Premagati lastno gorje

Recenzija izdelka
22. 6. 2023 - 13.15

Leta 2018 je igričarsko skupnost presenetila majhna indie igrica Celeste, ki sta jo izdala studia Maddy Makes Games in Extremely OK Games. Celeste je zelo kmalu postal eden izmed najbolj prepoznavnih in priljubljenih predstavnikov žanra platformerjev v zadnjih letih. Igra se odvija na pobočju gore Celeste in dobro znano metaforo o premagovanju gore vzame precej dobesedno. Protagonistka Madeline se je odpravila na oddih, ki služi obenem kot poskus pobega pred lastnimi težavami in kot način samodokazovanja. Za izziv si tako postavi, da doseže vrh gore.

To počne na klasičen platformerski način. Nabor Madelininih sposobnosti je zelo omejen, vendar zmore z njimi premagati vse, kar ji gora vrže nasproti. Madeline lahko skače, se drži različnih sten ter po njih pleza in, najpomembnejše, v zraku koristi enkratni dash, ki ga pridobi nazaj, ko zopet pristane na tleh. Dejstvo, da ima protagonistka še na voljo svoj dash, je igralki zelo jasno in elegantno skomunicirano, saj po vsakem koriščenju njeni lasje spremenijo barvo iz rdeče v modro in potem zopet nazaj.

Ta nabor zelo osnovnih in navidezno preprostih igralnih mehanik pa za sabo skriva svet močno kompleksnih kombinacij in načinov premikanja. Shigeru Miyamoto, oče žanra platformerja, je večkrat zatrdil, da je njegov najpomembnejši element prav zadovoljivo upravljanje glavnega lika. Tukaj Celestu popolnoma uspe. Igralka ima vedno občutek, da ima v rokah vse, kar potrebuje, in je torej le od nje odvisno, kako ji bo uspelo sestaviti odgovor na prepreko, ki jo prednjo postavi igra.

Pripoved je sestavljena iz osmih poglavij, septembra 2019 pa je bila igra razširjena še z zadnjim, devetim poglavjem v obliki brezplačnega dodatka. V vsakem poglavju igralka skupaj z Madeline premaguje en del gore ‒ vsako pobočje ima svoje značilne prepreke. To so na primer premikajoče se platforme, prožni oblaki ali tvorbe iz zvezdnega prahu, skozi katere lahko Madeline potuje. Poglavja se tudi tematsko stopnjujejo, vsako je zahtevnejše in v vsakem protagonistka izve nekaj več o sebi.

Zgodba, čeprav tako preprosta, zelo učinkovito sodeluje z igralskimi izzivi. Tematike premagovanja težavnih preprek v življenju protagonistke so marsikateri igralki že same po sebi zelo blizu, med igranjem pa se bodo s tem poistovetile prav vse, saj se s premoščanjem ovir neprestano ukvarja tudi igralka sama, ko igra igro. Celeste je namenoma precej zahtevna, na trenutke celo frustrirajoča igra, saj to odraža protagonistkino spopadanje z lastnimi težavami. Njene frustracije se v igri dobesedno manifestirajo kot Madelinina temna polovica, ki ji aktivno preprečuje napredek. To počne tako, da na primer izraža protagonistkine najbolj nezaželene ali potlačene misli, žali njene prijatelje in znance in jo spravlja v nadvse neprijetne situacije. To se ne dogaja zgolj v pogovornih okvirčkih, njena dejanja imajo vpliv neposredno na igralko. Madeline tako tudi tukaj ne premaguje svojih lastnih skrbi le metaforično, ampak to počne igralka skupaj z njo.

Razlog, da o tej igri govorimo ravno v mesecu ponosa, je predvsem ta, da se je njena glavna dizajnerka, Maddy Thorson, po izidu zadnjega poglavja igre razkrila kot trans ženska. Že pred tem je bila igra močno popularna v različnih trans skupnostih, ki so se očitno prepoznale v izkušnjah protagonistke. Thorson je potrdila tudi, da je Madeline, ki ni bila v igri nikoli eksplicitno outirana, trans. Vse, kar so igralke lahko razbrale iz igre pred tem, je bil namig v obliki zastave po koncu devetega poglavja. Tako smo ljubiteljice video iger dobile eno izmed prvih in edinih trans protagonistk v tem mediju.

Tematike osamljenosti, boja same s sabo, težav v duševnem zdravju in metaforičnega razdvojevanja so nekaj, kar je poznano večini trans oseb. Čeprav avtorica igre v času pisanja Madeline še ni bila popolnoma prepričana, da je sama trans, je nezavedno v ta lik izlila lastne izkušnje, frustracije in občutenja, ki so se močno dotaknila širše kvir skupnosti. Thorson je izpostavila, da je zelo pomembno, da se v izkušnji prepoznajo tudi cis ljudje. Reprezentacija namreč ni venomer namenjena le predstavljeni skupnosti, temveč tudi senzibilizaciji širšega občinstva skozi deljenje zgodb, ki jih lahko na tak ali drugačen način razume večina.

Nekaj, kar Celeste prav tako loči od večine drugih iger, je njena pozornost do dostopnosti. Kljub objektivni zahtevnosti venomer poskrbi, da to ne bi bil razlog, da bi bil kdorkoli odvrnjen od igralske izkušnje. To omogoči s svojim assist modeom, ki vsaki igralki ponudi možnost, da igro prilagodi svojim potrebam. Sistem pomoči obsega vse od prilagajanja hitrosti igre in dodajanja pomožnega dasha do nepremagljivosti. Tako ima vsaka igralka priložnost doživeti zgodbo, glasbo in vse, kar Celeste ponuja, na način, ki ji najbolj ustreza.

Celeste svojo vizualno podobo črpa iz igričarske preteklosti. Vse, kar lahko vidimo v igri, tako ozadja kot same elemente, izrisujejo piksli. Edina izjema so ročno narisani portreti v oblačkih z dialogom. Kockaste podobe pa izkoriščajo vse prednosti, ki jim jih nudi moderna tehnologija, predvsem kar se tiče barve. Različni deli gore se tako kopajo v raznovrstnih odtenkih, ki jih igre preteklosti niso poznale. Pixelart videz je svojevrstna stilistična odločitev, obenem pa tudi nekaj, za kar se indie ustvarjalke pogosto odločajo, saj je to tako časovno kot cenovno pogosto veliko bolj izvedljivo. Glasba, ki jo lahko slišimo v ozadju oddaje, podobno kot vizualna podoba pogosto deluje pomirjujoče. Ob na tenutke frustrirajoči zahtevnosti igre glasba ustvarja močno potreben kontrast, ki igralko motivira k ponovnemu poskušanju.

Celeste je iz več razlogov posebna igra. Zaradi svojega vključujočega pristopa privablja igralke iz mnogih različnih ozadij. S svojimi igralnimi mehanikami poteši še tako zagrizene ljubiteljice platformerjev, saj je v igri veliko vsebin tudi za res vztrajne. Najpomembnejše pa je, da s svojo pripovedjo nagovarja širok spekter igralk. Zgodbe o predelovanju lastnih tegob je treba deliti, sploh če so obarvane s tematikami skupnosti, ki v mediju videoiger pogosto ne pride do besede.

 

Svojo goro je preplezala tudi Lea.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness