Popolnoma jasno

Barbara Cerar: Pretežno jasno

Uspešna slovenska igralka Barbara Cerar se je preizkusila v vlogi pisateljice in je letos pri založbi Mladinska knjiga izdala prvenec z naslovom Pretežno jasno. Pravi, da je o tem, da bi izdala svoj roman, sanjala, vse odkar jo je nad literaturo navdušil učitelj slovenščine v osnovni šoli. 

Protagonistka zgodbe je dvaindvajsetletna zgodovinarka Olga Vrabec Golob, glede katere avtorica zatrjuje, da nima nikakršne zveze z njo. Je nekakšna »slovenska Bridget Jones«. Kar naenkrat se znajde v kupu nenavadnih situacij, ki so se v njenem življenju pojavile na vrat na nos, brez vidnih razlogov. Prej je bila Olga pasivna, brezposelna in za povrh še neplodna. Potem pa se šokantno hitro spremeni v aktivno protagonistko, ki je zapustila lažnivega moža, čeprav je z njim noseča. Po popolnih naključjih se bolj poveže z vsemi svojimi sosedi in oni postanejo del njenega vsakdana. 

Na začetku zgodbe smo skoraj »vrženi« v kaos glavne junakinje, nato pa se suspenz enakomerno stopnjuje do vrha. Takrat se Olga znajde v popolni zmešnjavi, iz katere mora najti izhod, o čemer govorijo zadnja poglavja. Zgodba od nas torej ne zahteva potrpežljivosti, ampak nas v trenutku posrka vase. Poleg zapletov in razpletov avtorica v zgodbo vnaša doživljanje protagonistke ter sproti pojasnjuje razloge za njeno obnašanje. Šele na koncu romana bralec resnično spozna Olgo, z vsemi njenimi travmami in bolečinami, ki so razlog za to, da je, kakršna je. 

Zgodba je duhovita, ob začetku branja se bralcu celo zazdi, da bo roman lahkotno branje. Vendar pa se skozi humor, ironijo in sarkazem kmalu pokaže kompleksnost življenjskih zgodb ne samo Olge, ampak čisto vseh likov. Ne spoznamo le protagonistke, temveč vse ljudi okoli nje. Te zgodbe pa so prikazane nekoliko popačeno oziroma pretirano. Tako v njih lažje prepoznamo človeške lastnosti nas samih ali naših bližnjih. Bralec spozna, da so vsi karakterji v resnici nosilci vrlin in pomanjkljivosti ljudi. Tako je na primer Karla preveč radovedna in gostobesedna ter čustveno zaprta vase, hkrati pa je skrbna in globoka.

Žanrsko bi roman skoraj lahko opredelili kot magični realizem, saj je realnost pomešana s fantastičnim. Olga namreč s izmišljenimi, sanjskimi podobami slika svoje doživljanje dogodkov. Pred nami se predvaja film iz Olgine glave. Včasih so to muzikali, ki jih ne more utišati, spet drugič pa zgolj fantazije, o katerih sanjari ali pa so njena najhujša nočna mora. Občutki in fantazije prvoosebne pripovedovalke se pogosto mešajo in velikokrat ne vemo točno, kaj je realen svet in kaj je zgolj človeška domišljija. Toda vse Olgine »izmišljotine« se tako neopazno povežejo z zgodbo, da postanejo del njenega objektivnega pogleda na svet. 

Slogovno je roman  precej neobičajen, nekako moderen. Avtorica si izmišljuje nove besede, ki so kombinacija že obstoječih besed, na primer sramolog, anglizmi pa so poslovenjeni. To je zanimiva jezikovna razsežnost, saj ohranja celotno delo v slovenskem jeziku. Besede, ki bolje zvenijo v angleškem jeziku, ne le dobesedno prevede, ampak jih »posloveni«. Ogromno je tudi barvitih pridevnikov, ki ustvarijo tolikšno slikovitost, da se zdi, da se pred nami odvija film po principu romantične komedije, ki pa še zdaleč ni samo to. Bruhanje, na primer, opiše kot barvito sliko modernega slikarstva. Jezik je nekoliko prefinjen, namesto kina je na primer uporabljena beseda kinematograf in podobno. Takšen, za odtenek privzdignjen jezik, nakazuje, da je Olga izobražena ali da je avtorica knjige inteligentna, kar lahko bralec dojema morda kot samohvalo, morda pa zgolj kot osebni način izražanja avtorice. 

Poglavja so kratka in spominjajo za dnevniške zapise. Večinoma namreč povzemajo dogajanje enega dneva in se veliko bolj kot na vsebinski povzetek osredotočajo na čustva literarne junakinje. Vse je tudi napisano v prvi osebi. Vendar dnevi oziroma poglavja ne stojijo le sama zase, ampak rdeča nit med njimi ves čas nepretrgoma teče. Konec vedno doda smisel začetku in povezuje posamezna poglavja. 

Naslovi poglavij niso tako povezani med seboj. Večinoma so abstraktni in nam ne povedo direktno, za kaj bo šlo v poglavjih; so le skrivnostna gesla. Čeprav so naslovi izvirni, pa je način začenjanja poglavij moteč. Predvsem zato, ker se velikokrat ponovi. Ko avtorica prvič zaključi poglavje s premim govorom in je naslov naslednjega poglavja tisto, kar lik izreče, to učinkuje navdušujoče. To namreč ustvari učinek zgodbe, ki se le nadaljuje, kot da ni razdeljena na manjše enote, ampak je ena sama celota. Toda ko se to ponovi že petič in večkrat, ta »pogruntavščina« več ne povezuje, temveč bolj razdira strukturo fabule. Bralec namreč prepozna ponavljajoč se vzorec in njegov efekt se izgubi. 

Pomembno je poudariti tudi, da relativno pozno izvemo, o kom zgodba govori. Glavni lik se nam namreč predstavi šele ob koncu drugega poglavja. Šele takrat izvemo, da zgodba pravzaprav govori o Olgi. Ta izbira znova pokaže, da gre za obliko dnevniškega zapisa, saj je logično, da je predstavitev Olge na začetku izpuščena. 

Čeprav nas včasih povsem realno popisovanje dogodkov napeljuje k temu, da bi roman brali, kot da ni povsem fiktiven, to bralca ne sme zavesti. Skozi sanjski svet je namreč razumevanje romana veliko globlje. Namišljen najboljši prijatelj Severin na primer v bralčevi glavi mora biti živ, da lažje razumemo njegovo vlogo v Olgini osamljenosti.

Hkrati pa v določenih točkah roman povsem zaobjame realni svet, ki ga sanjski presega. Loti se tudi živih in resničnih prikazov občutkov. Disleksija je na primer povsem realno opisana s trenutki, ko se Olgi zamegli pred očmi in se v njeni glavi vse črke pomešajo. Prav tako se avtorica dotika tudi drugih življenjskih bolečin in problemov, kot so varanje, smrt in brezposelnost – z nazornimi primeri, kot so redni odhodi na zavod za zaposlovanje, kjer ti tako ali tako nikoli ne ponudijo službe, ki naj bi jo opravljal s svojo izobrazbo. Knjiga je tako v enem smislu popolnoma banalna, v drugem pa izredno približana bralčevim občutkom. 

Barbara Cerar je izdala ne le globok, ampak hkrati tudi duhovit in slikovit ter izpoveden roman. Zaradi tako izvirnih pogledov na povsem življenjske situacije je Pretežno jasno povsem jasno.

*

Ob branju se je smejala in jokala vajenka Tia.

*

Slika: osebni arhiv