The Smile: Wall of Eyes
XL Recordings, 2024
Že ob prvi plošči benda The Smile smo na Radiu Študent pisali o pravi fami, kultnem sledilstvu in neizmerni pozornosti, ki obkroža vse, česar se dotakne Radiohead oziroma, v tem primeru, njegova najaktivnejša člana – Greenwood in Yorke. Tako je nov bendovski material iz vesolja že osem let diskografsko odsotnih Radiohead prava redkost, čeprav kreativni zagon vsekakor ostaja. Iz te lakote dvojca po nenehnem ustvarjanju in eksperimentiranju izhaja tudi ustanovitev zasedbe The Smile, ki jo dopolnjuje Skinner, sicer bobnar v londonskem novojazzovskem orkestru Sons of Kemet.
Od ustanovitve med pandemijo do prve plate leta 2022 je zasedba The Smile material pripravljala bolj ali manj v osami, še pod vtisom pandemičnih ukrepov in svežine novonastalega benda, ter preprosto igrala. Po izdaji plošče s pomenljivim naslovom A Light For Attracting Attention se je zasedba, sestavljena iz treh zvenečih glasbenih imen – Thom Yorke, Jonny Greenwood in Tom Skinner – odpravila na evropsko turnejo in kot dodatek k opusu prve plošče izdala dve kratki plošči s posnetki z živih nastopov. Na teh je poleg prvega albuma zavoljo pomanjkanja materiala preigravala nekatere starejše komade, pa tudi nove kompozicije, ki so pristale na novem albumu, Wall of Eyes. Glasba je bila odlična, zvok odličen, sprejem med kritiško in fanovsko srenjo prav tako.
In zopet se, podobno kot pri Radiohead, sicer v manjšem obsegu, pa vendar, hitro ustvarijo pričakovanja, postavi se zid oči in ušes, ki željno pričakuje dobro mero nadaljevanja, a si, zahvaljujoč kultiviranosti radioheadovske publike, vselej želi tudi sprememb. In The Smile ponudijo približno to. Zagotovo opazimo večjo celovitost pri aranžiranju skladb in produkcijskem zvoku, komadi so daljši in bolj dovršeni, ostajajo pa pogoste spremembe smeri v posameznem komadu in razmišljanje o komadu kot o zvočni celoti, sestavljeni iz dimenzij, ki so dodane na zvok iz izvirno treh virov, Skinnerjevih bobnov ter Yorkove in Greenwoodove multiinštrumentalne palete. Z nekaj res intenzivnimi trenutki, gromozanskimi, mestoma tudi neprijetnimi zvočni zidovi, s pretežno blago in milozvočno, toda vseeno kompleksno zvočno sliko in z nekoliko bolj zasanjanim značajem zvoka nas The Smile peljejo po mnogih krajinah, ki so pravzaprav značilne za srednji Radiohead. Predvsem zavoljo Skinnerjevega dela z določenimi žanrskimi razširitvami in prvinami, ki jih Greenwood uporablja za filmsko glasbo ter elektroniko – tej je naklonjen tudi Yorke –, vendarle prepoznamo značilen izraz zasedbe The Smile.
Zvok benda, ki ga, mimogrede, še naprej odločilno oblikuje Nigel Godrich, ostaja nekakšna ledena gora, ki z večino mase plava v morju alternativnega rocka, nad gladino pa se bohotijo elektronika, orkestralna glasba in celo folk ter jazz, s tem da v primerjavi z Radiohead spremembe zopet čutimo v nekoliko bolj ritmiziranih linijah in seveda Skinnerjevih bobnih. Zopet je v intenzivnejših, širokih, tudi zahtevnih momentih slišati godalno sekcijo London Contemporary Orchestra, pravzaprav že več kot desetletje eno od orožij Yorka in predvsem Greenwooda, ki je z njimi posnel že nekaj filmskih albumov. V polovici od osmih skladb na plati slišimo godala, v dveh pa še flavto in klarinet ter v eni saksofon. The Smile orkestralni sestav znova uporabijo kot orodje in zvok tria razširijo onkraj relativno ranljivega občutka razgaljenosti, ki ga zaradi okleščenosti zvoka treh posameznikov kljub raznolikemu inštrumentariju občutijo sami.
Ena od stvari, ki ostaja nespremenjena, je seveda Yorkov karakteristični vokal, s katerim The Smile zvoku dajo temeljno dodatno dimenzijo. Prav tako Yorke, Greenwood in Skinner ne spreminjajo odnosa do skladb kot poldokončanih slikarskih platen, s katerimi se ukvarjajo in jim dodajajo plasti, vse dokler slikarija ni dokončana, to pa včasih traja celó leta. Tako je tudi na tej plošči, v naslovnem komadu, pristala že desetletje stara poezija, ki je bila zapisana v eno od grafičnih prilog albuma The King of Limbs, ki so ga Radiohead pripravili zdaj že davnega leta 2011. Ciklika ostaja tudi v liričnem smislu, morda tokratna nabirka deluje še nekoliko bolj kriptično kot na prvencu benda The Smile, toda zopet – predstavlja že pregovorno celovit Yorkov pogled na svet od zunaj in od znotraj. V tekstih se skrivajo kritike stvari, ki so hyper, stvari, ki so hype, in opozorila na pojave in dogodke, ki so pogosto skriti v ozadju, v Yorku pa neredko vzbujajo eksistencialistične misli.
Album Wall of Eyes morda metaforično predstavlja tudi občutke ob ustvarjanju nove muzike, če si del benda magnitude Radiohead. Ne glede na to pred ta zid radovednežev postavlja odličen izdelek, ki vzpostavlja ravnotežje med svobodo bendovega prvenca in nadgradnjo zvoka v nekaj kanček bolj koherentnega, morda še vedno nekoliko fragmentiranega. Plošča je obenem tudi rezultat določene skupne kilometrine benda The Smile, tako koncertne kot tudi skladateljske, vseeno pa se zdi, da, imenu benda primerno, ne stopa preveč izven cone udobja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj