Yegor Zabelov, CoH @ Kino Šiška
Kino Šiška, Ljubljana, 12. 10. 2023
Bil je eden od koncertov z nekoliko uradnim pridihom, v dvorano Komuna smo namreč vstopili iz vedno polne in živahne Kavarne Kina Šiška, v dvorani pa so nas pričakali lično razporejeni stoli, čakajoč v okusni tišini, ki so jo počasi zapolnjevali izjemno zanimivi pogovori gostov, ki pritičejo pričakovanima priznanima gostoma. Oba glasbenika vzhodnoslovanske krvi in s formalno izobrazbo, ki vsaj nekoliko oblikuje njuno solistično ustvarjanje, sta bila morda ravno prav podkovana in hkrati odmaknjena od zahodne avantgardne glasbe, da sta neobremenjeno izoblikovala svoj prepoznaven slog. Kot prvi se je predstavil harmonikar Jegor Zabelov, za njim pa elektronski producent in, če blagovolimo reči kar didžej, Ivan Pavlov oziroma CoH.
Zabelov je bil skromen tako z opremo kot besedami. Dejansko smo opazovali solističen nastop harmonikarja, ki je sicer poleg gumbne harmonike zvočil tudi z looperjem, a je njegova vloga za to recenzijo dokaj nezanimiva. V esenci gre za čisto glasbo, ki se sem ter tja približa klasični, etno, jazz ali pa še najbolj elektronski glasbi, sploh v prvi skladbi s koncerta, v kateri je Zabelov spretno in natančno preigraval vzorce, ki bi jih, če bi zaprli oči, umestili v eksperimentalno ambientalno elektroniko. Vedno namreč čutimo konstanten ritem, dinamika pa je počasna in v skoraj vsaki skladbi zariše lep lok. Harmonikar je pretanjeno lovil valovanje svojega inštrumenta in ga peljal v vedno bolj intenzivne krivulje.
Skladba Depth ali Globina se je usedla v spomin kot jedro nastopa, z melodično preprostostjo je namreč pritegnila pozornost k podrobnostim igranja, v katerem Zabelov sije, ko se mu vsaka še tako rahla poteza poklopi z idejo razraščanja in krčenja harmonij v dokaj klasični maniri, ki uspe zajeti poln razpon gumbne harmonike. Na prvi pogled zelo intuitivno in dojemljivo, čeprav je dodobra premišljeno in trenirano, doseže učinek vsake profesionalne izvedbe, da izgleda lahkotno, čeprav ni. Težko je reči, kako dolg je bil njegov nastop, ker se je zdel prekratek in predvsem zelo močan, kar je potrdil tudi bučen aplavz. V svoji zadržani maniri nam Zabelov ni privoščil niti bisa.
Pavza je bila nekoliko daljša in je ponudila nekaj časa za refleksijo. V začetku Zabelovega nastopa ni bilo zaznati nikakršnih posebnih asociativnih vzorcev, bil je dokaj rudimentaren in v svojem kontekstu surov. Med nastopom pa je na plan prišlo vedno več vse manj abstraktnih potez, ki so nas povezale z glasbenikovim akademskim in morda celo kulturnim ozadjem. Močan efekt nastopa brez kančka postanega virtuoznega preigravanja pa je težko pojasniti drugače, kot da je vse delo usmerjeno v zven. To je bila sklepna točka obeh nastopajočih.
CoHov nastop je bil sestavljen iz dveh daljših točk. Prvo je po nekaj minutah prekinil tehničen zaplet, zato je začel od začetka in ustvaril kompozicijo, za katero brez tehničnega znanja ne moremo z gotovostjo povedati, kako vpleten je bil glasbenik vanjo v živo in v kolikšni meri je bila improvizirana. Vsekakor je bila neobičajna, na trenutke pa za laična ušesa naporna, ker se sintetični zvoki niso nikamor usidrali, nemogoče bi jih bilo opredeliti. Videti je bilo, kot bi se gumb za glasnost piskajočega zvoka naključno sukal sem ter tja, medtem ko ga prekinjajo drugi, očitno manj pomembni zvoki, podkrepljeni z zares glasnim zvokom ozadja. Toda ko smo ta preizkus tudi laiki elektronske glasbe stežka prestali, nas je CoH zazibal v privlačnejšo kompozicijo, ki je nenehno navduševala s svojo polnostjo.
Za razliko od Zabelovega akustičnega inštrumenta je programirana glasba zmožna hkratne intenzivnosti in nežnosti, sozvočij nasprotij, zapolnitve celega spektra frekvenc, ki jih človeško uho še dojame. Vmes smo lahko prepoznali celo sosledje akordov, ki se je med drugim pojavilo v seriji Succession ali Nasledstvo, a bi ga v trenutku zaradi posebnosti ritma in aranžmaja le stežka povezali s katerimkoli od neštetih znanih komadov v istem ključu. Zato se je dejansko čutilo kot postmoderna reinterpretacija motiva, morda je bila to točna referenca, morda pa le splošen vtis za pisca recenzije, ki o elektronski glasbi ne ve prav veliko.
Oba nastopa sta bila vizualno minimalistična, a je bila sama glasba dovolj. Čeprav je bil prvi nastop deležen za odtenek toplejšega odziva publike, morda ker se je zdel vseeno bolj oseben, sta bila oba zanimiva – prvi nas je očaral, drugi nam je kravžljal možgane. Zagotovo je bil to eden od koncertov, ki iz nič naredi vse in bo ostal v lepem spominu. Ponudil je marsikakšno prvič in morda zadnjič slišano posebnost in hkrati univerzalne občutke, ki jih prinaša zven spretno sestavljene inštrumentalne glasbe oziroma bolj natančno glasbe brez besed.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj