Literarna karantena drugič – Maska rdeče smrti

Današnja oddaja bo izrazito tupatamovska. Incest v samoizolacijah smo planirali serijsko, brez kakšnih pretiranih možganskih gubanj in zato tako rekoč povsem naravno, čeravno bi kak tak ali drugačen zadrtež – mamu mu jebem – nemara presodil, da na prvo žogo. No, tudi iz prve je treba znat brcnit in tako je edina možna izbira Dekamerona, katerega izolacijo smo iz, ob in prepisovali v prejšnji oddaji, že takoj na začetku dobila edino možno nadaljevanje. Govorimo seveda o Poejevi The Masque of the Red Death, enem od prototipov in vrhuncev ne le grozljive, temveč kar kratke zgodbe kot take, ki v Boccaccievo tisočstransko lahkotno renesančno razkošje in predvsem glede na svojo kratkost paradoksalno vnese hardcore barok. Kako smo se veselili tripiranja z vsemi fluorescentnimi barvami implodirane psihedelije, grozljivostjo nedomačnega, sadističnim nadjazom, neumrljivostjo smrti … mmmmm ...

Kultura / Literarni incest

Izolirani in onanirani

Dekameron

Matjaž Zorec

 / 6. 4. 2020

Pa smo potipali po knjigi in prepoznali, da je – ni. In smo si rekli: bomo pa prevedli.

*

Prav tako je v tem stanovanju ob zahodni steni stala gigantska ura iz ebenovine. Njeno nihalo je mahalo semtertja z nezainteresiranim, težkim, monotonim trkljanjem; in ko je minutni kazalec obkrožil številčnico in bi moralo odbiti, je iz medeninastih pljuč ure prišel zvok, ki je bil jasen in glasen in globok in izjemno muzikalen, a tako čudaškega tona in poudarka, da so bili glasbeniki orkestra v njihovem nastopu ob vsaki minuli uri ustavljeni k momentalni pavzi, da bi prisluhnili zvoku; tako so bili valčkarji prisiljeni prenehati s svojimi obrati; in napočilo je kratko nelagodje vse prešerne družbe; in ko so urini zvonci še vedno zvonili, je bilo opaziti, da so najbolj zavrteni prebledeli, starejši in umirjeni pa so svoje dlani položili na obrvi, kot v zmedeni sanjavosti ali meditaciji. A ko so odmevi popolnoma prenehali, je zbor takoj prežel lahkoten smeh; glasbeniki so pogledali drug drugega in se nasmehnili, kot svoji lastni živčnosti in trapariji, ter drug drugemu šepetajoč obljubili, da naslednje zvonenje ure ne povzročilo podobnih emocij; in potem, po poteku šestdesetih minut, (ki zaobjemajo tri tisoč in šeststo sekund Časa, ki teče) je prišlo še eno zvonenje ure in bilo je enako nelagodje in trepetavost in meditacija kot prej.