Macron in ekonomska racionalnost v bojih za pravične penzije

Štiri leta po gibanju rumenih jopičev, ki je med drugim v ospredje postavilo prav zahtevo po znižanju starosti upokojitve in večji socialni pravičnosti davčne politike, v Franciji spet vre. Delavke in delavci pod vodstvom sindikatov, študentje, zaposleni v šolstvu in še mnogi drugi več mesecev masovno protestirajo proti pokojninski reformi, ki sta jo v sozvočju pripravila in nazadnje z odlokom in uporabo protiparlamentarnega člena francoske ustave tudi vpeljala predsednik Emmanuel Macron in vlada pod vodstvom Élisabeth Borne. Obsežnost demonstracij in stavk ustreza globini družbenih sprememb, ki jih bo reforma uvedla. Avtoritarizem, policijska represija in nasilje nad protestniki pa so izrazi notranje šibkosti in nestabilnosti ter širše nelegitimnosti Macronovega političnega projekta.

Macron se je tokrat odločil napasti in razdreti enega ključnih družbenih kompromisov in institucionalnih stebrov francoske države blaginje. Pokojninski sistem, uveden leta 1945, so v povojnem obdobju vlade pod pritiski močnega delavskega gibanja in socialističnih idej postopno krepile do te mere, da so na začetku osemdesetih let pokojnine praktično pomenile nadomestek plač po delovni dobi. Obdobje upokojitve je bilo v teh letih predvsem sinonim za obdobje udobnega in zasluženega počitka od dela, saj so bile pokojnine tako visoke, da je dobršen del prebivalstva tudi po upokojitvi lahko ohranil podobno raven življenjskega standarda, kot ga je imel v času zaposlitve.

Podobno kot marsikje drugje so tudi v Franciji prehod v neoliberalizem najprej izvedle socialdemokratske stranke, ki so se uklonile pritiskom kapitala in se postopno umaknile od delavk in delavcev, svoje osnovne družbene baze. Ko je François Mitterrand, tedaj glavni tajnik socialistične stranke, postal predsednik države na začetku osemdesetih let, se je v sklopu varčevalnega obrata odločil, da pokojninski sistem spremeni v instrument doseganja zunanje konkurenčnosti francoskega gospodarstva in boja proti tako imenovani demografski bombi oziroma staranju prebivalstva.

A v nasprotju z izjemno hitro liberalizacijo, denimo, finančnega sektorja, na področju socialne zaščite in varstva ni prišlo do tako radikalnega preloma. Reforme, ki so le postopno zmanjševale višino pokojnin in podaljševale delovno dobo, potrebno za polno pokojnino, so izvajali na zelo previden način. Prav postopnost in zmernost reformnih posegov sta med drugim prispevala k temu, da je francoski pokojninski sistem vse do danes oziroma do Macronove reforme bil eden najbolj egalitarnih pokojninskih sistemov v Evropi. Nudil je visoko mero zaščite starejših prebivalcev pred pritiski in izžemanjem tržnih sil.

Reformna diskretnost na področju pokojnin je bila nujna, če so vlade želele spremeniti mehanizme redistribucije bogastva v prid višjim slojem, saj je imel pokojninski sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti in pravičnosti, ne pa na privatnih finančnih stebrih, široko podporo med francoskim prebivalstvom – in jo ima, glede na obsežnost protestov, tudi danes. Tu lahko spomnimo na še eno obdobje velikih demonstracij, ki so zaznamovale boje v Franciji v zadnjih desetletjih. Ko je Alain Juppé, premier v času desne vlade republikancev in predsednikovanja Jacquesa Chiraca, v sredini devetdesetih let napovedal bolj korenito reformo pokojninskega sistema, je sprožil množičen ljudski upor in stavke, ki naj bi po mnenju nekaterih celo dosegli raven demonstracij iz maja ´68. Protesti, ki so dobesedno paralizirali državo, so še danes znani po izjemni angažiranosti in javnih intervencijah intelektualcev, med drugim tudi znamenitega sociologa Pierra Bourdieuja.

Za Bourdieuja so neoliberalne reforme, ki jih je tedaj želel vpeljati Alain Juppé, predstavljale neposreden napad na civilizacijske dosežke družbenih bojev za egalitarno in pravično družbo, ki temelji na javnih storitvah. Bourdieu se je jasno zoperstavil diskurzu, po katerem je bila reforma stvar ekonomske nuje in racionalnosti, protestniki pa del podivjanega in neizobraženega ljudstva. Kot je povedal v svojem znamenitem nagovoru stavkajočih železničarjev, je »razlikovanje med dolgoročno vizijo razsvetljene 'elite' in kratkovidnimi vzgibi ljudstva oziroma njegovih predstavnikov značilno za reakcionarno miselnost vseh časov in v vseh državah.« Po njegovem mnenju je ta reakcionarnost v času širjenja neoliberalizma v Franciji dobila novo obliko in se okrepila s »plemstvom države«, »la noblesse d´État«. Ta črpa prepričanje o legitimnosti svoje nadvlade iz višje izobrazbe, akademskega naslova in naslanjanja na avtoriteto ekonomskih ved. »Za te nove vladarje, oklicane s strani božanskega prava,« pravi Bourdieu, »se razum, modrost, gibanje in sprememba nahajajo na strani oblastnikov, šefov in strokovnjakov; ljudstvo, sindikati in kritični intelektualci pa so na strani nerazuma, arhaizma, inercije in konservativnosti.«

Reakcionarni diskurz, ki zagovornike socialne in ekološke pravičnosti ter resnične demokracije enači s huligani, teroristi in divjaki, v zagovornikih krepitve privilegijev, bogastva in moči premožnejših slojev pa prepozna razumnike in izvedence, ki se zavedajo resnosti situacije in nujnosti ukrepanja, je tudi danes še kako politično močan in družbeno škodljiv. Tudi v Sloveniji, kjer smo se lahko nedavno spomnili na Počivalškove ekoteroriste. A pojdimo nazaj k Franciji. Macron, vase zaverovani in vzvišeni diplomiranec École Nationale d´Administration, te elitne francoske visokošolske valilnice tehnokratskih državnih funkcionarjev, predstavlja namreč najboljšo inkarnacijo tega, kar je Bourdieu označil za »la noblesse d'Etat«. Svojo kariero je utemeljil na trdnem zavezništvu s predstavniki visokih, se pravi močno špekulativnih, izkoriščevalskih in od države odvisnih financ. Macron je predstavnik državnega plemstva, ki pod pretvezo ekonomske racionalnosti, ekspertnosti in politične nevtralnosti tehnokratskih predpisov arogantno vodi razredno agendo.

Macronovo vztrajanje pri reformi je makroekonomsko in politično motivirano. Macron namerava z reformo pokojnin predvsem pokriti javni deficit, ki se je poglobil v času njegovega predsedovanja zaradi uvedbe številnih davčnih odpustkov multikorporacijam in visokim razredom. Po poročanju Le Monde Diplomatique so lani rente francoskih premožnih slojev, ki izhajajo iz lastništva nad premoženjem, znašale več kot beri, piši in sliši 80 milijard evrov. To je približno 30-kratna vrednost primanjkljaja, ki naj bi ga imel pokojninski sklad v tem letu, in več kot štirikratnik finančnih sredstev, ki naj bi jih privarčevali po prvotni različici pokojninske reforme. Brez posebnega ekonomskega znanja in prestižnih diplom lahko ugotovimo, da bi bilo v luči demografskih sprememb v tem primeru najbolj racionalno, da bi ta izjemno bogati sloj prebivalstva primerno obdavčili, jim preprečili pobege v davčne oaze ter jih prisilili, da preprosto prevzamejo družbeno odgovornost za svoje privilegije.

Macronova nepopustljivost ima bolj malo opraviti z deklarativno ekonomsko racionalnostjo. Razumeti jo je treba predvsem v luči političnega projekta, s katerim želi Macron poglobiti svoj liberalni buržoazni družbeni blok in ga razširiti tudi na tiste višje sloje, ki so sicer »tradicionalno« volili desne stranke. V času, ko neoliberalizem po svetu poka po šivih lastne nesmislenosti in neproduktivnosti, Macron trdno vztraja, da se bo zapisal v zgodovino Francije kot politik, ki mu je uspelo dokončno streti družbeni upor in nasprotovanje neoliberalnim politikam. A tu ima težavo, saj francoski buržoazni družbeni blok, levi in desni skupaj, še vedno predstavlja številčno relativno minorno in omejeno družbeno skupino, ki ji nasproti stojijo relativno močno razširjeni, slabo plačani in slabše izobraženi delavski sloji. Četudi so ti vse od Mitterrandovega obrata izgubili svojega predstavnika v francoski politiki, so znova in znova dokazali, da so se pripravljeni in sposobni upreti kakršnimkoli radikalnim posegom v francosko socialno državo.

Prav zaradi tega nasprotja med minornostjo Macronovega družbenega bloka in preostalimi družbenimi skupinami je Francija, vse odkar je v Elizejsko palačo stopil Macron, v nenehni politični krizi. Macron namreč vsak trenutek svojega predsedovanja izkoristi, da trgom in financam pošlje jasne signale, da bo še naprej vztrajno in brezkompromisno jemal in izžemal revne zato, da bi dajal in krepil bogate. In pri tem se ne misli ozirati ne na demokratične norme, ne na zdravje in dobrobit starejših prebivalcev, zlasti žensk, ter še toliko manj na varnost množic, ki na ulici zahtevajo fiskalno pravičnost, dostojne penzije in izborjene demokratične pravice.