Pogled skozi okno brez razgleda

Kdor se redno udeležuje Mladih rim in drugih dogodkov, na katerih se kažejo še neuveljavljeni pesniški glasovi, mu Sara Fabjan najbrž ni neznanka. Danes lahko beremo njen pesniški prvenec zaroletano, ki je izšel letos pri LUD Literaturi.

postaneš to kar opažaš okoli sebe

vsako nadstropje hiše ima svoj vhod

prizidki se ne skladajo

vsak del fasade je druge barve

en dan si garaža drug dan garsonjera

vsi smo neki najemniki

zapolnjevanje prostora za 

eno leto dokler se naš sin ne vrne iz tujine

Zbirko zaroletano povezuje pesničino doživljanje mesta. V pesmih se vzpostavi kot senzibilna popisovalka posledic gentrifikacije in vsesplošnega kapitalističnega razkroja, ki je zglancano mesto prepustil turistom in veleposestnikom. Posameznica je tako prisiljena v nenehne selitve ali – kar je morda še slabše – vračanje v otroško sobo, vračanje k staršem. Prav fizični prostor pa je vezni člen med pesnico in soljudmi. 

tvoj otroški dom je bil kompromis med

funkcionalnostjo in ceno

in tista dva človeka v katera si verjela

misleč da poznata vse zakone tega sveta

sta te vzgajala v različico sebe

Čeprav je večina pesmi napisanih v drugi osebi, dajejo vtis, da pesnica vanje vpisuje lastna doživljanja, kajti vsebinsko se ne razlikujejo od tistih pesmi v zbirki, ki so osebnoizpovedne. Z nagovorom druge osebe svoje doživljanje neuspešno preslika na bralko. S tem svoje vtise zelo posploši in jih premika v univerzalno, vsem dostopno in poznano. Hkrati se zdi, da je to tudi posledica sramežljivosti ali poskus odmika od lastnega izrekanja, saj zbirka nikoli ne spreminja perspektive. Tudi kadar je bralka nagovorjena v drugi osebi, je izrečena osebna izpoved pesnice.

Zahvaljujoč konsistentnemu prepletanju različnih prostorov, deluje zaroletano kot prepričljivo zaokrožena zbirka. Prežema jo sentiment minevanja, odtujenosti in vračanja h koreninam. V mestu, ki ga opisuje, skuša raziskati življenja starih staršev. Slednji se, skupaj s starši, vedno znova vračajo. Žal pa ostaja večina teh pesmi precej na površju. Pred nami se razstirajo dobro poznane podobe odtujenih staršev in otrok, disfunkcionalnih družinskih dinamik, you name it … Redkokatera od pesmi seže globlje od površinskega nepredelanega občutja. Na ta račun se prostor za bralkine interpretacije vselej krči, kajti na površju ni nič zanimivega.

vrže te čisto po naključju

na primer nekdo omeni da postajaš podobna stricu

ki mu nikoli nisi želela biti podobna

in potem se začne

Starši se prikradejo v zbirko tudi tam, kjer jih ne pričakujemo. Denimo takrat, ko je njihovo mnenje pomembno pri izbiri partnerja. Tako beremo pesem o staršem všečnem ljubimcu, ki bi ga lahko pripeljala domov. Pesem pa pripelje do razmisleka o skrhanem odnosu med starši in pesnico, saj se ljubimec s starši razume bolje kot ona. Nenehno vračanje staršev in družine se zdi skorajda nezrelo, ne glede na bivanjsko stisko je v središču poezije vendarle že zaposlena odrasla oseba, ki bi lahko živela avtonomno življenje. Zaradi tolikšne prisotnosti staršev pa se zdi, da ni tako. Drži, da smo v nekaterih pesmih prepoznale tiste vrste prezir do družine, ki bi mu lahko sledila emancipacija. A žal takšnega odmika od staršev v zbirki nismo zaznale. Morda razjasnitev razmerja z družino, ki sega v vse druge pore življenja niti ni njen cilj. Morda je cilj res zgolj popis vsakdanijka. Ne vemo zares, saj nas vprašanje motivacije te zbirke nekoliko bega. 

Pesnica je zedinjena z usodo, pravi, da ji ne preostane drugega kot crknit na tej zemlji po kateri hodi z allstarkami. Naj bodo to služba in zbirokratiziran delovni proces, vsakdanje življenje ali romantični odnosi – vse prepušča toku. Nikdar ne poseže vanj, niti ga izvirno ne interpretira. Sicer občasno vpelje vitalistične momente, denimo takrat, ko pravi: smo ljudje, radi iščemo. Ponekod lahko razberemo tesnobo, ki je posledica hladnih odnosov, osamljenosti v urbanem okolju in nenehnih selitev iz prešnjega v naslednje najemniško stanovanje. Kljub temu pa pesmi ostanejo zgolj izraz nelagodja, ne storijo koraka dlje. Denimo v analizo občutkov, jasnejšo kritiko ali upor. Namesto tega pesnice na koncu dneva ne šokira, da je njena soba vse manjša in najemnina vse večja.

Nekoliko nedodelan je tudi pesniški postopek. Ponekod se zdi verz poljubno prelomljen in niti po premisleku ne ugotovimo, zakaj je tako. Zaradi tega določeni prelomi izpadejo plehki, naslednji verz pa nasilno odrezan od predhodnjega. Posledično je ritem branja zelo fragmentiran, kar je mestoma tudi moteče. Tako se med branjem vsebinske povezave ali nadgradnje na škodo pesmi kot celote zlahka izgubijo. To posebej izstopa zaradi kontrasta s pesmimi, ki so bolj prozne in med branjem ne povzročajo nepotrebnih ali neučinkovitih zaustavitev.

Na ravni jezika so pesmi nekoliko okorne. Čeprav se izmenjujejo dinamike in razmerja med omenjanimi osebami, se Fabjan vselej poslužuje precej knjižnega jezika. Sicer vztrajno z malimi začetnicami in brez ločil, a o družini, o ljubimcu ali službi piše vedno v istem registru. Marsikatera pesem je zato neprepričljiva, toga in na silo distancirana od narave svoje vsebine. 

 Ob branju se nam dozdeva, da pesmi kljub vsebinski koherentnosti zbirke še niso povsem dozorele. Že omenjena površinskost daje vtis, da beremo osnutke - zapise, ki bodo šele skozi čas in številne predelave postali pesmi. Takšne, ki bi bralki ponudile več substance.

pride dan ko si pripravljena

a palačinka ni

vseeno jo obrneš

kot list v knjigi