Radiči Domači

Danes na meniju:

- komentar glede svetovnega trga umetnih gnojil

- intervju: Radiči Domači – tržaška prehransko-samooskrbna iniciativa

Njihov mail: radicidomaci@autistici.org

Internetna stran mreže katere del so - Genuino Clandestino:  https://genuinoclandestino.it/chisiamo/

- kemični kotiček: vrtnarimo s fosforjem

- vege recept: Uršine sladice

Na svetovnem trgu gnojil smrdi

Z vojno v Ukrajini je v ospredje prišla tudi problematika umetnih gnojil, predvsem zato, ker sta tako Ukrajina kakor Rusija med največjimi proizvajalkami te dobrine. Ne glede na vojno pa ameriški Inštitut za kmetijske in tržne politike že več let opaža ogromno rast cen umetnih gnojil, za katere Evropska unija zapravi kar trikrat več denarja kot pred dvema letoma.

Višanje cen umetnih gnojil gre med drugim pripisati tudi cenam zemeljskega plina, ki je ena od glavnih vstopnih surovin za proizvodnjo amonijevega nitrata, kalija in fosfatov. Ti so večinoma proizvedeni v Rusiji, Ukrajini in Belorusiji, medtem ko se preostali delež pridobiva z energetsko potratnim rudarjenjem mineralnih zalog, skoncentriranih v peščici držav. Tako delež fosfatov v Maroku in Zahodni Sahari predstavlja 70 odstotkov svetovnih zalog, medtem ko je 75 odstotkov kalija skoncentriranega na Kitajskem, v Kanadi, Rusiji in Belorusiji.

Vendar pa je videti, da višji stroški niso tako zelo povezani s ceno, saj bo peščica korporacij – kot so Nutrien, Yara, Mosaic in še nekaj drugih, ki obvladujejo svetovni gnojni trg –, svoj letošnji dobiček v primerjavi z letom 2020 več kot početverila. Na podlagi tega lahko zaključimo, da višjih cen umetnih gnojil ne gre pripisati višjim stroškom proizvodnje, pač pa izkoriščanju svojega dominantnega tržnega položaja, podobno kot to dela tudi Monsanto oziroma Bayer.

Ob vsem medijskim cirkusu okoli umetnih gnojil, v katerem nastopajo predstavniki Združenih narodov in predsedniki pomembnih držav, iz ozadja pa niti vlečejo lobisti najrazličnejših kemijskih, prehranskih in kmetijskih multinacionalk, se je uspešno prikrilo veliko bolj pomembno poanto – da kmetijstvo, ki temelji na umetnih gnojilih, enostavno ni niti ekonomično niti vzdržno.

Industrijska proizvodnja hrane uničuje zemljo, zastruplja okolje in resno škoduje zdravju ljudi. Kar omenjeni Inštitut v svojem prispevku »The Fertiliser Trap« podkrepi tudi z dejstvi, obenem pa predstavi raziskave, ki razbijajo mite korporacij in dokazujejo, da se količina pridelka ob neuporabi umetnih gnojil lahko še poveča.

Seveda se prehoda na kmetijstvo brez umetnih gnojil ne more narediti s čistim rezom, a dokler si bodo interesi multinacionalk uspešno podrejali lokalne kmetijske politike in trende financiranja, do preobrata ne more priti oziroma bo do njega prišlo prepozno.

Lobiranje gnojnih korporacij zelo spominja na napore tobačne industrije v drugi polovici dvajsetega stoletja, ki je vse do konca uspešno zavajala oziroma, bolje rečeno, izigravala javnost. Zato je treba imeti ob vsej zaskrbljenosti raznih človekoljubov v mislih širšo sliko globalnega trga, ki ga kroji peščica korporacij, zaposlena predvsem s kovanjem svojih dobičkov.

Vrtnarski kemični kotiček: fosfor

V tokratni oddaji Kilavega semena se bomo lotili magičnih lastnosti fosforja, drugega iz svete trojice kemičnih elementov, nujnih za zdravo rast rastlinic. Vendar pa moramo pred tem nekaj besed nameniti zaskrbljujočemu stanju svetovnih fosfornih zalog. Fosfor se počasi sprošča iz kamnin globoko v tleh. Nekateri viri zato navajajo, da se bomo na svetovni ravni kmalu soočili s fosforno krizo, saj se njegovi depoziti že dolgo zlorabljajo in bi jih v doglednem času znalo preprosto zmanjkati.

Fosfor je namreč element, ki ga je kot element težko ekstrahirati iz zemeljske skorje. To pomeni, da je količina fosforja, ki obstaja na planetu, vsa zaloga, ki jo imamo. Ko požanjemo pridelek, skupaj z rastlinami použijemo fosfor, ki ga nato odplaknemo v stranišča in tako izločimo iz kmetijskih sistemov. Zato je nujno varovati prst in ohranjati fosfor na trajnosten način.

Fosfor je ključen za številne procese, s katerimi rastline pretvarjajo sončno energijo v hrano in različna vlakna. Tako ima pomembno vlogo pri fotosintezi, a tudi pri presnavljanju sladkorjev, skladiščenju in prenosu energije po rastlini ter gradnji in delovanju celic, vključno s prenosom genskih informacij, saj je gradnik celičnih sten in DNA. Rastline ga zato nujno potrebujejo za zdravo rast in hitrejši razvoj. To pomeni, da povečuje kvaliteto pridelkov, saj vpliva na pravilen razvoj cvetov, tvorjenje plodov in oblikovanje semen, prispeva pa tudi k oblikovanju močnega koreninskega sistema. Največje koncentracije fosforja najdemo v razvijajočih se delih rastline, zato je posebej pomemben pri mladih rastlinah. Obenem to pomeni, da prispeva k njihovi odpornosti proti boleznim, še posebej v času nihanj vlage in temperatur, predvsem mraza.

Fosforja ne more nadomestiti noben drug kemični element, vendar je njegovo pomanjkanje težje prepoznati kot pomanjkanje dušika ali kalija. In ko ga prepoznamo, je za rastlino pogosto že prepozno. Največkrat je posledica pomanjkanja šibek koreninski sistem in splošna zakrnelost v rasti, predvsem pri mladih rastlinah. To pomeni, da potrebujejo dalj časa za dosego zrelosti, njihovo seme, plodovi in cvetovi pa niso tako kvalitetni. Med vidnimi znaki se pojavlja obarvanost listov in stebel, ki lahko privzamejo temno modrozeleno barvo, nekatere rastline, denimo koruza, pa lahko razvijejo hecno vijolično ali rdečkasto obarvanost na spodnjih listih in steblu. Listje se zguba in deformira ter nato propade, plodovi in stebla pa začnejo odmirati.

Fosfor rastlinam dodajamo čez celotno rastno sezone. Če želimo prispevati k ohranitvi obstoječe ravni fosforja v kmetijskih pridelovalnih sistemih, je najbolje izboljševati zemljo z uporabo gnoja različnih živali, tudi človeških. V poštev vseeno največkrat pridejo dobro kompostirani iztrebki kokoši in golobov, pa tudi prašičev, zajcev in netopirjev. Izstrebki slednjih so vodotopni, zato jih poleg dodajanja prsti lahko uporabljamo kot listno gnojilo ali kompostni čaj. Drugi viri fosforja so tudi lasje, kompostirani deli rib, školjk in kosti ali celo kri različnih živali. V poštev pride tudi kostna moka, če se nam način njene pridelave ne zdi sporen.

Nenazadnje pa lahko za dodajanje fosforja uporabimo tudi različne rastline, ki s svojimi globokimi koreninami dosežejo fosfor v prsti. Takšne rastline so regrat, rman in gabez, zanimivo pa je, da naj bi nam lahko pri tem pomagali tudi komarček, drobnjak in melisa. Slednje zasajamo na konce gredic ter jih večkrat v sezoni dodajamo na samo prst kot zastirko ali v kompostni kup.

Kilav recept: uršine sladice