Zakon in pravičnost?

Na Poljskem je bila na oktobrskih volitvah poražena vlada Državljanske platforme, zmago pa je slavila konzervativna stranka Zakon in pravičnost. Stranko vodi nekdanji premier Jarosław Kaczyński, na premierski stolček je sedla njegova varovanka Beata Szydło, že maja pa so z izvolitvijo člana Andrzeja Dude na predsedniško mesto slavili v vrstah Zakon in pravičnost.

Način delovanja nove vlade je povzročil val ogorčenja, ki je med drugim vodil tudi do ustanovitve Odbora za obrambo demokracije, ki je že v nekaj dnevih pridobil več kot 40 tisoč članov. V soboto so v Varšavi potekale protivladne demonstracije, naslednji dan pa so shod pripravili podporniki vlade. Protesti pa niso bili spontani, temveč so odražali poostren politični diskurz, ki je prisoten tudi na vsakdanjem nivoju.

Stranka Zakon in pravičnost predstavlja na nekaterih področjih odstopanje od uveljavljene politične linije. Medtem ko se od svoje predhodnice razlikuje predvsem glede vprašanja človekovih pravic in zunanje politike, pa na mednarodni ravni od uveljavljenih trendov izstopa pri socialno-ekonomski politiki. Kar se tiče zunanje politike, stranka Zakona in pravičnost zavzema pozicijo evroskepticizma. Njeno stališče povzame izjava, da naj Evropska unija deluje v dobro Poljske, ne obratno. V njeni zunanji politiki so opazne tudi težnje po distanciranju od Zahoda; poleg že omenjene evroskeptične drže je na primer pod vprašaj postavila tudi nakup protiraketnega ščita Patriot.  

Nadaljuje pa po drugi strani tradicionalne hladne odnose z Rusijo. Poljska si prizadeva biti energetsko čim bolj neodvisna od Rusije, zato je na primer pričela iz Katarja uvažati utekočinjen plin, ki pa je bistveno dražji. V kontekst protiruske politike lahko uvrstimo tudi prizadevanje Poljske za vzdrževanje prijateljskih odnosov z Ukrajino. Tej je med drugim obljubila valutno izmenjavo v vrednosti milijarde evrov, kar naj bi pomagalo pri njunih trgovskih odnosih.

Na tem mestu velja omeniti še, da retorika stranke v veliki meri kombinira nacionalizem in religijo; zanjo je nacionalna zavest eden izmed pomembnejših političnih konceptov, zavzema pa tudi stališče, da je Rimokatoliška cerkev neločljiva od poljske nacionalne identitete. Temu primerno je njeno stališče do človekovih pravic, ki je izrazito konzervativno. Vodja stranke Jaroslaw Kaczynski je na primer poskusil preprečiti izvajanje gledališke igre, ki naj bi bila pornografska. Stranka ravno tako zagovarja trenutno državno politiko do splava, ki slednjega dovoljuje le v izrednih primerih, nasprotuje pa vsakršnemu podeljevanju pravic homoseksualnim parom.  

Kar pa ne pomeni, da je Zakon in pravičnost stereotipna nacionalistična stranka. Na področju socialne in ekonomske politike se na primer bistveno razlikuje od svoje predhodnice, ki je vodila neoliberalno politiko. V volilni kampanji je na primer obljubila, da bo obdavčila finančni sektor, kar predstavlja razkol s politiko večine držav Evropske unije. Zagovarja tudi socialno državo v okviru trga, kot na primer javno zdravstvo in socialno podporo, kar je ponovno v nasprotju z madžarskim Orbanom, ki v socialni državi vidi rak rano sodobne družbe.

Najbolj aktualna poteza, ki je povzročila val ogorčenja, je imenovanje petih ustavnih sodnikov s strani vladajoče stranke. Pri tem pa velja omeniti, da politično kadrovanje ni nekaj, kar bi se pojavilo šele z oktobrsko zmago stranke Zakona in pravičnosti, ampak govorimo o stalni praksi, ki je bila uporabljena tudi pri prejšnji vladi. Več o tem Jakob Dymek iz časopisa Kritika politika. Dymek še opozari, da zmanjševanje neodvisnosti med vejami oblasti ni pojav, ki bi bil omejen na Poljsko, ampak je splošna značilnost desničarskih populističnih vlad.

Offsajd je pripravil vajenec Klemen.