CHRIS WATSON: IN ST.CUTHBERT'S TIME

Touch, 2013

Chris Watson, ki smo se mu na teh radijskih valovih že kdaj posvetili, je danes med najvidnejšimi zvočnimi umetniki, ki se ukvarjajo s terenskimi posnetki. Specializiran je za snemanje živalskih habitatov, celostnih zvočnih podob pokrajin, pa tudi prostemu človeškemu ušesu neslišnih fenomenov. Na slednjem področju je v zadnjih letih precej pomembna Jana Winderen, ki je na določeni točki bila v stiku z Watsonom in katere delo „Energy Field“ smo skoraj natanko pred enim letom obravnavali v oddaji Razširjamo Obzorja.

A vrnimo se k Watsonu. Predstavljanje terenskih posnetkov v vzpostavljenem albumskem formatu je le majhen aspekt njegove dejavnosti. Tudi pričujoča plošča ima svoj vir v instalaciji, ki to poletje poteka na otoku Lindisfarne blizu odročne obale severovzhoda britanskega otočja. Ob priložnosti razstave proslavljenih Lindisfarnskih Evangelijev, ilustriranega oziroma iluminiranega zgodnjekrščanskega rokopisa, ki je eden najdragocenejših artefaktov te kulture na tamkajšnjem ozemlju, so k sodelovanju povabili tudi Watsona. Ta je oblikoval štiridelno instalacijo, v kateri lahko poslušalec sliši bogat in barvit dokument zvočnega dogajanja skozi vse štiri letne čase na otoku, ki ga zaznamuje frenetično obilje ptičje aktivnosti in bučanje morja. Instalacija, tako kot plošča naslovljena „In St.Cuthbert's Time“, želi namigniti na zvočno okolje, v katerega so bili najverjetneje potopljeni stvaritelji Lindisfarnskih Evangelijev, predvsem menih Eardfrith ter v istem obdobju živeči sveti Cuthbert, ki so mu ti evangeliji posvečeni.

Watson spada med tiste terenske snemalce, ki posnetega materiala ne obdelujejo in maličijo, temveč ga glede na potrebe in zmožnosti medija le sestavijo v nek potek oziroma izsek. Seveda je v tej selekciji in editingu prisoten manipulacijski moment, vendar ostaja precej potuhnjen in na svoj način nepretenciozen – usmerjen predvsem v eksplikacijo slišnega in slišanega. Sicer pa so štirje kosi, ki se s staroangleškimi izrazi za letne čase imenujejo „Winter“, „Lechten“, „Sumor“ in „Haefest“, neverjeten portret vsakokratnega sezonskega vrveža. Zvočno sliko neizpodbitno dominirajo ptičje aktivnosti, ki pa so le eden izmed slojev intenzivnosti. Tu so še konstantni šum in hrup morja, mukanje meni neznanih sesalcev in kopica drugih detajlov. Kot marsikateri terenski posnetki, tudi ti na plošči „In St.Cuthbert's Time“ spodbujajo širitev poslušanja, ojačajo možnost drugačne vrste fokusa oziroma morda ravno obratno, možnost de-fokalizacije in ostrenja občutka za celoto zvočnega biotopa, v katerem se nahajamo. Prav mojstrska pa je nevsiljivost njihove asemblaže v te štiri segmente, za katere se zdi, da so kot sežetki zvočnega dogajanja letnih časov na otoku Lindisfarne, ki se po svoji notranji logiki seveda ponavlja že tisočletja.

A vse skupaj le ni tako nedolžno. Konec vsakega izmed „komadov“ zaznamuje bolj ali manj oddaljeno zvonjenje, trdovratni opomnik ozadja samega projekta in globalne prisotnosti krščanskih infrastruktur. Kreativnih posameznikov in posameznih kreativnih aktov ne moremo razlagati in razumeti izključno skozi optiko ideološkega sistema, ki mu pripadajo ali v katerem se znajdejo. A vredno bi se bilo vprašati in poglobiti v paradokse uporabe terenskih posnetkov - ki hočeš nočeš prispevajo k senzibilnosti za okolje, v katerem bivamo, ter na svoj način prispevajo k ponovnemu začaranju sveta, v katerem smo se znašli - za obeleževanje in praznovanje zametkov religiozno-kulturno-politične tradicije, ki je naravi in planetu v temelju sovražna in ki nosi težko breme postopnega razvrednotenja vsega tosvetnega ter utiranja poti katastrofalni socialno-ekološki danosti zdajšnjega trenutka. To bi projektu „In St.Cuthbert's Time“ lahko pridalo morda nepredvidene subverzivne razsežnosti. A vedno seveda obstaja nevarnost, da bi v tem kontekstu morda brali preveč, zato naj zaenkrat ostane le pri tem namigu za razmislek.