Družina, družini, družine

Argonavti so v grški mitologiji mornarji na ladji Argo, ki so pluli čez morjá v iskanju zlatega runa. Na ideji o odkrivanju neznanega temelji tudi gledališka predstava Argonavti režiserja Michała Borczucha, ki je odrske luči premierno ugledala v Slovenskem mladinskem gledališču.

Predstava Argonavti je delno osnovana na istoimenski biografiji ameriške pisateljice Maggie Nelson. Ta piše o svoji družini, o svojem partnerju Harryju, ki je trans moški, o njegovem sinu Lennyju in njunem sinu Iggyju. V knjigi bralki razkriva intimo nenormativnih družin, v katere z diskriminatornimi zakoni in predsodki posegajo heteronormativni družbeni mehanizmi.

Ker se avtorica osredotoča na ameriško družbo, so se ustvarjalke predstave obrnile še na tri slovenske nenormativne družine, da povejo svojo zgodbo. Argonavti so obenem zvesti knjižni predlogi, a svojemu pretežno domačemu občinstvu ponudijo ločeno slovensko alternativo.

Dogajanje na odru je tako razdeljeno na dve realnosti, ki plujeta vsaka posebej. Režiser si je pri zgodbi Maggie Nelson dovolil toliko umetniške svobode, da je v prvi plan namesto nje postavil njenega zdaj že najstniškega sina Iggyja, ki – kot argonavt zlato runo – odkriva življenje staršev pred njegovim prihodom na svet. Po fragmentih spoznava očetovo tranzicijo, materin kompliciran odnos z njeno mamo in svoje rojstvo.

Med prizori Iggyja vodi nekakšna vsevedna entiteta, poimenovana Alice, ki je na naše razočaranje umetna inteligenca. To, kar bi bila lahko preprosto le klišejska poosebitev fantove podzavesti, je na silo postal vidik nekakšne aktualizacije zgodbe. Kot neposrečen se izkaže že njen videz, ki je ironično zastarel ali vsaj rahlo neizviren, saj se ponaša z belo lasuljo in ozkimi sončnimi očali. Dodali bi ji še en dolg črn plašč za še bolj arhaično futurističen finiš.

Prav tako je vključitev umetne inteligence v zgodbo o družinskih, predvsem pa medčloveških družinskih odnosih  izjemno paradoksalna. Cringe, če hočete.

Vseeno je predstava v prikazovanju nekaterih najintimnejših delov zgodbe uspešnejša. Ko Harry sprejme odločitev o medicinski tranziciji in začne jemati testosteron, je Maggie tista, ki mu ga vsakodnevno vbrizgava v kožno gubo. Čeravno je sprva zaskrbljena zaradi komplikacij, uvidi, da gre za odločitev življenjskega pomena. Dejanje, ki ga avtorica opiše kot največji dar svoji ljubljeni osebi, je bilo za oder prevedeno v ganljiv prizor.

Maggie v roke vzame velikanski lok in puščico. Stopi na dvignjen podest in napne lok ter puščico nameri v Harryja. S tem ko se nekaj tako sterilno medicinskega, kot je injekcija, prelevi v puščico, postane prizor manifestacija romantične ljubezni, kakršno poznamo iz mitološke zgodbe o Kupidu.

Malo drugače je predstavljena intima slovenskih družin, ki jih heteronormativni družbeni okviri ne zajamejo. Življenja parov in družin so bila v predstavo umeščena kot dodatna resničnost, nepovezana z zgodbo o argonavtih. Kako živijo nenormativne družine v Sloveniji? Kako nanje vpliva slovenska zakonodaja? Kako predsodki? In kakšna so njihova čisto vsakdanja življenja?

Prizori treh različnih družin so na odru odigrani v obliki intervjujev, simultano snemani in projicirani na zaveso.

Tako predstava ubere nekoliko nenavadno pripovedovalsko pot, ki spaja teater s komponento dokumentarnih oddaj. Igralke in igralci glas in podobo posodijo lezbičnemu paru, gej moškemu in trans moškemu v zvezi s cis žensko.

Kljub iskrenim pogovorom o težavah, s katerimi so se in se še vedno spopadajo nenormativne družine, se njihove zgodbe kar naenkrat skrijejo za kamero. Tako se pristnost družinskih odnosov, ki je prisotna v zgodbi Maggie in Harryja, razgubi med gube platnene zavese.

Rdeča nit, ki presega nerodnosti predstave, je scenografija. To krojita jedilna miza na eni in preproga z enim samim foteljem na drugi strani odra. Kaj hitro je jasno, da gre za nekakšen dnevni prostor, ki je neredko osrčje bodisi družinskih zdrah bodisi iskrenih pogovorov.

Preprosta scenografija, ki bi jo v družinski drami kajpada pričakovali, vsebuje nenavadno komponento – vitraž. Ta v obliki pregradnih sten v domač družinski prostor vnese trans zastavo in podobo stekleničke testosterona. Ko skozi njiju posije mehka svetloba reflektorjev, se prostor obarva v rožnate in modrikaste odtenke. Dva močna simbola kvir in trans identitete sta tako postavljena na piedestal in omogočeno jima je, da brez besed spregovorita.

Čeprav navidezno majhna gesta, pa kvirovska simbolika skozi predstavo opominja na historične zatiranosti kvir skupnosti v vsakem kotičku sveta. Njene pripadnice so se prisiljene skrivati, nekatere še vedno strmijo smrti v oči in se bojijo za svoje življenje. Niso si mogle in si brez zapletov še vedno ne morejo ustvarjati družin, ne nazadnje pa jim ni dovoljeno niti ljubiti.  

Ko se na odrih gledališč vedno znova pojavljajo ene in iste adaptacije enih in istih dram izpred več kot sto let, z očmi zavijemo ob spet isti nepotrebni aktualizaciji. Morda bi se morali obenem vprašati, katere zgodbe si še zaslužijo zasijati na gledaliških odrih. Za božjo voljo, naj to ne bodo fabule o aristokratskih družinah, ki mešajo štrene že dovolj dolgo. Predolgo.

Čeravno nas je razjezila vseprisotna umetna inteligenca in nas je neposrečena dokumentaristična tehnika pustila ravnodušne, Argonavti razumejo, kaj je ljubezen.

Vseeno se je z Argonavti plovba po razburkanem morju šele začela. Naj se ta nadaljuje!

___

foto: Matej Povše