Do krvi

Dobrodošli, dobrodošli, le naprej! Naj vam snamem plašč in, hm ... no, tale cilinder je že malce ponošen. Nič ne de, nič ne de, Frequenza della scienza je na sporedu, in danes se bomo odpravili na lov na vročo, ... sladko kri, ki s svojo globoko rdečo in gosto sladkobo buri našo domišljijo. Gospodar že čaka gori v gradu, a pred somrakom ga ne bo iz soban. Saj veste, kaj se dogodi ... ko je sonce v zenitu, kaj? Joj, joj, kje so moje manire. Povabljeni ste bili na prav poseben celonočni lov. In ko se tik pred svitom vrnete? Ja, ja. Vrteli se bomo v težkem ritmu žrtvenega bobna, odpovedali se bomo vsej varnosti čutnega, ha-ha, za lakomne pa bodo vselej na voljo sveže krvavice, mmm-hahahaha. Časa ni veliko, ampak lovili bomo kri, izmuzljivo točko vse človekove vitalnosti in bolezni. Vsak gost naj danes ve, katere kaplje je pustila zgodovina krvi, hahahaha.

Današnje potovanje v zgodbo vampirja bomo začeli v antični Grčiji. Znana je pripoved vidca Tejrezija, ki Odisejevo usodo prerokuje s pitjem krvi dveh Kirkinih žrtvenih ovac. Ko kri pricurlja na tla, se mrtvi poženejo iz podzemlja, da bi potešili svojo žejo z njenimi rubinastimi kapljami. Ko Tejrezij izreče svojo sodbo, se napojijo še nekatere duše umrlih. Zakaj jo sploh potrebujejo? Homer ne poda odgovora, a mnogi interpreti ugibajo, da se mrtvi na ta način spominjajo, da si povrnejo zavest in čute ter spregovorijo.

Kri in obredje, povezano s krvjo, sta dva od pomembnih motivov v malodane vseh kulturah in njihovih verovanjih. Grki so razumeli kroženje krvi, krvni obtok so delili na arterijski in venski, ugibali so tudi o strjevanju krvi in možnostih za transfuzijo. Kri je bila zanje v osrčju živega in popolna hrana. Ko je kri zvečer zapuščala glavo, so šli Grki spat, no, vsaj tako so o tem razmišljali. Ko so Grki jedli in dihali, so kri plemenitili. Nobena neznanka jim niso bile niti krvne daritve oziroma žrtvovanje za naklonjenost bogov.

Lik vampirja se je v zahodnjaški domišljiji oblikoval z zlitjem različnih posebnih folklor iz širšega evropskega prostora. Poganske kulture predkrščanske Evrope so priskrbele kar nekaj možnih izhodišč, ki niso nujno povezana s to ali ono današnjo realizacijo. Eden od zgodnjih vzgibov, ki so skupni mnogim poganskim in kasneje pokristjanjenim kulturam, izhaja iz tesnobe, ki jo skupnost doživi ob neustreznem pokopu preminule osebe. V tem smislu je pogost motiv skok živali, večinoma mačke, preko odprtega groba, kar lahko povzroči obuditev iz večnega spanca. Tendence po nesmrtnosti so pogosto pripisane ravno mitološkim bitjem, prisotnim v poganskih verovanjih – to so grški vrikolakas, romunski strigoi, romski mulo, slovanska pijavica in vampir, albanski dhampir. Niso pa ljudje in živali edini, ki se lahko prebudijo. Etnološki spisi o romskem verovanju navajajo nadnaravno življenje buč ter kmetijskih pripomočkov. Zelenjava in orodje naj bi ob napačnem prekonočnem shranjevanju v objemu mraka razvili apetit za kri.

Današnja podoba vampirja pa seveda ni zgolj nedolžno reinterpretiranje predvsem balkanskih legend o krvosesih. V ogledalu vidimo tudi reakcijo zahodnega imperializma, ki skozi stoletja interpretira Balkan in mračnjaški Vzhod kot razdejan, neciviliziran, nehigienski, despotski svet. Ko ob koncu 18. stoletja romanticistično Evropo znova zapopade idealizacija nesmrtne grške kulture, se byronski vampir zagrize v Osmansko cesarstvo in zahteva neodvisno Grčijo. Ko Madžarska leta 1867 doseže ponovno izenačitev moči z avstrijsko krono, se vampirski roman preseli na meje med slovanskim in madžarskim svetom, na novo mejo civiliziranega. Ob somraku 19. stoletja, ko velesile Evrope Balkan dvakrat razrežejo, iz svoje transilvanske grobnice vstane še grof Drakula, najstrašnejši izmed vseh njih. Nesmrtni balkanski borec proti turškem sovragu.

V enem liku se zgosti erotiziran vampirski ugriz, ki zbode naravnost v strah evropskega meščanstva pred vrnitvijo v avtokratski despotizem Vzhoda. Izigrani vojvoda, ki mu je nova Evropa odrekla nagrado za stoletne spopade s turško navlako, se odpravi v London po svoj krvni davek.

Kako pa se nočnega zalezovalca znebimo? Razni recepti predlagajo prebadanje srca, želodca ali obglavljenje. V Slavi vojvodine Kranjske se je o prvem dokumentiranem krvosesu v Evropi razpisal Janez Vajkard Valvasor. Zgodba govori o Istranu po imenu Jure Grando. Čeprav o pokojnikovem življenju ni veliko izpričanega, pa je njegova smrt leta 1656 vaščanom Kringe blizu Pazina povzročila mnogo neprespanih noči in zaledenele krvi. Nedolgo po pokopu, ki je bil sicer izveden po krščanskih običajih, so videli prikazen potikati se po vasi, govorilo se je, da je štrigon, z mrtvo ovco na eni in črno mačko na drugi rami. Na hrvaškem turističnem portalu je napisano takole:

»Noč, zaznamovana z Juretovim pošastnim nasmeškom, je zasejala strah med prebivalce Kringe. Prikazal se je patru Giorgiu, ki je vodil obred na njegovem grobu, pa tudi Grandova vdova je prestrašena pripovedovala, kako jo pokojnik pogosto ponoči obiskuje in trpinči. Prej omenjeni pater je kmalu prišel do strašnega odkritja. Človek, na čigar vrata je Jure Grando potrkal ponoči, je umrl v roku nekaj dni. Kringa je bila tiste dni prava vas strahov, posebno še potem, ko patru Giorgiu in županu Mihi Radetiću ni uspelo strašni pošasti s kolom preluknjati srca.«

»Šele neko noč leta 1672 se je deveterica hrabrih prebivalcev, oboroženih z glogovimi koli, križi in drugim protivampirskim orožjem, odločila prekiniti Juretovo strahovlado. Ko so odkopali grob, so jim obrazi okameneli od strahu, ker je bilo Grandovo telo ohranjeno, na pordelem obrazu pa je bil nasmešek. Deveterica je skušala glogov kol zapičiti v srce in drobovje, a nič ni delovalo, zato je vaščan Stipan v roke vzel nabrušeno sekiro in Juretu odsekal glavo. Vampir je v grozi umiranja spustil strašen krik, začel se je premetavati, kot da je živ.«

Seveda nismo izpričali vseh lastnosti vampirjev: da se spreminjajo v mačke, netopirje, meglo in volkove, da jih oslepijo prosvetljene katoliške relikvije in še bi lahko naštevali. Da pa si ne izpijemo krvi, si vzemimo grozno kratek glasbeni premor. Bu!

 

Komad: Little Demon

 

Še zmeraj smo na grozljivi znanstveni frekvenci, na kateri drvimo na metli z 89,3 kilometra na uro. Če smo zgodovino vampirizma na kratko orisali v uvodu oddaje, se bomo od sedaj naprej problema vampirjev lotili znanstveno. Čeprav je znanstvene literature in virov malo, kar je pri preučevanju obskurnega stalnica, se bomo povzpeli na ramena velikanov, kakršna sta doktor van Helsing in Herbert West, in skušali popisati glavne značilnosti vampirja. To delo zlahka upravičimo, vampirji po smrti namreč izgubijo velik del svoje človeškosti: postanejo druga vrsta. Opus vampirologije bomo skušali zato razširiti z novimi dognanji – deduktivno, induktivno in s kančkom špekulacij.

Začnimo s spodrsljaji vampirske znanosti, ki izvirajo predvsem iz predsodkov do vampirjev in do ljudi. Danes vemo, da takšni predsodki zavirajo napredek na medicinskem in mračnjaškem področju raziskovanja – priznati si moramo, da smo vampirizem predolgo obravnavali kot bolezen, obenem pa smo ga metali na kup z drugimi, povsem običajnimi človeškimi boleznimi, ki imajo bolj malo skupnega s slo po krvi. Tovrstne zgodbe o nadnaravni posredovanosti so zapolnjevale vrzeli v znanju o higieni, kužnih in duševnih stanjih ter posmrtnem življenju.

Najbolj znana od vampirskih bolezni je zagotovo porfirija. Gre za redko dedno bolezen, ki vpliva na tvorbo krvi. Porfirija pomeni zmanjšano oziroma nepopolno proizvodnjo molekule hem, na kateri se po krvi – od pljuč do vseh telesnih celic – prenaša kisik. Zakaj mešanje z vampirizmom? Bolezen spremlja občutljivost na svetlobo. Ta izhaja zlasti iz kopičenja protoporfirinov, ki so presnovni predhodniki hema v zgornjih plasteh kože.

Protoporfirini absorbirajo vidno svetlobo in jo med kemijsko reakcijo prenašajo na kisik, ki postane zelo reaktiven. V vzbujenem stanju lahko povzroči škodljivo oksidacijo celičnih membran, zaradi česar pride do vnetja in vidnih poškodb tkiva. Ko se poškodbe v koži kopičijo, koža tudi zakrvavi. Bolezen prizadene celotno telo, kjerkoli je le kri. Dlesen okoli zob se zakrči in izpostavijo se zobje, zaradi ponavljajočih se bolečih napadov porfirije lahko pride do vidnega iznakaženja obraza in psihiatričnih simptomov. Averzija do česna in nekaterih drugih vrst hrane pa je povezana z žveplovimi spojinami, ki lahko tudi same sprožijo akutni napad porfirije.

Podobno lahko razumemo vlogo stekline v razvoju vampirskega mita. Virusni povzročitelj te bolezni se med toplokrvnimi živalmi prenaša s slino in ugrizi živali, predvsem psov in volkov. Ni pa res, da bi se ljudje nalezli z zaužitjem nepasteriziranega mleka in nedokuhanega mesa bolnih živali, kot se pogosto straši. Zgodovinsko gledano, je na človeka najpogosteje prenesena z ugrizom psa. Ko se bolezen izrazi, vodi v značilno agresivno vedenje, ki ga spremljajo nespečnost, mišični spazmi in nezmožnost požiranja. Vse to je povezano z virusnim vdorom v centralno živčevje. Povezava z vampirizmom izhaja tudi iz pogoste zakrčenosti obraznih mišic, ki jo sproži preobčutljivost na stimule, kot sta tekočina in svetloba.

Danes pri nas zgolj redko vidimo klinične manifestacije stekline, ker je bolezen v naravnih rezervoarjih izkoreninjena in se ne prenaša na človeka ali pse. Še vedno pa po svetu za steklino umre več 10.000 ljudi letno, kar je povezano z nedostopnostjo preventivnih cepiv, slabo higieno in nenadzorovanim širjenjem med psi. Zapisi iz preteklosti pa slikajo prizore pacientov, ki sicer ležijo mirno v postelji, a so vidno zbegani, iz ust jim kaplja krvava slina. Ponoči jih pestijo nočne more, v poznih stadijih bolezni so pacienti blodnjavi, predvsem pri moških je popisana izrazita hiperseksualnost. Smrtnost je po nekaj tednih skoraj stoodstotna.

Velja torej ponoviti, da je bilo v zgodovini storjenega veliko zla zoper ljudi z vampirskimi boleznimi. Podobne zgodbe najdemo tudi v interpretacijah shizofrenije, tuberkuloze in slabokrvnosti. Medicinski napredek je omogočil, da bolj sočutno obravnavamo zdravstvena stanja in motnje, ki jih prej nismo razumeli.

Lotimo se še štrigonove smrti. Zapisi z roba avstrijskega imperija nam dajo nove sledi za vampirjem, ki so jih tedaj pogosto proglašali duhovniki ali zdravniki. Če je bila oseba osumljena vampirizma, je bilo posebej povedno stanje trupla. Če je bilo po več mesecih skoraj nespremenjeno, kot v primeru prvega evropskega vampirja, Istrana Jureta Granda, je bila diagnoza vampirizma nedvomna. Vampirji namreč ne doživijo smrti na isti način kot ljudje. Čeprav bi se vsem nam zdeli mrtvi – ob zapiranju krste bi bila njihova koža bleda in trda –, je to stanje seveda zgolj začasno. Čakajo na padec noči, ko si bodo šli vzet svoj krvni obrok.

No, danes se lahko zgolj sprašujemo, koliko so takrat sploh vedeli o razkrajanju trupel. Na splošno velja, da je dekompozicija posebej počasna med dolgo zimo in če so bile osebe pokopane v plitvih grobovih. V prvi stopnji razkroja, ki ji pravimo avtoliza, telesni sokovi najprej delno presnovijo telo, ki jih je nosilo. To se zgodi zaradi preostanka kislin, baz in nerazgrajenih encimov, ki se zadržujejo v prebavilih. Avtolizi sledi bakterijski razkroj, ki poteka iz črevesja navzven, saj tam prebiva večina bakterij. Imunski sistem po smrti trupla več ne varuje pred črevesnimi bakterijami, ki začnejo razgrajevati okoliško tkivo, zato se sproščajo plini, ki povzročajo mrtvaško napihnjenost trupa.

Hladno okolje lahko torej bistveno upočasni biokemijske razgradne reakcije in bakterijsko migracijo po truplu, zaradi česar je lahko truplo videti nespremenjeno tudi več mesecev po smrti. Sploh če je bilo pokopano v krsto, ki ga ločuje od bakterij in žuželk v zemlji.

Zanimalo nas je tudi, ali izkrvavljeno truplo razpada dlje časa, a med prebiranjem omejene literature nismo razbrali konsenza glede vpliva krvi v truplu na hitrost razkrajanja. Nekatere študije trdijo, da je razgradnja počasnejša, če je umrli izgubil bistveno količino krvi, saj to upočasni migracijo bakterij skozi truplo. Študije na malem vzorcu živalskih trupel pa so pokazale tudi obratno – da je večja količina krvi upočasnila razkroj. Drugi prepričljivi argument pravi, da kri deluje kot atraktant za žuželke v zemlji, ki so lahko koristne za hitrejšo razgradnjo.

Vsak vampir ima bržda unikatno motivacijo, da si želi prilastiti sladko kri. Obenem pa se lahko vprašamo, zakaj bi vampirji kri sploh potrebovali, če jih vendar zaznamuje nesmrtnost. V spletnih klepetalnikih zasledimo glede te težave konsenz: če si krvi ne prilaščajo sproti in v zadostni količini, podležejo počasni izgubi življenjske energije. Ena od pogostejših razlag usihanja vitalnosti se nanaša na izgubo sposobnosti, da po vstajenju proizvajajo lastno kri. Čeprav nismo našli veliko virov za podatek, koliko časa po smrti oziroma zadnjem obroku šibkost nastopi, naj bi slabotnost nastopila več tednov do nekaj mesecev po zadnjem krvnem obroku. To je morda povezano s povprečno življenjsko dobo rdečih krvničk, ki traja okoli 120 dni. Če imajo vampirji zaradi svojevrstnega umiranja trajno uničene krvotvorne organe, bi se jim to poznalo po nekaj tednih. Takrat bi odmrl že zajeten delež eritrocitov.

Poglejmo najprej praktične ovire pri pitju krvi. Spletni viri so predvsem zelo pristranski do izbire venske ali arterijske krvi. Poglejmo oba primera. Če ima vampir potrebo po večji količini krvi, se bo najverjetneje odločil za naslajanje na venski krvi. Vene so zlahka dostopne na mnogih delih telesa. Nahajajo se zgolj nekaj milimetrov pod kožo, tok krvi v njih je počasen, kri pa pod nizkim pritiskom, kar omogoča obilen obrok brez znatne izgube krvi zaradi nepredvidljivega brizganja in iztekanja. Podobne tehnike se poslužujejo vampirski netopirji, ki z zobmi naredijo v tkivo svojega plena najprej plitvo zarezo, potem pa kri, ki izteka iz vene, srkajo s pomočjo jezika. Jezik je podoben mačjemu – poln je žlebičev in vdolbinic, kar omogoča nevsiljivo oblizovanje krvi.

Drugače je z arterijsko krvjo. V človekovem telesu je na plitvih mestih pod kožo zgolj peščica arterij: zapestna arterija v zapestju, dve vratni arteriji in stegenska arterija v dimljah. Ker ima vampir podaljšane podočnike, bi lahko vanje ugriznil brez večjih težav, saj se v najplitvejših predelih arterije nahajajo zgolj dva do tri centimetre pod kožo. Glavni težavi pri hranjenju iz arterij sta predvsem velik pretok in visok krvni tlak v teh žilah. Skozi vratni arteriji, ki tečeta ob sapniku skozi vrat in oskrbujeta glavo, lahko na minuto preteče tudi več kot pol litra krvi, nenadzorovan pršec krvi pa bi tako brez dvoma pustil krvavo razdejanje.

Spet kdo drug bi pripomnil, da sta okus in življenjska moč arterijske krvi optimalna v primerjavi s siromašno vensko krvjo. Kljub temu da takšne trditve ne znamo znanstveno obravnavati, je zagotovo res, da je venska kri rahlo hladnejša, vsebuje pa tudi več telesnih presnovkov. Telesna tkiva izločajo svoje odpadne produkte skozi limfno drenažo in kapilaro, ti odpadni produkti se nato zlivajo v venski obtok ter vračajo proti telesni sredini. To morda kvari potenco krvnega obroka. Ampak prenaglili smo se. Po kratkem premoru bomo nadaljevali raziskovanje neznanega. 

 

Komad: Oh My My

 

Ponovno pozdravljeni v vampirski oddaji Frequenza della scienza. Ker so vampirji pretkani v skrivanju, jih ima znanost zgolj poredko priložnost direktno preučevati, zato skušamo razmišljanje o presnovnih, vedenjskih in evolucijskih spremembah, ki so povezane z vampirji, poglobiti s čistimi ugibanji. Ko se bo kakšen štrigon ujel v naše mreže, ga bomo lahko tako hitro podvrgli svojim neusmiljenim eksperimentom.

Pred odmorom smo razmišljali, da je izbor mesta ugriza odvisen predvsem od vampirjeve želje. Če želi plen pokončati hitro, so zaradi hitre izgube krvi primernejše arterije, za hranjenje pa je ustreznejši počasen venski pretok. Zadošča torej dobro znanje anatomije – s poudarkom na dobrem: če žrtev ugriznejo v vrat, lahko že nekaj milimetrov zamika pomeni razliko med veno in arterijo. Kaj pa vampirji, ki pogosto lovijo v temi, v kateri žrtve ne morejo dobro obvladati s čuti? Morda nam lahko pri tem pomagajo vampirski netopirji. Vampirski netopirji so edini sesalci, ki se prehranjujejo izključno s krvjo, s tem pa so tudi človeku najbolj sorodna žival s tako dieto. Raziskovalno ekipo je zanimalo, kako lahko med hranjenjem v temi natančno določijo lokacijo vene pod kožo živalskega plena.

Netopirji imajo na obrazu posebne regije, ki lahko zaznavajo infrardečo svetlobo. Glavna senzorska molekula je vaniloidni receptor, imenovan TRPV1, ki je tudi pri človeku odgovoren za zaznavo toplote. Predvsem nam je znan ob zaužitju kapsaicina v pekoči hrani, saj povzroča občutenje vročine na jeziku. Ugotovili so, da krvosesni netopirji in nekatere kače posedujejo mutirano različico vaniloidnega receptorja, ki omogoča zaznavanje nižjih temperatur kot pri drugih živalih. Aktivira se že pri tridesetih stopinjah Celzija, to je dovolj za zaznavo plitvih ven, ki oddajajo več toplote kot okoliška koža.

Kako pa so se krvi lačni organizmi prilagodili, da jih žrtev med jedačo ne zazna? Netopirji krvosesi, komarji, pa tudi ektoparaziti, kakršni so klopi, stenice, muha cece in pijavke, so razvili mehanizme, zaradi katerih jih gostitelj težje zazna med hranjenjem s krvjo. V njihovi slini oziroma izločkih najdemo različne kombinacije učinkovin proti strjevanju krvi in za večanje krvnega pretoka. Direktno zavirajo tudi vnetni odziv v tkivu, kar v času trajanja ugriza prepreči neprijetno srbenje in vnetje. Nekatere snovi tudi direktno zavirajo občutek bolečine.

Da pa se ne bi komu zdelo, da je življenje vampirk in vampirjev zgolj pretkano spletkarjeno sladko maščevanje, se bomo posvetili tudi nekaterim težavam, povezanim z uživanjem krvi. Začnimo zopet pri netopirjih krvosesih, a brez panike, na svetu obstajajo zgolj tri vrste netopirjev, ki se prehranjujejo izključno s krvjo, živijo pa mnogo zamahov od tod, v Srednji in Južni Ameriki. Še dobro!

Če bi jih prosili za komentar o slovenskem reku, da kri ni voda, bi verjetno odgovorili: ni voda, je pa krvavo blizu. Krvosesi so se morali namreč evolucijsko prilagoditi na krvno dieto, saj kri ni zelo bogata z vitamini in ogljikovimi hidrati oziroma je nasploh precej siromašna s kalorijami; okoli 350 kalorij se nahaja v običajni človeški donaciji pol litra, ki jo kot vrečo krvi naenkrat še prenesemo. To pomeni, da bi morali za zadovoljitev energijskih potreb popiti okoli 3 litre krvi dnevno oziroma enega človeka skoraj do popolnosti izžeti.

Zakaj pa krvosesi sploh pijejo kri? V njihovih habitatih bi bržda pričakovali obilje drugih virov energije, kakršni so sadje, meso, nektar in žuželke, ki jih uživajo njihovi bližnji sorodniki. Znanstveniki in znanstvenice predvidevajo, da se je ta prehod začel zaradi prehrane s krvopivskimi žuželkami – komarji. V sosledju s tem procesom je prihajalo do nekaterih genskih mutacij, ki so favorizirale takšno dieto, dokler ni postala ta zelo specifična prehranska niša povsem vzdržna. Velika prednost vampirskih netopirjev pa je tudi socialnost. Zaradi diete s krvjo imajo potrebo po pogostem hranjenju, vsaj enkrat na dan. Da ne bi stradali, se netopirji zanašajo na medsebojno deljenje krvnih obrokov.

Vampirski netopirji morajo za zagotovitev potreb po energiji dnevno zaužiti tudi 150 odstotkov svoje teže v živalski krvi, zaradi česar med sesanjem že sproti odvajajo odvečno vodo. Tolikšna količina krvi pomeni, da vnesejo tudi do osemstokrat več železa kot ljudje, ki železo pridobimo iz mesa, oreščkov, špinače, fižola in podobno. Njihova prebava se zato razlikuje od prebave drugih netopirskih vrst: proizvesti morajo manj inzulina za skladiščenje ogljikovih hidratov in več encimov, ki razgrajujejo krvne proteine. Tudi povrhnjica tankega črevesa ne prepusti vsega železa v krvni obtok, saj bi v enormnih količinah lahko poškodovalo jetra in druge telesne organe. Večje izločanje dosežejo tudi z utišanjem gena, ki spodbuja zadrževanje železa v krvnem obtoku.

Po odmoru se bomo vrnili v svet vampirjev in popisali nekatera najbolj bogokletna in zavržna dognanja, ki skušajo razumeti, kako lahko z manipuliranjem krvi upočasnimo staranje. 

 

Komad: Katalena

 

Pozdravljeni ponovno na vampirski frekvenci. Da ne bi kdo mislil, kako je prilaščanje krvi in energije drugega povsem varno in nedolžno dejanje, bomo zadnji del oddaje namenili tveganjem, povezanim z izmenjavo krvnega nektarja.

Študije na miših so poskusile pojasniti, kako izmenjava krvi med starimi in mladimi mišmi vpliva na fiziologijo ene in druge skupine miši. Ugotovili so, da so se mlade miši po injekciji krvi starejših miši hitreje starale in kazale znake senescence nekaterih telesnih tkiv, na primer mišic, ledvic in jeter. Ta opažanja nakazujejo, da se v krvi starejših organizmov morda nahajajo nekatere snovi, ki v mlajšem organizmu pustijo odtis staranja, vsaj za kratek čas izmenjave.

Spet druge raziskave na miših kažejo nasprotno. Mlada kri je izboljšala delovanje nekaterih tkiv v starejših živalih, nekatere študije so zaznale tudi blago podaljšanje življenja, za do 10 odstotkov. Ni povsem jasno, ali je za pomlajenost odgovoren dodatek krvi mladih miši ali razredčenje stare krvi v starih miših. V mladi krvi se namreč nahajajo nekateri rastni dejavniki in signalne molekule, ki so pri starejših organizmih prisotni v vse manjši količini, a to še ne pomeni, da se telo starih miši odzove na njihovo povišano koncentracijo. Opazili so še, da so tudi nekaj mesecev po transfuziji zaznali povišane ravni nekaterih signalnih molekul, a dokončnega odgovora o pomenu teh opažanj nimamo.

Zanimiv je tudi nedaven dermatološki trend za pomlajevanje kože, imenovan PRP-facial oziroma pomlajevanje z lastno plazmo. V okviru tega tretmaja dermatologi najprej vzamejo okoli 20 mililitrov krvi in jo v centrifugi ločijo na frakcije. Najpomembnejši je krvni serum, bogat s trombociti, ki ga z mikroiglicami potem injicirajo v podkožje obraza. Logika postopka je, da vsebuje s trombociti bogata plazma tudi obilje rastnih dejavnikov, ki spodbujajo obnavljanje obraznega tkiva. Koža naj bi bila bolj napeta, zmanjšane naj bi bile brazgotine zaradi aken, pigmentiranost pa bi postala enakomernejša. Največja težava je vprašanje varnosti in učinkovitosti postopka. Rezultati so zelo variabilni, nismo tudi našli relevantnih kliničnih študij, ki bi tak tretma podpirale. Po drugi strani pa se s trombociti bogata plazma klinično uporablja za obnavljanje mehkih tkiv in kosti ter zdravljenje ran in zaviranje krvavitev, tudi v Sloveniji.

Povsem druge težave lahko nastanejo s pitjem človeške krvi. Na nepodučenost hollywoodskih krvopivcev o tveganjih, povezanih z uživanjem krvi, je nedavno opozorila Neworleanška vampirska zveza, ki spodbuja k varni izmenjavi življenjske tekočine med gostiteljem in vampirko. Po njenih navedbah niti ljudje niti vampirke nismo imuni na bolezni, ki se prenašajo s krvjo, kot so malarija, sifilis, hepatitisa B in C ter AIDS. Bolezenski povzročitelji preživijo večino ali del svojega življenjskega cikla v krvnem obtoku, prenesejo pa se lahko z vsakim stikom s krvjo – pri uporabi nesteriliziranega kirurškega pribora, rezil in igel, pa tudi med nezaščitenim spolnim odnosom zaradi poškodb sluznice.

V vampirski zvezi opozarjajo, da je testiranje krvi na spolne in s krvjo prenosljive bolezni ključno. Tako lahko preprečimo tvegane stike in v primeru okužbe tudi ukrepamo z ustreznim zdravljenjem. Spodbujajo, da naj se med darovalcem in vampirko vedno podpiše pogodba, ki omogoča varno izmenjavo krvi s privolitvijo.

In kaj je pogodba med darovalcem in vampirko? Gre za unikaten in nadnaraven dogovor, ki opisuje pogoje razmerja med neko darovalko in vampirjem. Po taki ureditvi se vampir, običajno potreben krvi za svoje preživetje, dogovori s prostovoljnim človeškim darovalcem. Pogodba pogosto vključuje zelo specifična določila glede pogostosti in količine donacij krvi, čas za okrevanje po donaciji, meje in omejitve interakcije ter morebitno dogovorjeno nadomestilo ali koristi za darovalca. Taka pogodba služi kot formalen in soglasen način zagotavljanja varnosti in zadovoljstva obeh vpletenih oseb ter določa jasna navodila za njuno vez v svetu vampirjev in nadnaravnega.

 

Ker smo vzorec pogodbe pobrali s spletne strani vampirske zveze, ki ima sedež v ZDA, smo za pravno mnenje vprašali pravnika. 

Voditeljica: Mračen pozdrav, tovariš pravnik!

Tovariš pravnik: Lepo pozdravljeno, poslušalstvo. 

Voditeljica: Preidiva kar k bistvu. Ali bi imela pogodba med vampirko in darovalcem pri nas sploh kakšno veljavo? 

Tovariš pravnik: Jah. Stvarnopravni zakonik, ne, ki ureja področje prenašanja lastninske pravice, v 37. členu določa, da ima lahko posameznik na podlagi lastninske pravice [neko] stvar v posesti, jo uporablja in uživa na najobsežnejši način ter da lahko z njo razpolaga. V jedru te definicije lastninske pravice najdemo pojem stvari, ki jo opredeljuje 15. člen istega zakonika. Stvar je samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Kri kot taka je del človeškega telesa in tako ne more biti samostojen predmet lastninske – ali pa druge stvarne – pravice, dokler se ne loči od glavne stvari, to je človekovega telesa. Tu pa naletimo na določen problem, saj je človek subjekt, ne pa objekt prava oziroma pravnih razmerij. Tako načeloma človeško truplo in deli telesa niso oziroma ne morejo biti predmet lastninske pravice in so zato izvzeti iz pravnega prometa. Ne glede na to pa imamo v Sloveniji veljaven Zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, ki pa določa, da se od živih darovalcev načeloma lahko odvzamejo zgolj regenerativni deli telesa. Vendar pa se ta zakon – po drugem členu – ne uporablja za darovanje krvi. 

Voditeljica: Če prav razumem, kri kot taka ni predmet lastninske pravice? 

Tovariš pravnik: Ni, dokler ni predelana v fabrikant, ki bi se uporabljal za transfuzijo krvi. Tovrstno dejavnost pa opredeljuje Zakon o preskrbi s krvjo, ki določa, da se tovrstna dejavnost smatra za javno službo. To lahko izvaja zgolj transfuzijski zavod ali center, ki ga imenuje Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

Voditeljica: Mhm, mhm ... Fascinantno. 

 

Torej lahko zaključimo, da pogodba o darovanju krvi med vampirjem in posameznikom po slovenskem pravnem redu ne bi bila dopustna. Lahko bi torej rekli, da so težave sodobnih vampirjev povsem drugačne kot pred stoletji. Od časa, ko je Nosferatu s televiziranim javljanjem iz groba dokončno zacementiral podobo vampirja, je tega popularna kultura v več valovih obujala od mrtvih. Najprej s stoletjem reimaginacij zgodbe o Drakuli, potem pa tudi v amerikaniziranih somračnih intervjujih.

Kaj bomo torej z vampirjem? Od časov krvavih spopadov s turškim krivoverci in veleizdaje evropskega meščanstva zaradi strahu pred mrakobnim in despotskim Vzhodom je v vampirju ostalo malo maščevalne sle. Zato ni potrebe, da se sami vdamo v vampirjevo kruto usodo: usodo televizirane lutke za amerikanizirane revizionistične okuse. Iz zgodbe vampirja se naučimo upora proti barbarizmu kapitalističnega Zahoda, ki ne seslja zgolj krvi, ampak življenja delavskih milijonov. Sledimo vampirju kot neustrašni, nenadvladljivi in neizčrpni sili.

 

Po vampiroloških arhivih je žnaral Luka.

Zmedo nasprotujočih si zapisov je uredila Klara.

Sledi besednega masakra je lektorirala Irena.

Krvni izvid sva prebrala grof Muri in grofica Špela.

Ultrazvoke noči je zmiksala Seliškarca.

 

Slika: kolaž slik v javni domeni