The Calais Sessions: The Calais Sessions

Samozaložba, 2016

V slovensko besedo »zgodba« se je takorekoč vsem na očem umestila tudi »godba« in nemara je to večpomensko jezikovno posrečenost marsikateri glasbeni novinar ali publicist kdaj uporabil za boljšo osvetlitev svojih misli. Umeščenost godbe v zgodbi se zdi kot nalašč za obravnavo albuma The Calais Sessions, zbirko posnetkov, ki so jih v zdaj ne več obstoječem begunskem taborišču na obrobju kraja Calais na severu Francije skupaj z begunci posneli britanski glasbeniki. Slednji so se tja prvič odpravili septembra 2015 prav z namenom spodbuditi begunce, da se med seboj družijo, izmenjujejo informacije in zgodbe ter kajpak muzicirajo. Pomagali so jim tudi španski aktivisti, vsi vpleteni pa so bili volonterji.

S seboj so britanski in drugi gostje prinesli tako lastne inštrumente kot tudi tiste, ki so jih različni dobrotniki podarili beguncem z željo, da vsaj za hip skozi pesem in druženje pozabijo na gorje, ki so ga zapustili v svojih domovinah, ter obenem grozne razmere v začasnih domovanjih. Begunskega taborišča, v katerem je bilo v za živo bitje nehumanih pogojih v času njegovega uničenja in razselitve nameščenih več kot 6000 beguncev, se je prijelo ime »džungla«. Tisti, ki soživeli v njej, so si želeli priti do Velike Britanije, kjer je marsikdo imel sorodnike. In če že oni niso mogli priti do Velike Britanije, so prišli britanski glasbeniki k njim.

Vodja projekta je čelistka Vanessa Lucas-Smith, članica londonskega Allegri Quarteta, sicer najstarejše britanske komorne zasedbe. Z njo je prišlo nekaj drugih britanskih ali tam delujočih glasbenikovod uveljavljenih imen iz sveta klasike in angažiranega folkado sirskih beguncev, ki so tako dobili priložnost, da se v Calaisu družijo s svojimi rojaki. Po prvih posnetkih, nastalih leta 2015, se je britanska odprava lani vrnila v Calais, kjer so nastali posnetki za pričujoči album. Ves izkupiček od prodaje albuma je namenjen sodelujočim begunskim glasbenikom ter britanski dobrodelni organizaciji Citizen UK, ki si prizadeva za združitev begunskih otrok brez spremstva staršev z drugimi, v Veliki Britaniji živečimi sorodniki.

Snemanja v Calaisu so potekala spontano, v improviziranem, za silo postavljenem studiu. Medtem ko je na albumu najti le par beguncev, ki so se z glasbo ukvarjaliže prej, je večina med njimi k projektu pristopila brez tovrstnega ozadja. Kot popisujejo na spletišču projekta www.thecalaissessions.com, so se številni prebivalci »džungle« spontano zbirali, ko so slišali muziciranje, in se mu pridružili. Na omenjeni spletni strani je zabeleženih veliko zgodb o muzičistih in poteku snemanja, bogata je tudi podstran s številnimi videoposnetki, na katerih ne slišimo le glasbe, pač pa tudi pretresljive zgodbe posameznih beguncev. Slednje lahko preberemo tudi v zapisih, v katerih so popisani posamični protagonisti.

Mohammed Ismail iz Afganistana je z ženo in tremi otroki zapustil domovino zaradi groženj in nasilja talibanov, ki so se nanj spravili, ker je glasbenik. Ismail opisuje pošastno mučenje, ko so mu talibani desno roko potopili v vrelo vodo, ker je »to roka, s katero ustvarjaš glasbo«. Nanj so tudi streljali in ga zadeli v bok in stopalo, en naboj pa je zadel njegovo hčer v nogo. Na albumu se predstavi s skladbo Ismail, ki jo zapoje z otožnim, kakor da oddaljenim glasom, igra pa na približek tradicionalnega glasbila rebab, ki ga je sam sestavil iz odpadnih materialov. Njegovi sugestivni kontemplativni izvedbi sledi v angleščini zapet komad, ki se giblje v sferah elektronskega folk-popa. Take izmenjave vzdušja in zvoka zelo različnih komadov so za ta album prej pravilo kot izjema, pri čemer so prehodi med njimi na albumu dobro izpeljani.

Skladbo Ismail smo izpostavili, ker jo zapoje neljubiteljski glasbenik in tudi zato ker z dolžino dobrih osmih minut na albumu izstopa. Enako kot podobno dolga uvodna skladba The Lost Singer, ki jo zapoje Moheddin Aljabi, sirski krojač in glasbenik, ki interpretira pesem v spomin na umrlega brata. Bilo je pogumno od ustvarjalcev albuma, da so za začetek albuma izbrali ravno pesem s poudarjeno otožno črto. Obenem so s pesmijo, odigrano na tradicionalnih inštrumentih brez kakih sodobnih produkcijskih štosev, dali neukemu poslušalcu takoj vedeti, da pri projektu ne gre za hibridno ali celo posiljeno združevanje vzhodnjaških in zahodnjaških glasb.

Če omenjeni pesmi izstopata zaradi sugestivne izvedbe, nas druge navdušijo zaradi spontanosti ali domišljije, s katero so posnete. V to kategorijo gotovo spada sklepna pesem Every Heart That Loves, ki predstavlja simpatično variacijo na bollywood. Pobuda za bollywoodski komad je prišla od begunskih glasbenikov. In čeprav je, kot priznavajo sami udeleženci, daleč stran od pravega bollywoodskega zvoka, nas pri izvedbi prevzamejo spontanost, srčnost in iznajdljivost. Na tem albumu ima vsaka godba svojo zgodbo, včasih zabavno, a večinoma trpko. Begunski ženski zbor se menda ni takoj navdušil za snemanje, a ko so z britansko zasedbo Get Gospel posneli skladbi Yesus ter Halleluyah, so članice spraševale, kdaj bodo spet snemali … A radost ob druženju in ustvarjanju se je hipoma razblinila, ko je buldožer kmalu po snemanju porušil improvizirano cerkev, v kateri so prepevale …

Takih zgodb je še veliko in poslušalcem prepuščamo, da jih preko skladb sami doživijo. Če seveda spadajo med tiste, ki za številkami in splošnimi poimenovanji nacionalne ali verske pripadnosti vedno iščejo posamičnega človeka in njegov glas, njegovo pesem. Tale album je po eni strani zgovoren glasbeni dokument našega časa, obenem pa dobra formula za podobne projekte, ki lahko brezpravne, anonimne begunce opolnomoči in jim da možnost, da povejo svoje zgodbe, ki ne polnijo časopisnih naslovnic, in zapojejo svoje pesmi, ki ne zasedajo vrhov lestvic.