta 1969 končala prva faza študentskega gibanja. Izkupiček je znan: nova študentska skupnost in Radio Študent. Toda s tem slovenskega študentskega gibanja še ni bilo konec.

Bele vrane: Presenečenja

V fazi študentskega gibanja med leti ‘64 in ‘69 so med študenti prevladovale sindikalistične težnje; zelo očitno so se zavzemali za študentske interese in niso reševali sveta. To se je med leti 1970 in 1971 z novo fazo študentskega gibanja spremenilo. Študentje so v tem času še ostreje zahtevali reformo šolstva in hkrati protestirali v povezavi z dogajanjem po svetu. Maja 1970 so protestirali proti ameriškemu vdoru v Kambodžo, decembra istega leta pa v podporo zamejcem na italijanski in avstrijski strani, ki so bili tarča hude diskriminacije. Če so pred letom 1970 študentje večinoma protestirali z zborovanji, mitingi ter preko glasil in revij, se v začetku sedemdesetih let protest prestavi tudi na ulico.

Večje vključevanje študentov v razprave o politiki ni samo posledica dogajanja po svetu, marveč je povezano tudi z internim dogajanjem v Jugoslaviji. Jeseni 1970 so jugoslovanske oblasti beograjskega študenta Vladimirja Mijanovića obsodile na 20 mesecev zapora zaradi pamfleta, ki ga je maja istega leta napisal v podporo Kambodži. Mijanović je bil poleg pamfleta pri oblasteh inkriminiran predvsem zato, ker je bil eden izmed glavnih voditeljev beograjskih študentskih protestov junija ‘68.

Ljubljanski študentje so se razburjali ne le zaradi procesa samega, pač pa tudi zato, ker so jih uveljavljeni mediji, kot sta bila Delo in Tanjug, o procesu proti Mijanoviću zelo slabo obveščali. Kritiki slabe informiranosti so se pridružile še kritike šolstva, družbene neenakosti in hkrati razprave o samem gibanju, reformah in tako dalje. Večino tribun, literarnih maratonov in teach-in-ov so mainstream mediji ignorirali, tako da se je še enkrat pokazala pomembnost študentskih medijev, kot sta bila revija Tribuna ali Radio Študent.

Oktobra 1970 je bil organiziran Akcijski odbor. Novembra sta se na filozofski fakulteti zvrstila teach-in, namenjen obravnavi zaprtja Mijanovića in literarni maraton, kjer je bilo govora o študentski subkulturi in podobnem. 12. decembra 1970 je Akcijski odbor v sodelovanju z izvršnim odborom Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov organiziral množično zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 6000 študentov in dijakov. Govorimo o že omenjenemu protestu proti nasilju nad zamejci na italijanski in avstrijski strani meje.

Organizirana akcija se je nadaljevala tudi v letu 1971. Že pomladi je bilo več zborovanj, med njimi danes najbolj znan shod na Aškerčevi ulici. Prvo večje zborovanje je potekalo 6. aprila 1971 v študentskem naselju, kjer je približno 700 študentov nasprotovalo delu študentskega servisa. 14. aprila 1971 se je na Aškerčevi pred filozofsko fakulteto zbralo približno 2000 dijakov in študentov. Glavni razlog protesta je tičal v hrupu, ki je prihajal z Aškerčeve ceste in onemogočal normalen pedagoški proces. Protestniki so se po koncu polurnega programa, ki ga je pripravil Akcijski odbor, mirno odpravili po Titovi, današnji Slovenski, proti severu in svoje zahteve še enkrat prebrali pred skupščino, nakar so se razšli.

Za RTV-jev dokumentarni film je leta 1996 dogajanje pred Aškerčevo komentiral dr. Darko Štrajn, trenutno znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu.

Štrajn

Nekaj dni kasneje, 24. aprila 1971, je v Ljubljano prišel francoski premier Chaban-Delmas [šabAn-delma] in približno 40 študentov je protestiralo, vendar brez večjega učinka. V maju se je napetost le še stopnjevala. Zaradi raznih provokacij, največkrat v obliki plakatov in pamfletov, so bili proti več študentom sproženi postopki. Največ prahu je dvignil letak Akcijskega odbora z naslovom “Tehnika za človeka ali proti človeku?”, ki je vabil na javno tribuno v zvezi s problemi Aškerčeve ceste.

Konec maja 1971 so bili v kazenski obravnavi trije študentje, med njimi Adam Frank, ki ga je obtožnica bremenila celo sovražne propagande, za kar je bila zagrožena kazen do dvanajst let zapora. Ljubljanski študentje so temu nasprotovali, predvsem ker se jim je zdelo, da študentje niso obravnavani enako kot ostali državljani in da se s postopki zavlačuje. Konec maja so se študentje odločili, da, če njihova vprašanja glede procesov ne bodo odgovorjena, zasedejo Filozofsko fakulteto. Zasedba se je 26. maja 1971 tudi realizirala in je trajala vse do 2. junija 1971.

Za RTV-jev dokumentarec iz leta ‘96 je zasedbo komentiral Milan Dekleva, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Dekleva

Zasedbo je na istem mestu komentiral tudi Pavle Gantar, ki ga danes poznamo kot nekdanjega predsednika Državnega zbora.

Gantar

Zasedba, ki je bila rezultat ne le študentskih protestov, pač pa tudi vsesplošnega nezadovoljstva z gospodarskim in socialnim stanjem v državi, je fakulteto spremenila v tako imenovano delovno kolonijo. Potekalo je veliko aktivnosti, med drugim so se pisali tudi nekateri izpiti. Študentje so izdali Manifest zasedene Filozofske fakultete, v katerem so navedli več zahtev: aktivnejša vloga študentov pri vodenju univerze, večja politična svoboda študentov, izpustitev zaprtih študentov in celo ukinitev izpitov.

Zasedba se je končala s pričetkom poletnih počitnic in je hkrati uspela pri glavnih zadevah. Zaprte študente so ali izpustili ali pa procese izpeljali veliko bolj transparentno. Vendar zasedba pomeni tudi začetek študentskega gibanja ‘64-’72. V naslednjem študijskem letu se sicer pojavijo še nekatera gibanja, denimo Gibanje 13. novembra in gibanje Alternativna univerza, vendar ta gibanja kmalu razpadejo. Po letu 1972 je le malo aktivnosti, popolnoma pa se gibanje ustavi leta 1974, ko Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov postane del Zveze socialistične mladine Slovenije.

Marjana Deržaj: V Ljubljano

Študentsko gibanje v Ljubljani je bilo veliko bolj dolgoživo kot večina študentskih gibanj drugod po svetu. Odnos med gibanjem in slovenskimi oblastmi je bil ambivalenten, gibanje pa nikoli ni eksplodiralo v masovne proteste, marveč je kondicijo prihranilo in delovalo dlje časa. Kljub temu, da je v zgodnjih sedemdesetih letih gibanje zamrlo, ima še vedno pomembne posledice za kasnejše ljubljanske in slovenske študente, od strukture današnjih študentskih organizacij do Radia Študent.

Očitno je, da je bila Slovenija v šestdesetih letih v posebnem položaju, kjer je po eni strani skorajda najbolj radikalno podpirala komunitarne leve ideje, po drugi pa zasledovala svoj lastni interes. Pomembno je dejstvo, da so bile materialne razmere dovolj dobre, da študentsko gibanje ni obstajalo kot kratek izliv jeze in besa, ki bi se pomiril s prvim povišanjem štipendije, kar se je zgodilo v Beogradu. Slovensko študentsko gibanje je bilo v prvi vrsti politično gibanje, ki si je prizadevalo za spremembe v ustroju političnega sistema.

V vrhu partije v Beogradu so si junija ‘68 kar oddahnili, ko so prejeli novice iz Ljubljane, češ, študentje ne bodo šli na ulice, tako kot so šli beograjski ali zagrebški študentje. Vendar je bila s strani partije to napaka. Beograjski študentje so se v prvi vrsti pogovarjali o materialni bedi in so jih slučajno za kratek čas agitirali profesorji, da so v enem tednu demonstracij razlili vse svoje frustracije. Toda ko je prišel Tito in jih nagovoril, so se umirili.

Ljubljansko študentsko gibanje je bilo bolj skrito, manj na ulici in veliko bolj intelektualno. Čeprav se je ‘72.-ega leta končalo, se je skoraj ista skupina intelektualcev, ki je pisala v Tribuni in Perspektivah, angažirala dalje. Kasneje so nastale revije, kot je Nova Revija, ki so, skupaj z Mladino in Radiem Študent seveda, sodelovale pri trenjih v poznih osemdesetih in kasnejšem razpadu države.

O povezavah jugoslovanskih šestdesetih in osemdesetih let pa drugič. Za danes se zadovoljimo z vedenjem, da slovensko študentsko gibanje ni veliko zaostajalo za drugimi gibanji. Bilo je napredno in zelo učinkovito. Vendar na nobeni točki to ni bila revolucija. V bistvu je šlo bolj kot ne za signal prihoda nove generacije, ki je v kasnejših desetletjih prevzela vajeti v teoretski, politični in aktivistični sferi. Ta ista generacija je ključno prispevala k slovenski samostojnosti, ne glede na to, kako se do tega opredelimo.

Za zaključno misel si še zadnjič sposodimo material iz RTV-jevega dokumentarnega filma. Bivši komandir policijske postaje Ljubljana Center Pavle Čelik tako opiše svoje videnje študentskih gibanj:

Čelik

Lokalne štorije preteklih dogodkov je preučeval Matija.

Govorila sta Čeh in Lovrenc

Tehniciral je Makis (Marale)