Voljna vzdraženost

Raziskovalna skupina s švicarske univerze ETH Zurich je z vrsto eksperimentov pokazala, da smo ljudje zmožni osvojiti voljno spreminjanje širine zenic in s tem pridobiti nadzor nad vzdraženostjo lastnih možganov. Svoje rezultate je objavila konec lanskega oktobra v reviji Nature Human Behaviour.

Velikost zenic se v osnovi spreminja nezavedno. Osnovna funkcija spremembe je nadzor nad količino svetlobe, ki doseže občutljive živčne končiče na zadnji strani očesa. A najbrž je vsakomur iz vsakdanjega življenja znano, da se zenice spreminjajo tudi ob določenih zanimivejših možganskih stanjih. Slednji pojav je dobro okarakteriziran tudi v nevroznanstveni literaturi: povečanje zenic je posredni označevalec tako imenovane povečane možganske vzdraženosti. Gre za fiziološko in psihološko stanje, v katerem smo budnejši in pozornejši ter bolj pripravljeni na delovanje in obdelavo informacij. Stanje povečane možganske vzdraženosti pa spremljajo tudi drugi dejavniki, kot na primer povišan srčni utrip. Možgani so bolj vzdraženi v zelo različnih situacijah – ko smo lačni, živčni, navdušeni, razburjeni in vzburjeni. 

Raziskovalke in raziskovalce je zanimalo, ali lahko naučijo ljudi nadzorovati vzdraženost lastnih možganov. Eksperiment je potekal nekako tako: najprej so 56 udeleženk in udeležencev naučili nekaj miselnih strategij, ki so se v preteklih raziskavah izkazale kot učinkovite pri spreminjanju velikosti zenic. Za povečanje zenic so udeleženke na primer dobile navodilo, naj se vživijo v vesele, strašne oziroma druge čustveno nabite situacije. Za zmanjšanje zenic so se po drugi strani morale vživeti v varne, sproščujoče situacije z usmerjanjem pozornosti na dihanje. 

Udeleženci so se nato tri dni urili v nadzorovanem spreminjanju velikosti zenic s pomočjo omenjenih strategij – vsak dan so izvedli 30 poskusov povečanja in 30 poskusov zmanjšanja zenic, vsakič za 15 sekund. Pri tem so člani eksperimentalne skupine med samo vajo dobivali povratno informacijo o dejanskem spreminjanju velikosti svojih zenic v obliki dinamičnega svetlobnega kroga, po vaji pa reprezentacijo povprečne velikosti zenice v primerjavi z maksimalno oziroma minimalno velikostjo. Kontrolna skupina je po drugi strani dobivala zgolj naključne povratne informacije. Povratna informacija naj bi služila kot nekakšno vodilo uspešnosti spreminjanja zenic, pri čemer se udeleženka ali udeleženec na neki ravni zave, kakšno mentalno stanje mora vzdrževati za želeno spremembo. 

Po koncu tretjega dneva sta obe skupini izvedli še 20 poskusov povečanja in 20 poskusov zmanjšanja velikosti zenic s pomočjo naučenih strategij, a tokrat brez povratne informacije. Eksperimentalna skupina je veliko bolje osvojila veščino voljnega nadzora nad velikostjo zenic tudi brez povratne informacije. Poleg tega se je nadzorovano spreminjanje zenic odražalo tudi v spremembi drugih znakov splošne telesne in mentalne vzdraženosti. Tako se je z voljnim povečanjem velikosti zenic povečala tudi živčna aktivnost v določenih centrih v možganskem deblu, ki so vpleteni v stanje vzdraženosti. Poleg tega so se spremenili tudi drugi telesni označevalci vzdraženosti, na primer srčni utrip. Raziskovalna skupina navaja, da bi takšno učenje s povratno informacijo potencialno lahko začeli uporabljati v kliniki.