Štekaš tožbo Južne Afrike proti Izraelu?
O južnoafriški tožbi Izraela na Meddržavnem sodišču v Haagu ste pred uro poslušali OFF komentar. V Štekerju bomo bolj pravniški. Skušali bomo ugotoviti, kakšen vpliv tožba sploh lahko ima na genocid, ki ga izraelska vojska izvaja v Gazi.
Akcijo palestinskega Hamasa sedmega oktobra je Izrael vzel kot povod za začetek popolnega uničenja Gaze. Po svetu, tudi pri nas, se od začetka konflikta odvijajo protesti, na katerih udeleženci zahtevajo konec genocida in osvoboditev Palestine. Za Združene države Amerike in druge podpornice izraelskega genocida so bili protesti dolgo vrhunec zahodnega nasprotovanja izraelskim dejanjem. Tožba, ki jo je Južna Afrika proti Izraelu vložila konec leta, v tem kontekstu pomeni prelom z leporečništvom zahodnih državnikov.
Izrael je Južna Afrika neposredno in formalno obtožila genocida, specifično kršenja Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. V obtožnici so se Južnoafričani naslonili na pet točk konvencije. Sklicujejo se na množično pobijanje Palestincev, pri katerem izpostavljajo smrti otrok, v drugi točki pa tudi poškodbe, ki so jih preživeli utrpeli v izraelskih napadih. Tretja točka je prisilna preselitev Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu, kot primer so tu navedli prisilne evakuacije bolnišnic v Gazi. Znotraj te točke se sklicujejo tudi na blokade transportov hrane in drugih osnovnih življenjskih potrebščin, ki jih je Izrael izvajal že pred začetkom zadnje ofenzive. Uničenje zdravstvenega sistema, katerega del so prisilne evakuacije, je četrta točka, na katero se sklicujejo, peta točka pa preprečitev palestinskih rojstev. Tudi pri tem veliko vlogo igrajo blokade potrebščin. Tožba temelji na tem, da Izrael vsa ta dejanja izvaja namenoma.
Čeprav gre pri južnoafriški tožbi v kontekstu neomajne zahodne podpore Izraelu za dejanje, ki je odprlo razpravo o genocidu tudi tam, kjer prej ni bila mogoča, ostaja vprašanje, kaj konkretnega bo tožba dosegla. Iz jugoslovanskih vojn dobro vemo, da Združeni narodi niso preprečili genocida v Srebrenici in podobnih dogodkov, zato je skepsa glede zanašanja na institucije Združenih narodov nedvomno upravičena. Danilo Türk, nekdanji predsednik države, diplomat in profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, meni, da je tožba vseeno pomembna z več vidikov. Za oddajo črpamo njegove odgovore iz pogovora s Kristino Božič v Slovenskem mladinskem gledališču. Po mnenju Türka je južnoafriška tožba odprla probleme zahodne podpore Izraelu, ki smo jih na zahodu doslej prikrivali.
V pravniški ekipi Južne Afrike je tudi John Dugard, ki je bil goreč nasprotnik apartheida v svoji državi in izkušnje za aktualni primer črpa od tod. Türk meni, da ima tožba tudi zaradi Dugardovega neomajnega pristopa k primeru velik pomen za Meddržavno sodišče samo, ki bo tako dobilo priložnost, da pokaže svojo neodvisnost od političnih pritiskov.
S podobnimi primeri, kot je tožba proti Izraelu, se je Meddržavno sodišče že ukvarjalo. Večini je skupno dejstvo, da sodba sodišča ni spremenila praktično ničesar. Sodišče ima namreč za uveljavljanje sodbe zelo omejena sredstva, kot tudi za dosego prisotnosti obeh strani na sojenju, tako tožnika kot obtoženca. Ali Izrael mora sodelovati pri sojenju, da bo njegova sodba veljavna?
Türk dodatno pojasni, zakaj meni, da bo uveljavljanje sodbe v tem primeru drugačno, kot je bilo pri drugih sodbah.
Izraelcem torej ni treba sodelovati pri sojenju, vendar so se za to vseeno odločili. 12. januarja so predstavili svoje argumente za to, da genocida v Gazi ne izvajajo, trdijo celo, da s tem sebe branijo pred genocidom. Türk pojasni, zakaj sodelujejo pri sojenju.
Med svojo obrambo so se na sodišču tokrat, kot tudi že v preteklih primerih, sklicevali na argument samoobrambe, ki pa ga, tako Türk, mednarodne institucije v primeru Izraela ne upoštevajo.
Izraelski argument o samoobrambi je zelo povezan tudi z njihovo orožarsko industrijo. V Izraelu so svojo orožarsko industrijo namreč razvili ravno z argumentom samoobrambe. Že med hladno vojno so bili Izraelci eni glavnih dobaviteljev orožja in inštruktorjev zatiranja opozicije za apartheidno Južno Afriko in diktatorje Južne Amerike od Čila do Brazilije. Ravno mnoge izmed teh držav so danes največje nasprotnice Izraela in podpornice južnoafriške tožbe. Tudi v drugih, nevključenih državah, kot je Slovenija, se javno mnenje vedno bolj nagiba v smer podpore Palestini. Bi Slovenija morala vsaj podpreti tožbo?
Glede na izjave zunanje ministrice Tanje Fajon bi se lahko na neki točki Slovenija tudi uradno pridružila tožbi. Türk razloži postopek sojenja in potencialne točke, v katerih bi lahko uradno podprli Južno Afriko.
Kdo sploh odloča o tem, ali se bo Slovenija pridružila tožbi?
Slovenija je med manjšimi članicami trenutnega sestava Varnostnega sveta Združenih narodov, kar ji ne daje veliko politične moči v nasprotovanju Izraelu. Aktivno sodelovanje slovenske delegacije pri sprejetju resolucije o napadih na ladje v Rdečem morju po mnenju Türka vseeno kaže na rastoč potencial slovenske diplomacije. Četudi se je tu Slovenija postavila na stran imperialistov. Türk je predstavil svojo izkušnjo kot nekdanji predstavnik Slovenije v Varnostnem svetu in slovenske možnosti za nasprotovanje genocidu v Gazi.
Ali bi bila prekinitev diplomatskih odnosov po njegovem mnenju učinkovit izraz nasprotovanja?
Proces sojenja se je pričel pred malo manj kot dvema tednoma, glede na prejšnje procese pa lahko traja več let. Začasne ukrepe lahko sodišče sprejme že prej, a se bomo do dokončne sodbe še načakali. Njen izid je negotov, vendar pa se vse več držav opredeljuje za podporo Južni Afriki, najbolj nedavno so to storili v belgijski vladi. Zaključimo lahko, da je tožba torej pomembna s simbolnega vidika, na terenu pa Palestincem ne bo pomagala prav dosti.
Vir slike: Meddržavno sodišče
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj