Jason Adasiewicz's Sun Rooms: Spacer

Delmark, 2012

Čeprav vibrafon še tako površni spremljevalec jazza bolj povezuje s starim, bolj tradicionalnim izrazom, je po drugi strani v zadnjih letih znova zelo prisoten med glasbeniki, ki se v večji ali manjši meri opirajo na moderne in celo avantgardistične prijeme. Zelo mikavno in za poslušalce nadvse prijetno ter poučno srednjo pot ubira čikaški vibrafonist Jason Adasiewicz, ki se vešče naslanja na nastavke iz tradicije, da bi jih nato ročno prelevil v vznemirljive sodobne zvočnosti. V tej pa ne manjka aluzij in referenc na številne jazzovske sloge, od swinga do bopa, kakor tudi na tradicionalne godbe ali eksperimentalni postrock.

Adasiewicza poznamo tudi iz številnih sodelovanj. Omenimo tukaj le Mazurekov kolektiv Exploding Star Orchestra ter zasedbo Mike Reed Loose Assembly, s katero smo vibrafonista pri nas lahko spoznali v živo leta 2009, ko je nastopila na festivalu Jazz Cerkno. Vodja slednje zasedbe, bobnar Mike Reed, igra v pričujočem vibrafonistovem triu, ki ga zaokroža še basist Nate McBride. Album Spacer, ki ga danes predstavljamo, je drugi Adasiewiczev album s tem triom posrečenega imena Sun Rooms. Bolj kot »sonce« je zanimiva raba besede »rooms«, torej sobe ali prostora, saj tudi naslov drugega albuma, Spacer, ponuja aluzijo na prostor. Pravzaprav sem ga podpisani sprva dojel bolj v povezavi z vesoljem, saj mi je s prvega albuma ostal v spominu občutek »vesoljskosti« ali psihedeličnega vrtinčenja zvokov in odmevov.

Seveda so aluzije v tem primeru proste in poljubne ter vsakokrat odvisne od individualnega poslušalca. Naslov Spacer tako lahko seveda razumemo v povezavi s prostorom, ki ga trojica znotraj skladb izdatno raziskuje ter po potrebi širi ali pa zgošča. Omenjena dvojnost je v veliki meri odvisna od načina igranja samega Adasiewicza, ki se svojega glasbila loteva na številne načine, ki odstopajo od klasičnega. Občasno se denimo vibrafon sliši kot skupek gongov ali zvončkov in nas spomni na indonezijski gamelan ali afriške kalimbe.

Drugod ga Adasiewicz igra kot klavir, bodisi tradicionalno, torej z jasnimi in čistimi toni, bodisi modernistično, v slogu mikrotonalnosti ali pa s prekrivajočimi se grozdi tonov. Takrat se zdi, kot da poslušamo več vibrafonov hkrati, tako razkošno in zvočno nasičeno je Adasiewiczevo igranje. Pri tem mu ritem-sekcija zgledno sledi, mu daje podporo ali še raje, odpira prostor znotraj komadov, v katerem se vibrafonist izkaže kot spreten solist, ki nikoli ne zapade v samovšečnost.

Raje, kot bi izpostavljal sebe, dela na tem, da se zvok vibrafona učinkovito in smiselno prežema z basom in bobni. S slednjimi toliko bolj, saj je bil Adasiewicz sprva bobnar, o vibrafonu pa pravi naslednje: »Vibrafon je zame zelo fizično glasbilo, nanj res udarim zelo močno.« Vsekakor na albumu pokaže dobro mero občutka, saj te udarne moči ni zaznati. Nasprotno, veliko skladb deluje upočasnjeno, ambientalno, sanjaško.

Album Spacer po eni strani ponuja bliskovite, zvončkljave skladbe, v katerih vse stoji na svojem mestu: ni premorov, sprememb ritmov ali ponavljajoče se teme, pač pa nas všečno in zgoščeno igranje vibrafonista z občasnim solom takoj posrka. Drugod se trio mudi pri bolj strukturiranih skladbah, kjer si vsak član vzame čas za barvanje, dodajanje okraskov ali dajanje poudarkov in s tem širjenje notranjega prostora skladb. Kot rečeno na začetku, je na albumu najti navezave na druge sloge ali zvrsti; najbolj razveseljivo pri tem je, ko se te aluzije zvrstijo znotraj ene same skladbe.

Že zaradi narave glavnega glasbila je glasba z albuma Spacer izredno prijetno poslušanje, a daleč od tega, da bi bilo namenjeno kakemu barvanju ozadja ali sproščanju. Gre za čistokrvno živahno jazzovsko stvaritev, ki pod mestoma sanjavo povrhnjico skriva razkošje odtenkov in prebliskov. Z njim se Adasiewicz dokazuje kot eden najbolj vznemirljivih vibrafonistov današnjega časa, ki nas bo, če sodimo po tem albumu, v prihodnosti še kdaj lepo presenetil. V živo pa bomo Adasiewicza kar dvakrat lahko preverili na letošnjem Ljubljanskem jazz festivalu. Na otvoritvi razstave likovnih del Petra Brötzmanna v MGLC-ju bo zaigral solo, nekaj dni kasneje pa bo s saksofonskim velikanom zaigral še v duu.