Destiny Bond: Be My Vengeance + Buggin: Concrete Cowboys + World Of Pleasure/xWeaponx: Weapon Of Pleasure

V Tolpi bumov poslušamo novoskotence treh velikih hardcore založb, vsakega s svojim bridkim rezilom na vratni žili perečih tematik. Izpod rok Convulse Records bomo ušesa namenili hudo pričakovanemu debiju Be My Vengeance hardcore plesačev Destiny Bond, sledil bo malo bolj razbeljen album Concrete Cowboys, ki je izšel pri založbi Flatspot in s katerim se na sceno prebijajo novinci Buggin, oddajo pa bo zaključil še kratek utrinek beatdown gneva bendov World of Pleasure in xWeaponx iz založbe Daze.

Destiny Bond: Be My Vengeance (Convulse Records, 2023)

Leto po nastanku Destiny Bond leta 2021 je iz globočin denverskega podtalja na sceno končno privrel njihov prvenec Be My Vengeance. Peterico bridkih, a melodičnih hardcorašev v prvi vrsti sestavlja vokalistka Chloe Madonna Janzen, kitari igrata Emily Armitage in Amos Helvey, bas vihti Rio Wolf, za baterijo pa sedi ustanovitelj založbe Convulse Records, Adam Croft. Glasbeniki so v preteklih letih smelo izdajali deme v različnih slojih kvalitete, letos pa so jih posneli na novo in zapečatili v samostoječo ploščo, seveda izdano pri Convulse Records.

Be My Vengeance tako kot večina debitantskih plošč tega žanra služi kot oris smernic, znotraj katerih se bo zanje unikatna oblika jeze gibala. Je kategorični preplet antifašističnega duha in transfeminističnega hardcora, ki ga Destiny Bond po svoje precedijo in izluščijo v nalezljivo kombinacijo hardcora in melodičnega panka. Prvi resni ugriz plošče predstavlja komad Chew, katerega počasnejši tempo odvrne od bliskovitih uvertur, ki smo jih vajeni, in v ospredje raje postavlja Chloejin krepak vokal. Tako se nam hitro predoči dejstvo, da bo album Be My Vengeance dosti bolj prežet s standardnimi ritmi, vse zavoljo agresivne sporočilnosti mirijade tematik, ki jih koloradska peterica na prvencu premleva. Destiny Bond ohranjajo kritično držo predvsem do odgovornosti, ki jo kot posamezniki nosimo znotraj določene scene. Končna želja vsake svobodomiselne scene je pač kultivirati okolje ljubezni in rasti, varno za najbolj marginalizirane člane tega okolja. Chew kritizira predvsem ideološko lahkomiselnost posameznikov, ki ob gradnji skupnosti zanemarjajo glas prav tistih, ki naj bi jih skupnost branila.

Stilsko je album Be My Vengeance precej neukroten, brez večjega opozorila oziroma težnje po lahkotnih tranzicijah se komadi abrazivno lomijo drug v drugega. Delno zaradi pandemičnih razmer, v katerih je peterica skakala od studia do studia, delno pa tudi zaradi dejanske mozaične narave združevanja starejših komadov z novejšimi. Primer tega je denimo komad The Glow, odprta melodična gmota skejterskih rifov in pridušenih vokalov. Ta neizpodbitno najbolj gruvi komad zasije v pankovskem bistvu Destiny Bond, v njem bend tako sebe kot vse spačke scene okliče za najsvetlejšo luč, hkrati pa obljublja maščevanje vsem, ki so to luč kadarkoli zastrli. V nasprotju s tem pa brzostrelska pesem Headspin lobanjo lomi s kombinacijo uvodnih citer in tupatupa bobnarskega rafala, medtem ko Janzen obupano v prazno rjove o pomembnosti mirne krvi in še mirnejše glave.

Dragulj novoskovane krone denverskih razbijačev pa predstavlja za Be My Vengeance reviziran komad Blood Chokes, buldožerska himna distorzije in parajoče urgentnih vokalov, s katerimi Janzen zvabi in zedini transmularijo hardcorovske scene. V smislu gravitacije tako teksta kot osebne pomembnosti za vokalistko komad Blood Chokes razdela inherentno krizo identitete, hkrati pa brezsramno tako Destiny Bond kot vokalistki na rokav pribije njihovo neizpodbitno podporo transspolnim osebam.

Buggin: Concrete Cowboys (Flatspot, 2023)

Razcvet hardcora že od leta 2010 s sabo nekako prinaša nujno diverziteto in nasploh razbijanje homogene strukture belih jeznih modelov, bodisi z agresivnim razbijanjem powerviolencea masakračev ZULU ali pa njihovih sotrpinov na Flatspot Records, benda Buggin, ki na sceno uletava z najnovejšo ploščo Concrete Cowboys.

Betonski kavboji so epitom brezsramnosti novega vala, ki fluidno prehaja od njujorškega hardcora do razpokanega smetenja thrasha. Kombinacija nenasitnih rifaž in kri zamrzujočega vokala pevke Bryanne Bennett kulminira v nesramnem čaščenju vsega, kar pravzaprav sestavlja brutalno glasbo. Tematsko sicer standardno predeluje izkušnjo odraščanja družbenih spačkov in posledičnega odkrivanja tem osebam zelo naklonjene scene hardcora, vendar bendu vseeno uspe ponuditi unikatno verzijo te téme, s katero se Buggin gladko usidrajo v uho. V komadu TCIAW oziroma The Customer Is Always Wrong denimo opevajo tisti vseprisoten srd, ki po tihem vre v vseh nas, ki smo kadarkoli delali v strežbi. Kritika kapitalizma na takšen humorističen in dostopen način je vsekakor domena, v kateri se Buggin znajdejo odlično.

Pred ploščo Concrete Cowboys so Buggin burili domišljijo predvsem s svojimi razvratnimi koncerti, na katerih so po odru paradirali s preostalimi heroji iz založbe Flatspot Records, denimo z vse bolj popularnimi Američani Scowl in avstralskimi Speed. Zagon in slava, priorana s trdim delom koncertiranja, sta četvercu vlila zadostno spodbudo za pripravo neverjetno solidne plošče, kljub dejstvu, da so jo glasbeniki pacali od leta 2021, hkrati pa so z njo odrezali kos potice tudi za svojo skupnost.

World of pleasure/xWeaponx: Weapon of Pleasure (Daze, 2023)

Iz sveta hitrega in predrznega beatdowna po nas udriha povsem nov split album veganskih, ravnopriostrenih World of Pleasure, ki so v spopadu z zlom združili sile z xWeaponx in s pomočjo besne založbe Daze tradiciji zvesto ponudili plošček Weapon of Pleasure.

Obe osrednji sestavini EP-ja Weapon of Pleasure sta relativno novi, za pasom pa oba benda nosita le po eno zelo kratko izdajo. Toliko bolj sta znana po članih. V primeru neusmiljene giljotine xWeaponx govorimo o stranskem projektu dveh članov odmevnih metalcorovcev Knocked Loose. Njihova vokalist Bryan Garris in kitarist Isaac Hale sta združila moči v dosti bolj hardcorovski struji, in ne čudi, da bend odpre plato z direktno brco v čelo, s komadom Paid In Blood. Poželezeni rifi, zakoreninjeni v hardcorovski agresiji, oživijo v nasilnem plesu, ki pričaka nič drugega kot breakdown in enega mnogih enoslednih bengerjev tega splita. This is a debt paid only in vengeance, this is a debt paid only in blood. 

Sotrpine v World of Pleasure prav tako druži višja sila talenta, dvojec namreč sestavljata Jessica Nyx, ki svoj rjovež posoja kanadski zasedbi Mortality Rate, in Colter Adams, ki je sloves pridobil v metalcore zasedbi Serration. Orožarji so po nišno uspešnem, toda vsekakor izjemnem EP-ju World of Pleasure & Friends na split prinesli dva povsem nova komada, najbolj pa se v uho vtisne hladno naslovljena beatdown viža Uzis Akimbo. Neutopljiv brbot gneva se iz World of Pleasure najbolj izlije takrat, ko sovraštvo glasbeniki uprejo v neko singularno tegobo, katalist na tem splitu pa je ponovno srd veganov, ki ga tudi sami potrdijo z mislijo I'll never see your point of view, I am vegan in spite of you.