Mia Dyberg Trio: Ticket!

Clean Feed, 2018

»There is only one thing a writer can write about: what is in front of his senses at the moment of writing. I am recording a instrument, I do not presume to impose story, plot, continuity. Insofar as I succeed in direct recording of certain areas of psychic process, I may have limited function.« Tako pravi William S. Borroughs. To sedaj prevedemo v glasbo in v misli nam morda priplava improvizacija ali besedna zveza free jazz. Borroughsova dela in ustvarjalni procesi, ki jih je za ta svoja dela razvijal, so med drugimi orodja, s katerimi se ob snovanju skladb na albumu Ticket! ukvarjajo saksofonistka Mia Dyberg, kontrabasist Asger Thomsen in bobnar Dag Magnus Narvesen.

Na albumu Ticket! najdemo štirinajst precej kratkih skladb. Polovica je kompozicij Mie Dyberg in Asgerja Thomsena, zadnja skladba je večplastno nalaganje posnetkov, preostali komadi pa so improvizacije na konceptulne igre, za katere je Mia Dyberg navdih črpala iz literatnih del in zvočnih zapisov že omenjenega Williama S. Borroughsa. Cut-out tehnika, fokus na melodijo človeškega govora, nezlikane spremembe smeri in stila so ob prvem, še bolj pa ob drugem in tretjem poslušanju hitro očitni. A kljub temu, da so koncepti dovolj jasni, je njihovo nebrzdano in neobremenjeno, prosto skupinsko muziciranje znotraj široke, a jasno začrtane free jazzovske šablone tisto, kar nas zares prepriča v ponovno poslušanje. Surov, neprečiščen zvok ter miks skandinavske melanholije in borroughsovskega prefriganega uporniškega duha nas ob poslušanju prvenca Mie Dyberg Tria popeljeta skozi edinstveno, rahlo nostalgično, a kljub temu v neizogibno prihodnost drvečo glasbeno izkušnjo.

Kompozicije ohlapno sledijo standardni formi uvod, tema, solo, tema, koda. Inštrumentarij in vloga inštrumentov se prav tako držita klasične pozicije jazz tria. A njihova poplesujoča glasbena gmota sestoji iz treh melodičnih glasov. Če med poslušanjem izoliramo enega po enega, slišimo, kako so samostojno zadostni vsak zase in kako mojstrsko uravnoteženo zapolnijo celotno zvočno sliko.

Prva in naslovna skladba Ticket! je improvizacija z jasno formo in ponavljajočimi se motivi. Mia Dyberg se poslužuje eksperimentalnih tehnik igranja, njeno saksofonsko rohnjenje spominja na nizek monoton glas Williama S. Borroughsa, kot ga slišimo ob njegovem branju lastnih zapisov. A pustimo primerjave in razlage ob strani. Na albumu je glasba sama zase že dovolj zgovorna. Druga skladba, Party Ist Vorbei, katere avtor je kontrabasist Asger Thomsen, je z otožno ponavljajočo se melodijo popolnoma drugačna od prve, tretja pa je nato spet divja in nepredvidljiva. Skratka, na tem mestu se lahko prepustimo vijuganju brez misli na prej slišano in vnaprej predvideno. Vsak komad je namreč svoja lastna zgodba, lahko teatralna, kakršna je na naprimer deseta, Chinese Laundry, ali pa gre za tihe miniature, kakršna je Stilhed. Uvodoma omenjene besede Williama S. Borroughsa so zgovorne sploh ob trinajsti, predzadnji skladbi The First Track, ki je posnetek prvih zvokov, izvedenih ob prihodu v studio. Iz improvizacije se ti obrnejo v kompozicijo in v dvanajstih minutah v skoncentrirani obliki prelistajo zvočne ideje, ki jih sicer razvijajo kasneje na albumu; tišina, razparan swing, grmenje saksofona in neomejen improvizacijski elan.

Vsekakor je album Ticket! dansko-norveških glasbenikov Mie Dyberg, Asgerja Thomsena in Daga Magnusa Narvesena zanimiv, fin in kljub precej tradicionalnemu pristopu samosvoj zvočni izdelek.

* Tolpo bumov je pripravila Pia Podgornik