Spremembe zakonov, ki gradijo prostor

OPERACIJA ZAPS

OPERACIJA IZS

Šalo na stan, pozdravljeni v Kulturnem offsajdu. Predmet oddaje je Gradbeni zakon, ki ureja pogoje za gradnjo objektov in druga vprašanja, povezana z gradnjo. Glede na to, da so spremembe zakona, ki jih je Ministrstvo za okolje in prostor dalo v javno obravnavo oktobra lansko leto, dvignile precej polemik med krovnimi organizacijami stroke, ki se z gradnjo ukvarja, jim dajemo priložnost pojasnitve, ki pa zares presegajo okvire poslušljivosti in sledljivosti oddaje. Med Zbornico za arhitekturo in prostor ali ZAPS - ki skrbi za prostorske načrtovalce, arhitekte, krajínarje, urbaniste - ter Inženirsko zbornico Slovenije ali IZS, ki združuje poklice gradbenih, strojnih in elektrotehničnih inženirjev, geodetov in ostalih podobnih sekcij, namreč ob predlogu dopolnitve zakona vnovič nastajajo trenja.

Gradbeni zakon ima funkcijo zaščite javnega interesa pri gradnji objektov. Ureja razmerja med udeleženci pri gradnji, ki so investitor, projektant, nadzornik in izvajalec. Če poenostavimo: investitor da denar, projektant skrbi za izris načrtov in pripravo ostale dokumentacije skladno z zakoni in predpisi, nadzornik skrbi za izpolnjevanje pogojev zakona pri gradnji in nadzoruje gradnjo v celoti in predvsem ni povezan z investitorjem, izvajalec projekt izvaja neposredno na gradbišču.

Medtem ko je zakon v postopku medresorskega usklajevanja, imata omenjeni zbornici pripombe na določanje omenjenih razmerij med poklici, udeleženimi v gradbenem procesu. Trenutno zakon določa, da je projektni vodja v fazi projektiranja iz stroke, ki je v določenem gradbenem projektu prevladujoča. Če gre torej za stanovanjsko zgradbo ali katero drugo javno zgradbo, je projektiranje v domeni arhitektov. V kolikor pa gre za infrastrukturni projekt, gradnjo viadukta, ceste, pa drug pooblaščeni inženir, gradbenik, prometnik in podobni. V predlogu dopolnila Gradbenega zakona se to določilo umakne. To pomeni, da ni več nujno, da se vodje projekta določi glede na prevladujočo stroko pri določeni namembnosti gradnje, kar že tudi sicer ni natančno opredeljeno. Po novem bi lahko kot vodje projektov kandidirali vsi pooblaščeni inženirji, ki so v registru ZAPS ali IZS. Na tej točki ima pripombo ZAPS. Komentira Tomaž Krištof, predsednik ZAPS Ljubljana [popravek: predsednik ZAPS].

Izjava

V kolikor investitor za pridobivanje gradbenega dovoljenja pooblasti projektanta, torej ta priskrbi ustrezno dokumentacijo, vključno z načrti za pridobitev gradbenega dovoljenje. Če je gradbeno dovoljenje že pridobljeno, se mora projekt izvajati v skladu z njim in ne sme bistveno odstopati. Torej, če ena stroka nariše načrt, potem druga pri njem nima več kaj početi, v fazi izvedbenih načrtov, karikira Krištof, lahko arhitekt le še izbira barvo fasade.

V Inženirski zbornici kritike, da si gradbena stroka želi zagotoviti monopol nad celotnim izvajanjem gradbenega protokola, zavračajo. Komentar na pritožbe ZAPS, ki zadevajo vloge projektanta, poda Andrej Pogačnik, član upravnega odbora IZS, predsednik matične sekcije gradbenih inženirjev.

izjava

Sliši se kot gentelmenska obljuba. Krištof odgovarja: 

Izjava

Spor strok se zvede na projektiranje mostov, če bi jih le gradili med seboj. Pojasni Pogačnik:

Izjava

Replika Krištof:

Izjava

Poleg tega novi predlog zakona arhitektom omogoča, da so vodje del na gradbišču, kar sicer od svoje ločitve od prejšnje matične zbornice niti ne morejo biti, saj so bili izbrisani iz registra. Ker pa spremembe zakonov pritiskajo z vseh smeri, se moramo obrniti tudi na predlog dopolnitve Zakona o javnem naročanju, ZJN-3, ki ga pripravlja Ministrstvo za javno upravo. V njem se namreč briše člen, ki določa nujnost izvedbe arhitekturnega natečaja za javna naročila pri gradnjah, ki presegajo vrednost dveh milijonov in pol. Pojasni Krištof: 

izjava

Na koncu je treba opomniti, da se sprejemajo tudi spremembe Zakona o urejanju prostora in Zakona o varstvu okolja, oba na način, ki omejuje vlogo nevladnih organizacij pri uporabi pravnih sredstev zoper določene posege. Problem je, da v splošni javnosti ne beremo zakonov, niti če močno vplivajo na kakovost bivanja, vizualno podobo in predvsem vplivajo na okolje. So jih pa do sedaj brale vsaj nevladne organizacije in stroka, kar dostikrat upravičeno podaljša postopke investicij ali jih povsem zavrne. Vključevanje javnosti v procese odločanja je nujno potrebno, čeprav jo je kdaj, morda pri vetrnih elektrarnah ali pri ocenjevanju natečajne rešitve, udobneje zaobiti. Sprejemanje zakonov, ki ne sodijo v neposredno reševanje krize, v tem trenutku ni sprejemljivo. Kako nadaljevati - z deregulacijo ali je birokracija le zadnji branik? Seveda kakšna? Morda je nerešljivost dejstvo in večni spor rešitev.