Max Graef: Lo Siento Mucho Pero No Hablo Tu Idioma

Tartelet Records, 2018

Max Graef je eden wunderkindov modernega Berlina, ki se že dolgo ne obrača zgolj v smeri mnogih plesišč nemške prestolnice. Graef je multi-žanrski DJ, producent, so-vodja založb Tax Free, ki je osredotočena na levopolno elektroniko, ter Money $ex, ki je iskala nove nade berlinskega podzemlja. S svojim prvencem Rivers of the Red Planet iz leta 2014 je pod okriljem kobenhavnske Tartelet vstopil na dodobra izpraznjen prostor med plesiščem in dnevno sobo, kamor je plasiral album, na katerem je pod eno streho združil hip-hop, houseovske in elektro bangerje, fanki kitarske brejkse in čudaška raziskovanja vesoljskih zvokov. Super izpiljeni izdelek je Graefa postavil na piedestal predvsem houseovskih navdušencev, ki so častili njegov jazzovsko inspirirani zvok, v katerem pa ni manjkalo niti hip-hopa in zamazanega funka, niti elektronike in blatnega disca osemdesetih, niti vzorčenja, niti lastne inštrumentacije. A Graef se je branil houseovskega predznaka in že v začetkih dejal, da ga v bistvu zanima precej drugačnih stvari, da si ne predstavlja pojma houseovski album in do tokrat obravnavanega Lo Siento Mucho Pero No Hablo Tu Idioma je dejansko govoril v mnogih različnih glasbenih jezikih. S frendi in familijo je ustanovil tudi jazz-funk band Torben Unit, z Glennom Astrom sta vodila in zaprla založbo Money $ex in izdala skupni album pri Ninja Tune. Vmes je Max gostoval pri mnogih projektih, med drugim fotru pomagal posneti drugi album, letos poleti pa končno napovedal tudi svojo drugo samostojno ploščo, ki je pri Tartelet Records izšla 26. oktobra.

Glasba / Razširjamo obzorja

Max Graef: Rivers of the Red Planet

Graefov debut za københavnsko založbo Tartelet Records

Dušan Bulajić

 / 19. 2. 2017

Vzdušja, ki jih Graef pripravi na Lo Siento Mucho, odkrivajo dva pristopa – eden je povsem obraten od tistega s prvenca, na katerem so bile ure in ure pozornega urejanja aranžmajev zares očitne. Tokrat Graef deluje povsem sproščeno, tu ni pretiranega glancanja in pimpanja, komadi so izvedeni intuitivno, z manj inštrumentarija in več občutka za svobodo. Drugi pristop je v bistvu odstop - od zvoka za plesišče, odstop, ki ga je Graef po nekaj popolnoma elektronskih EP-jih pred letom 2014 v bistvu začel že s samim prvencem in na prej opisani karierni poti vzdrževal vse do danes. Če so na The Rivers of the Red Planet igro vodili hip-hopovska fanki mast in 4x4 koračnice, tega na tem albumu skoraj ni mogoče zaslediti. Graef se podaja v neznano, tudi če benga, je to nekonvencionalno, loteva se ritmik downtempa, dubovskega, karibske elektronike ter elektro brejks zvokov. Mašine, ki narekujejo ritem, so močno okleščene, a hkrati okrašene z zanimivo igro efektov, ki tolkalom ob nedvomnem občutku za groove dodajajo tisti zasičeni moment. Aranžmaji so podloženi z zelo surovim basovskim zvokom Graefovih bas-kitar in sintov, vse skupaj pa je, kot je v avtorjevi navadi, poškropljeno in pokrito z mavrico iz sintetizatorske zakladnice, ki pa tokrat ne išče zgolj sladkega in blagega, pač pa se konstantno podaja v raziskovalne vode, čeblja, piska in se poigrava.

Zdi se, kot bi Graef pripovedoval zgodbe, kratkiče, epizode iz glave, ki komade pač odpeljejo, kamor jih odpeljejo, najsi bo to mešanica dubovskega in etna v Albania FM ali pa Funk ter Y, ki zvenita kot flashback v kreolski jazz sedemdesetih, med katerima pa useka elektro tripič Master Quest. In ta primer eklektike je zgolj eden od številnih menjav vzdušij, ki jih Graef udejanji s komičnimi, skoraj nevmesnimi interludi, ki ploščo ob koncu, z gostovanjema Ludija in Chrissley Benz pripeljejo najbližje značilnemu graefovskemu zvoku. Morda pa Max pripoveduje zgodbe o svojih vplivih, o svojem mozaičnem, eklektičnem glasbenem jeziku?

Graefu je zelo žal – Lo Siento Mucho Pero No Hablo Tu Idioma je album, ki zavija, kakor mu paše, avtor ne govori zglancanega jezika, ki ga od njega zahtevajo smernice, prišepetovalci in kritiki. Tale visoko oktanska, visoko cinematična, epizodična levopolna sestavljenka, ki pa nosi izjemen občutek za groove je pripoved samosvojosti, nekonvencionalnosti, pripoved širokega glasbenega uma, konstantno v lovu za novim, ki ne sledi trendom, morda jih kvečjemu nastavlja, in čeprav je precej bolj čudna od svoje predhodnice, je v bistvu bolj naravna, iskrena, boljša.

https://www.no-hablo.com/