Rastlinam zatočišče

Nepokošeni deli travnikov predstavljajo zatočišča za različne nevretenčarje, kot so metulji, kobilice in divje čebele, kamor se ti lahko v času košnje umaknejo. Do sedaj še ni bilo dobro raziskano, kakšen vpliv imajo nepokošeni deli travnikov na rastlinske združbe. Raziskovalna skupina iz Švice je izvedla študijo, s katero so poskušali eksperimentalno ugotoviti, kakšen učinek imajo nepokošeni deli travnikov na sestavo rastlinskih združb.

V okviru raziskave so preučevali dva tipa travniških zatočišč, ki sta se razlikovala glede na njihovo stalnost. V prvem primeru so mesto zatočišča premaknili po vsaki košnji travnika, torej vsaj dvakrat letno, medtem ko so v drugem primeru lokacijo zatočišča spreminjali enkrat letno. Kot kontrolne površine so opazovali travnike, ki niso imeli zatočišč.

Raziskava je potekala na tridesetih nižinskih ekstenzivno gojenih travnikih v Švici. Vegetacijo so popisovali na dveh površinah, velikih en kvadratni meter, znotraj vsakega preučevanega travnika. Poleg statistične obdelave podatkov so izračunali tudi beta diverziteto. Gre za medobmočno diverziteto, ki nam pove, kako se spremeni vrstna pestrost ob spreminjanju okoljskih razmer; natančneje, ali se ob določenem dejavniku spremeni polovica vrst v združbi.

Rezultati raziskave so pokazali, da premikanje lokacije zatočišča večkrat letno ni povzročilo večjih negativnih vplivov na raznolikost in sestavo rastlinskih vrst. Na območjih, kjer se je lokacija zatočišča spreminjala le enkrat na leto, pa je prišlo do upada vrstne raznolikosti rastlin, na nekaterih območjih tudi za enajst odstotkov. Rezultati beta raznolikosti niso pokazali večjih razlik med rastlinskim združbami, torej tistimi območji z zatočišči in območji kontrolnih travnikov.

Pretekle raziskave so pokazale pozitivne učinke nepokošenih zatočišč na združbe herbivorov in opraševalcev. Na podlagi ugotovitev raziskovalna skupina priporoča uporabo pristopa, kjer se lokacija zatočišč ob vsaki košnji redno spreminja. Rastlinske združbe so posledično manj prizadete in tako bolj ohranjamo biotsko raznolikost nižinskih ekstenzivno gojenih travnikov. Te namreč ogroža predvsem neprimerno upravljanje, kar predstavlja prekomerno gnojenje, izsuševanje in opuščanje košnje.