Večer divje mladine
Klub Gromka, Ljubljana, 1 3. 2024
V petek, na prvi marčevski dan, je klub Gromka na Metelkovi gostil tri raznolike slovenske zasedbe. Ena od njih je na sceni že dobro desetletje in je petkov večer izkoristila za promocijo svežega miniploščka, naslovljenega Exploitation. Toda zabava ob izidu je vedno boljša, če nanjo povabiš prijatelje – tako v bendih kot tudi v publiki.
Sprva je kazalo, da bo temačna, a pristno prikupna dvorana Gromke bolj kot ne prazna, toda na srečo se je to predvidevanje kmalu izkazalo za napačno, kajti ob zvokih prve zasedbe, nekdanjih klubskih maratoncev Decair, so obiskovalci kar lepo zapolnili prostor. Koncert je tako otvoril kvartet, ki je bil na svojem debitantskem nastopu pred nekaj leti pred klubom Jalla Jalla prvemu nastopu primerno dokaj … no, če se diplomatsko izrazimo, »začetniški«, od takrat pa je pridobil dovolj odrske kilometrine tako doma kot v tujini. V tem času je zasedba zamenjala bobnarja – stolček je zasedel nori Robi Buh iz bendov Moshead in Fat Butlers, idealen član za bend, ki preigrava kaotičen, čustveno nabit, glasbeno izzivalen miks metala in hardcora in ki se zlahka kosa s tujimi imeni.
Zvok benda je bil vrhunski, igranje še boljše, ambient pa izjemen, ker je precej dinamično glasbeno podobo vizualno okrepila še njihova lučkarica Lira. Čar Decair je v tem, da pravzaprav igrajo kompleksno glasbo, ki je agresivna in čustveno nabita, a so pesmi zapomnljive, zapletenost glasbenega izraza pa ne požre poslušljivosti. Precej progresivno od njih, če smo iskreni. Dobrih štirideset minut dolg nastop ni nikoli postal enoličen ali dolgočasen, vrhunec pa je doživel kar v zadnjem komadu, ko je kitarist in vokalist odložil svoj strunski inštrument in kot precej poskočen frontmen izmolzel še zadnje kapljice iz publike. Bend trenutno snema ploščo, v živo pa jih lahko vidite že ta petek, 8. marca, v vrhniškem Zakonu.
Po kratki pavzi so oder zagrajndali gorenjski nažigači Gründ. Bili so kratki in sladki, vsekakor pa so z odliko opravili težko nalogo nadgraditi začetek večera, kot so ga zastavili Decair. Njihov miks panka, grinda, metala in hardcora je enostaven, toda udaren, komadi gredo zlahka v uho, poslušalec pa si ne more kaj, da ne bi užival ob gimnastiki in šalah pevca Gala. Če ste jih v živo videli zadnjih desetkrat, obstaja možnost, da ste jih vsaj devetkrat srečali prav na Metelkovi. Kljub temu je bilo razvidno, da je glavni bend večera vedel, zakaj je izbral za vmesni bend večera prav Gründ. Uživanje benda in publike je bilo več kot očitno.
Glavni bend večera pa je vsekakor bila zasedba Relentless Youth. Če menite, da je naslov današnje recenzije s prevajalskega stališča slab, imate prav, kajti beseda relentless res ne pomeni divja. Vir naslova je pravzaprav neposrečena besedna igra z imenom komada kultnih rockerjev Skid Row – Youth Gone Wild. Petkov večer je bil tudi večer, ki je grmel, torej je bil gromek, in se je dogajal v Gromki, torej je bil Gromek z veliko začetnico, toda omenjenemu navdihu za naslov današnje RŠ recenzije primerno je vsekakor bil dokaz, da na mladih svet stoji in da je mladina več kot dovolj nora.
Pred glavnim bendom je v zraku obviselo vprašanje, kako sploh še pognati mlade v ples, a s prvim komadom je bil odgovor na dlani – zlahka! Relentless Youth, kvintet, ki preigrava zmes melodičnega panka in zmetaliziranega hardcora, je spravil vse prisotne v gibanje in jih v gibanju držal vse do konca koncerta. Daljša setlista je tekla hitro in niti najmanj enolično, bend pa je vidno užival v dogajanju. Avditorij je bil deležen tudi nekaj popestritev dogajanja, denimo ko je pri nekaj pesmih gostoval vokalist zasedbe Gründ, Gal, v eni od skladb pa se je Galu pridružil Jan, kruljač zasedbe Spirits of Stygia. V enem komadu je bobnarski stolček zasedel prvi bobnar, v nekem drugem pa je gostoval pač nek kolega, ki je seveda vidno užival – in kot smo že dejali, je užival tudi folk. Odlično so predstavili svoj novi miniplošček, ki ga lahko nabavite pri bendu samem; predstavili pa ga bodo tudi drugod po Sloveniji, začenši že ta teden – v petek, 8. marca, ko bodo žagali v mariborskem Gustafu, dan pozneje pa bodo ružili še v idrijskem Swenaku.
Odpoved: Koncert je minil prehitro, toda z zavedanjem, da se slovenskemu podtalju ni treba bati za prihodnost, je bil konec precej sladek in obetaven, navdušenje nad njim pa je z vami delil Ivan Cepanec – Tegla.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj