Mali vodič po Budimpešti

Vsako potovanje z vlakom se začne, razvija in konča z določeno negotovostjo. Ne veš, ali boš imel deset minutno zamudo že na Zidanem mostu, ali se boš vmes vozil z avtobusom, ker se je vlak pokvaril, in ali boš na svoj končni peron prispel tri ure kasneje kot predvideno. Z enako negotovostjo se, vsaj avtorica pričujoče oddaje, vsakič odpravlja na Madžarsko. Budimpešta je poleg Dunaja nam najbližja prestolnica srednje Evrope. Pa vendar imamo Slovenci z Budimpešto mnogo manj vezi. Kljub temu se te zadnja leta krepijo. Na krilih ekstremno desne, pardon, desno sredinske koalicije smo iz groba potegnili prijateljstvo z našo sosedo. S katero pa še vedno nimamo vzpostavljene direktne letalske povezave. Zato smo obtičali na vlaku.

Naenkrat postane vse tuje. Vsi napisi postanejo skupek navidez naključno izbranih črk z naglasnimi znamenji. Sprevodnik nas ogovori v madžarščini, prav tako sopotnica nasproti nas. Madžarščina je trd, za naša ušesa nikakor speven ali prijazen jezik. Če ravno ne prihajamo s Prekmurja, v njem težko najdemo mehkobo. Oni pa težko razumejo nas – mnogi Madžari ne govorijo angleško. Tujosti pripomore tudi prav poseben madžarski karakter, ki se v zadržanosti do vsega neznanega lahko kosa z nemškim. Jasno, to se človeku zgodi, ko prihaja iz države brez Jadrana. Ah, Mitteleuropa! Kljub zadržanosti pa ima njihova dežela tudi nekatere pozitivne lastnosti. Če nič drugega, je nekakšen bolj civiliziran Beograd. Ker pa verjamemo, da je tudi Orbanova dežela vredna obiska, smo za vas pripravili krajši vodič po naključno izbranih dejstvih o Budimpešti in Madžarski.

Ali ste vedeli, da je bila večina mesta v času druge svetovne vojne skoraj povsem porušena? Tudi večina Budimskega gradu in zgradb na grajskem hribu. Danes je grad obdan z gradbenimi ograjami, bagri in žerjavi. Brnijo ter gradijo mogočne madžarske dvorce, gradove in cerkve. Verjetno bodo zgradili še kaj, morda tudi novo preteklost. Ko prebivalce mesta vprašaš, kaj menijo o mestu, bodo odgovorili: »Ni tako urejeno. Obnoviti bi ga morali. Tako kot smo obnovili naše gradove.« Tudi profesorji na Central European University, sicer poznani kot Soroševi univerzi, se bodo pohvalili z učinkovitostjo svojih graditeljev. Tako na gradbiščih kot v parlamentu. Važno je, da je mesto lepo in na enakem nivoju kot njegove evropske inačice! Pa četudi se ob vstopu v revizionistično rekonstruirane gradove počutimo kot v Disneylandu.

Lani so meščani na volitvah izvolili novega župana. Mladega, sijočega, liberalnega. Prej je deloval v nevladnih organizacijah. Je človek ljudstva, ljudem prisluhne, njihove težave želi rešiti. Vendar ne more. Država je kot odgovor na rezultat volitev glavnemu mestu prepolovila proračun, denarja za izboljšave ni. Tudi župan si želi, da bi podzemni vlaki in tramvaji vozili bolj pogosto, da bi lahko zgradili več neprofitnih stanovanj in da bi Budimpešta postala zeleno mesto. Pa mu Orban ne pusti.

Ali ste vedeli, da je na Madžarskem civilna družba uradno prepovedana? Na Madžarskem večino protestov še vedno organizirajo sindikati. So edini, ki jih še lahko. Vendar na teh protestih niso sami. Pridružijo se jim predstavniki organizacij, ki v šolah delajo z otroki iz romske skupnosti. Pa tudi tisti, ki jih je vlada že prepovedala in ukinila njihove organizacije. Čez slaba dva tedna bodo skupaj hodili na paradi ponosa. 

Ukinjene pa niso bile le organizacije, ki so opozarjale na Orbanov prevzem medijev in javnih institucij ter iztekanja javnih financ v žepe njegovih prijateljev. Ukinjeni so bili tudi zavodi, ki so se financirali s pomočjo Soroševe fundacije. Central European University mora čez dve leti zapreti vrata. Trenutno vpisujejo še zadnje študente magistrskih in doktorskih programov. Večino študija so že preselili na Dunaj, kjer nimajo primerne infrastrukture, svojim študentom pa ne morejo zagotoviti štipendij, s katerimi bi jim v čisto pravi zahodni metropoli zagotovili nemoten študij. Svojim mladim raziskovalcem ne morejo izplačati honorarja. Usoda univerze ostaja negotova. S podobno negotovostjo se soočajo tudi druge liberalno usmerjene univerze. Zaenkrat jih zgolj izrinjajo na rob mesta – v utesnjene, razpadajoče prostore, iz katerih bodo pravkar pobegnili tako profesorji kot tudi študentje. Svojo akademsko prihodnost bodo iskali drugod.

Ali ste vedeli, da sodobna madžarska kultura sloni na zasebnih institucijah? Če je Sorošev finančni vložek v devetdesetih madžarsko politiko povzdignil iz avtoritarizma, sta njihovo kulturo zahodu približala nemška zakonca Ludwig. Del svoje privatne zbirke sta iz Aachna prepeljala v Budimpešto. Danes je njuna zasebna zbirka osnova za največjo državno institucijo za sodobno umetnost – Ludwig Museum. Zasebno-javno partnerstvo je povrglo ogromno razstavišče na robu centra mesta, ki se poslužuje najsodobnejših muzejskih in razstavljalnih praks. Po svoji zbirki in programu presega našo predrago Moderno galerijo. Zaenkrat jo madžarsko Ministrstvo za kulturo še vedno podpira.

Drugo razstavišče sodobne umetnosti, kamor vas bomo usmerili, je budimpeška Kunsthalle. Pa ne zato, ker bi imela izredno dobre razstave. Le plastično prikaže, kaj doleti institucijo, namenjeno sodobni umetnosti, če je predolgo v rokah vodstva, ki sodobno umetnost razume zgolj kot presežek ustvarjalnega genija velikega umetnika. Ali pa kot obrt, v kateri se prikazuje spretnost madžarskega naroda. Nekatere institucije ob političnem kadrovanju klonejo pod težo vrste nestrokovnih odločitev. Druge so finančno ali materialno podprte s strani mednarodnih organizacij. Upajo, da ne bodo ukinjene.

Prav takšen je tudi Center sodobne fotografije Robert Capa. Galerija, namenjena hranjenju in promociji verjetno najbolj znanega fotoreporterja Cape ter sodobne fotografije, deluje podobno kot naše manjše, neodvisne galerije. Registrirana je kot nevladna organizacija. Financira se na tujih razpisih. Ne deluje zgolj kot muzej, čeprav pozorno sledi tudi sodobnim muzeološkim smernicam. Z delavnicami, razpisi, zini, nagradami in promocijo mladih umetnikov deluje kot gonilo sodobne madžarske fotografije. Kjer javni kulturni programi zatajijo, jih pač nadomestijo zasebni. Ko se javne institucije oddaljijo od svojega bistva in ne razumejo več svojega poslanstva, moraš ustvariti lastno institucijo. Z njo boš lahko deloval, če le ne boš prejel Soroševega denarja. In jo vodil, kot da je državna.

Pot po Madžarski je negotova. Nikoli ne veš, ali boš vstopil v institucijo, ki je ohranila strokovne standarde, ali na razstavo, ki obelodanja veličino madžarske duše. Nikoli ne veš, ali se boš znašel v novozgrajeni preteklosti ali boš zataval med kričeče ljudi na protivladnem protestu. Ali te bo kontrolor na tramvaju spregledal, ker imaš svetlejšo polt in izgledaš premožno. Ali bo tvoj novi znanec lahko še opravljal svoje delo, ali se bo pod pritiski avtoritarnega režima primoran odseliti. Nikoli ne veš, ali boš podoben vodič morda nekoč pisal o svojem mestu.