Zgodovina študentskega organiziranja 1974-1990

V tokratnem Unikompleksu nadaljujemo s koncem leta 1974, ko se je vrhunec študentskega gibanja počasi približeval koncu, dotlej avtonomno študentsko gibanje pa se je priključilo univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine.

Za obdobje 80ih let, ki je sledilo množičnemu in organiziranemu študentskemu gibanju v zgodnjih 70ih, se zdi, da je v smislu študentskega organiziranja ponudilo zelo malo. Lahko bi celo rekli, da je bil to čas, ko mladi niso kazali zanimanja za politična dogajanja in večje kolektivne akcije, vendar bi jim s tem naredili krivico. Kar se na videz prikazuje kot študentska pasivnost, je neustrezno in površinsko opažanje takratnega mladinskega organiziranja, ki je bilo vse kaj drugega kot mrtvo, pojasnjuje nekdanji predsednik predhodnice današnje študentske organizacije, Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije ter predavatelj na primorski univerzi Gorazd Drevenšek.

Mladi niso potihnili, njihovo delovanje se je zgolj premaknilo na drugo raven. Začeli so se organizirati v okviru različnih civilnih, kulturnih, tudi političnih skupin. Namesto množičnih kolektivnih akcij so na oder stopila različna partikularna gibanja, kot je mirovno, poleg tega pa tudi feministično gibanje, gejevsko, lezbično in ekološko. Predvsem pa so bile v ospredju človekove pravice in boj za progresivizacijo družbe ter demokratizacijo političnega sistema. Bolj kot demokratizacijo pa so pozna osemdeseta pravzaprav pomenila liberalizacijo, pojasnjuje takratni sodelavec Radia Študent, Tribune in Mladine ter poznavalec takratnega gibanja Ali Žerdin.

Če smo lahko v zgodnjih 70ih videli začetke diferenciacije visokošolskega izobraževanja, ki daje bolj praktično usposobljene diplomante, pa se v osemdesetih in devetdesetih ob soočanju s koncem ekonomske rasti univerze spreminjajo iz elitnih v množične ustanove in univerza se je čedalje bolj prisiljena prilagajati zunanjemu svetu.

Že v 70ih letih so se pojavljale številne debate na temo reforme šolstva, v središču katere je bil poskus partije, da bi s posegom v jedro izobraževanja poskušala uvesti usmerjeno izobraževanje.

Več kot 600 intelektualcev, predvsem univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev na inštitutih pa tudi kulturnikov in umetnikov, je leta 1982 podpisalo peticijo proti usmerjenemu izobraževanju, ki je bila objavljena v Naših razgledih. Pod to peticijo so se med drugimi podpisali Neda Pagon, Alenka Puhar, Rastko Močnik, Braco Drago Rotar in Matevž Krivic, ki so vsi v različnih iniciativah v 80ih igrali pomembno vlogo ter tvorili eno od osišč organiziranja civilne družbe. Peticija je zato veljala za prvo močno, organizirano civilnodružbeno omrežje, sprožila pa je tudi ostre reakcije partijskega vrha, da peticija kot metoda predstavlja nedopustno obliko političnega delovanja.

Enega ključnih momentov uporniških in protestniških gibanj po zatonu študentske zveze in povezanega ter množičnega družbeno-političnega boja študentske populacije je predstavljal nastop nove mladinske kulture – punka. Ta je v koncu sedemdesetih začel strašiti in oporekati obstoječi družbeni in kulturni formaciji v Socialistični republiki Jugoslaviji. Punk je tako s svojo večno prisotno antinoto postal eden glavnih notranjih sovražnikov, z njim pa še druge študentske oziroma mladinske institucije, kot sta bila na primer ŠKUC in Radio študent, ki je bil tudi ključni glasnik punk kulture in hkrati tudi eden izmed redkih alternativnih in kritičnih medijev v takratni državi.

Vendar punk ni predstavljal formalne in organizirane mladinske, kaj šele študentske grupacije. Deloval je kot avtonomna kulturna formacija, ki se je zoperstavljala takratnemu političnemu sistemu. Uradnega predstavnika interesov, povezovanja, delovanja in aktivnega vključevanja v politiko je predstavljala Zveza socialistične mladine Slovenije ali krajše ZSMS. Ta je imela predvsem transmisijsko vlogo, saj je v tistem času izvajala predvsem politiko, ki jo je narekovala Zveza komunistov. Generacije, ki so vstopale v institucionalno politiko, so bile izobražen kader predvsem s Fakulete za sociologijo, politiko in novinarstvo, krajše FSPN. Izobraževalni centri so bili na novo zgrajeni v sedemdesetih okoli Bežigrada, poleg FSPN še ekonomska, pedagoška in kasneje upravna fakulteta. To so bili novi družbeni centri, ki so prekinili kontinuiteto družbenih centrov in združevanj okoli Rožne, Aškerčeve in Kongresnega trga.

Do enega prvih sporov oziroma nestrinjanj s preostalim delom političnega sistema in ZSMS je prišlo ob že omenjenem vprašanju zakona o usmerjenem izobraževanju. S tem si je ZSMS dvignila priljubljenost med mladimi, saj je dajala videz bolj aktivnega branitelja interesov mladih. Vendar je bil to le manjši nakazatelj postopne liberalizacije te partijske stranke.

Prestop Jugoslavije v novo desetletje je predstavljal in je danes zaznamovan s postopnim razpadom takratnega političnega sistema ter nastopom novih civilnodružbenih in političnih gibanj ter še nadaljnjim razvojem kontrakultur. Že sam začetek desetletja pa je Jugoslavijo zaznamoval z nepredstavljivo izgubo …

Prav v 80ih je ZSMS pričela dobivati nove politične razsežnosti, saj je začela povpraševati po delovanju partijske politike in pričela z resnejšim opozarjanjem na problematiko mladih. Enega takšnih bolj prelomnih trenutkov je predstavljal 11. kongres leta 82. Po njem se je znotraj ZSMS začelo problematizirati in obravnavati teme, kot so bile stanovanjska problematika mladih, večanje nezaposlenosti, nezadovoljiva štipendijska politika ter vprašanja v zvezi z družbeno-ekonomskim položajem mladih kmetov. Te in podobne problematike so se znotraj ZSMS intenzivirale do leta 86, ko je 12. kongres zaznamoval trenutek nastopanja nove politike ZSMS. Ene od idej, ki so nastale kot posledica novega problematiziranja položaja mladih, so bile ideja o mladinski samopomoči ter malih produkcijskih enotah in tudi predlogi o ločevanju politike od gospodarstva. Prav Univerzitetna konferenca ZSMS je bila ena izmed vej organizacije, ki je najbolj kritizirala politiko oblasti. tako je 86. leta organizirala peticijo in javno tribuno proti štafeti mladosti, slednje pa je svoj vrhunec doseglo naslednje leto z odmevno in danes že legendarno plakat afero.

Eden izmed pozivov študentov je leta 1985 rezultiral v bojkotu, s katerim so študenti zahtevali, da študentske domove financira vlada, presežek servisa pa se nakaže na račune študentske organizacije Univerzitetne konference ZSMS. Sredi 80ih so se namreč s presežki, ki so nastali na študentskem servisu, financirale stanarine v študentskih domovih, v katerih pa niso prebivali vsi, ki so delali preko študentskega servisa, ter na tak način prispevali svoj delež denarja.

Še ena izmed bistvenih novosti v delovanju ZSMS je bilo tudi vse večje sodelovanje in vključevanje novih družbenih gibanj, predvsem mirovniških in ekoloških, poleg teh pa so se pojavila tudi duhovna gibanja, feministična, antipsihiatrična in prohomoseksualna. Slednje organizacije so delovale na principu civilnodružbenih gibanj. Povsem neinstitucionalno, brez formalnega članstva in z metodo vzporednega in ne opozicijskega delovanja. Mnoga izmed teh novih družbenih gibanj se je organiziralo kot delovne skupine ZSMS in se jih tako do neke mere zaščitilo pred potencialno represijo oblasti. Druga pa so delovala avtonomno, vendar pa je bila podpora vse bolj od oblasti odcepajoče se stranke ZSMS očitna.

Eno pomembnejših vlog pri samem poseganju v politično delovanje in kreiranju mladinskega in tudi širšega javnega mnenja in mišljenja so odigrali različni alternativni in kritični mediji. Ključni za študentsko gibanje so bili Radio študent in Tribuna v Ljubljani ter Katedra v Mariboru. Tribuna je že v osemdesetih kritizirala porast neoliberalne ekonomske paradigme, ki se je vzpostavila z Milton Friedmanom na čelu. Zavzemali so se za revolucionarno proletarsko revolucijo, z ilustracijami so kritizirali takratno tanatalnost partijske politike. Objavljali so tekste Lenina, Mao Cetonga, alternativno tolmačenje marksistične teorije. Problematizirali so izobraževanje, avtonomijo univerze in gledali pod prste mladinski instituciji UK ZSMS.

Radio študent je kot avtonomni medij nadaljeval s svojo kritično in aktivistično politiko. Poleg širše družbene kritičnosti je bil tudi ključen glasnik novih umetniških in kulturnih oblik, ki so se takrat pojavile v Jugoslaviji in po svetu. Z iskanjem alternativnih načinov financiranja se je radio rešil odvisnosti od svojega formalnega ustanovitelja in financerja - UK ZSMS. Ta je leta 89 pod vodstvom Gorazda Drevenška, tudi enega izmed tokratnih sogovorcev, začasno ukinila financiranje Radia študent, kar pa samega delovanja ni resneje ogrozilo. Med pomembnejšimi mladinskimi mediji velja omeniti tudi Mladino, ki je svojo pot začela kot uradno glasilo ZSMS. Z uredniškimi spremembami, spreminjajočo se politiko ZSMS in vse bolj bučnim političnim vrenjem v državi pa je tudi Mladina postala kritičen informativni medij, ki je bil zaradi svojega kritičnega poročanja, prav tako kot že prej omenjeni mediji deležen tudi cenzure in zaplembe.

Z osemdesetimi so tudi mladinska kulturna gibanja dobivala nove razsežnosti in povzročila kar nekaj afer. Prav tako se je spreminjal odnos med temi protestniškimi kulturami in uradno mladinsko politiko. Nazi punk afera je bila sigurno eden izmed medijsko in politično odmevnejših dogodkov, ki je tako v dobro kot slabo spremenil pomen in namen punka v družbi, hkrati pa za sabo potegnil še druge institucije in družbena dogajanja v tistem času.

Celotna civilna družba, ki se je oblikovala prek družbenih gibanj, je torej postala pomemben akter, ki so ga v politični kontekst med prvimi postavili v Zvezi socialistične mladine. Počasno sestopanje partijske oblasti pa je v boju za oblast zaznamovalo tudi formiranje novih strank, ki so vznikale iz družbenih gibanj in na koncu izvedle osamosvojitveni projekt. Eden izmed ključnih dogodkov, ki je bil na neki način tudi temelj za politično pluralizacijo, so bile volitve na ljubljanski univerzi leta 1987, pojasnjuje Gorazd Drevenšek.

Vrh političnega razkrajanja in družbenih vrenj v 80ih je kulminiral s tako imenovano afero JBTZ, ko so leta 1988 zaprli štiri prestopnike. Drevenšek, ki je imel kot predstavnik Univerzitetne konference ZSMS na zborovanju v podporo četverici govor, zatrjuje, da šlo je pri tem tudi za poseg v takratno strukturo študentskega delovanja, saj sta takratni predsednik Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, kasneje za varstvo človekovih pravic, Igor Bavčar ter priprti Janez Janša, delovala v okviru Časopisa za kritiko znanosti, ki je takrat spadal pod okrilje študentske organizacije. 

Tudi edina uradna politična predstavnica mladine ZSMS si je začrtala novo pot, in sicer pot neodvisne politične stranke. Leta 1990 se je tako predstavila ko Liberalna stranka. Že pred tem pa sta svoj pomen in namen izgubili tudi naslednici Študentske organizacije ljubljanska in mariborska Univerzitetna konferenca ZSMS. Ti naj bi nadomestila Zveza študentov, ki pa nikoli ni resno zaživela, saj za svoj obstoj ni imela pravne podlage.

Prevladujoča ideološka struja je postal liberalizem, kjer so njegovi glavni ideologi verjeli v konec zgodovine. Kar je pomenilo, da se bo slovenski družbeni prostor preoblikoval in šel po poti liberalnega kapitalizma. S tem se je začel nov boj za oblast in tako podlaga za novo državo. Kje so bili študenti in kaj je med bojem s kapitalom ostalo mladim, bomo izvedeli v naslednji oddaji.