Tim Daisy: Relucent

Relay Recordings, 2016

S Tolpo bumov smo tokrat v družbi ameriškega tolkalca, marimbista in skladatelja Tima Daisyja. Vsi nadobudni sledilci koncertnih dogajanj so ga imeli že priložnost slišati na domačih odrih, in sicer v kvartetu  Made to Break skupaj z Kenom Vandermarkom, Christofom Kurzmannom in Devinom Hoffom, ko so lani nastopili v Layerjevi hiši, pred kratkim pa pri Gabrijelu v Cerknem. 

Daisy se nam bo tokrat predstavil s svojim prvim solo albumom Relucent, na katerem nadalje razvija ideje kolažiranja in aleatorike v stiku s prosto improvizacijo. Daisy, ki je sicer precej aktiven člen čikaške sodobne klasične in impro scene, se že nekaj časa posveča samostojnemu raziskovanju krajin med komponiranim in improviziranim. Lani je izvedel turnejo, na kateri je predstavil zelo podoben projekt današnjemu. Njegova orodja so bili radijski sprejemniki, gramofoni in tolkala, tokrat pa se je namesto na ritmično komponento osredotočil na melodično. Tolkala oziroma bolje rečeno kuhinjske lonce in raznorazna zvočila, ki se pogosto znajdejo v naboru bobnarjev prosto improvizirane glasbe, je namreč zamenjal z marimbami, ki v svojem bistvu zajemajo tako ritmično kot melodično. 

Vse skladbe so bile posnete v živo in niso bile deležne  studijskih kompozicijskih obdelav, kar si gre zapomniti glede na to, da nas Daisy na albumu vodi skozi labirint odločitev, nad katerimi bdijo bolj ali manj repetitivni melodični obrazci. 

Izjemo predstavlja skladba Intermezzo, s katero nas opozori na stalno in aktivno ustvarjanje tekstur, ki za slabih pet minut postanejo osišče zvočne krajine. Tu gre izpostaviti tehniko kolažiranja, ki se sicer venomer dogaja v živo, a je hkrati vnaprej določena. Poslušalec tu dobi kratek vpogled v kompozicijsko logiko Daisyja, ki pa ne izrablja vseh potencialov prej omenjene tehnike, še posebej ne semantičnega prevrednotenja, ki predstavlja bistvo kolažiranja.

Teme, okrog katerih se gibljejo Daisyjeve gradnje, so menjavanje zvočnih perspektiv, podtalno brbotanje, ki za svoj vir uporablja tako nedoločene elemente, kot so vdori radijskih zvokov, kot vnaprej determinirane segmente predvajane skozi gramofon in prvinsko, kvazi ritualno igranje marimb. Postopki, katerim smo priča, poenostavljeno zajemajo koncepte Johna Caga z vprašanji naključja in namernosti, Christiana Marclayja s humornim in pikrim sopostavljanjem različnih godb ter mnogoplastno, poliritmično igro afriških balafonskih zasedb. Vse akterje Daisy tudi sam navaja kot vire navdiha in vplive pri nastanku ploščka. Pa vendar lahko pri vseh prej navedenih vplivih zaznamo precej večjo mero premisleka in posvečenosti tematikam, s katerimi so se ukvarjali. 

Daisy je album izdal pri svoji založbi Relay Records, ki se tudi sicer posveča izdajam podobnih muzik v preseku  komponirane in improvizirane glasbe. In čeravno v spremnem tekstu piše, da gre za večletna raziskovanja in razmišljanja o dotičnih problemih, nam zvočna podoba tega v taki meri ne razkriva. Plošča, ki je sicer zanimivo druženje melodičnega in avantgardnega ter improviziranih in komponiranih zvočnih praks, nas s svojimi minimalističnimi vložki, zvenečo igro marimb in eksperimentalnimi teksturami zvokov le opomni na potenciale, ki še vedno ostajajo neizkoriščeni.

Ena od realiziranih kompozicij - Variacije II Johna Cagea.