NA LEPEM PRIJAZNI: Tudi če se vrnemo nazaj

Samozaložba, 2013

Osemdeseta leta predstavljajo zanimiv in raznolik časovni prostor v glasbenem svetu. Takrat se je namreč zgodil prelom, ki ga je povzročilo pankovsko gibanje. A hkrati je na tem prelomu obstajal  tudi progresivni rock, ki je prav tako ponujal širšo zvočno sliko in odmik od ustaljenih glasbenih form. V to zvočno smer spada tudi skupina Na lepem prijazni, ki je delovala na začetku osemdesetih let. Skupaj z Buldožerji so bili ob vstopu v osemdeseta leta nosilci progresivnega rocka na domači glasbeni sceni, ko je na svoj pohod prihajalo pankovsko gibanje. Na lepem prijazni se od svojih začetkov nagibajo k art rocku, ki je prepojen z raznimi jazzovskimi formami. Kot posledica pankovskega časovnega okolja, znotraj katerega so ustvarjali, pa so slišati tudi novovalovsko. 

Po izdaji studijskega prvenca se je skupina umaknila iz glasbenega sveta. A ta umik je bil zgolj začasen, saj so se ponovno vrnili nazaj leta 2005 s ploščo Potaplja se raj. Ob tej priliki so tudi rahlo spremenili ime v Na lepem prijazni mutant. A takrat je zgodba ostala zgolj pri izdaji plošče, saj se je skupina ponovno umaknila iz glasbenega okolja. Sedaj se ponovno vračajo z novim albumom z naslovom Tudi če se vrnemo nazaj. Od ustanovnih članov skupino sestavljata le še vokalist Andrej Trobentar in kitarist Vojko Aleksič. Vokale sta prispevala še Kate Hosking, ki prihaja iz Avstralije, ter Ludvig Bagari. Basist je Dare Hočevar, ki je igral pri Otrocih Socializma, medtem ko bobnar Luka Kuhar igra pri Ewok. Na novo postavljena zasedba je ujeta v nov kreativni zagon, saj predstavljajo tudi glasbeno uprizoritev pravljične grozljivke Srceder.

Plošča je slišati povezano in premišljeno, a ker skupino tvorijo glasbeniki, ki prihajajo iz raznolikih okolij, ponuja album Tudi če se vrnemo nazaj raznolik zvok. Podlaga inštrumentov je pogosto funkijaško razgibana, ob tem pa so Na lepem prijazni še vedno samosvoji, nagibajo se proti avantgardnemu rockerskemu izrazju, ob tem pa se ne ozirajo na aktualne zvočne smernice. Poleg občasnih zvokov pihal je še najbolj slišen raziskujoč zvok kitar. Album je namreč prepojen s kitarskimi toni, ki se vseskozi gibljejo med bolj rockerskimi ritmi in prehodi v solaže, ki se raztezajo skozi dolge in razgibane zvoke. Skupaj z besedili delujejo rahlo psihedelično, a jih strnjena ritmika vrača v oblikovano formo, ki pa je vseskozi samosvoja in igriva. Lahko so  zafrkljivi kot v pesmi Ajnštajn, obenem pa so lahko v pesmi Nosferatu skozi skoraj pripovedni vokal Luke Bagarija slišati preroško. A hkrati so s pomočjo ženskega glasu gostujoče pevke Kate Hosking tudi bolj nežni in ezoterični, kot pri pesmi Awake. Pri tem pa druga pesem, ki je odpeta v angleščini Circulation, vsebuje dubovske prizvoke, medtem ko se instrumentalna Apophes nagiba k post panku. Besedila so tako kot pri prejšnjih ploščah Na lepem prijazni zbadljiva in metaforična, za okvir pesmi so uporabili tudi zapiske, ki jih je naredil mladoletni sin njihovega prijatelja. 

Na lepem prijazni se vračajo z novim albumom, a ponovni zagon skupine presega zgolj spomin na preteklost, saj so slišati sveže in igrivo. Med starejšimi in novimi člani zasedbe se je sklenil nov krog idej, ki jih poganja zagon kreativnosti. Tako je Tudi če se vrnemo nazaj album, ki v sebi nosi zgodovinski spomin, a je hkrati vpet v današnji čas in prostor.