Center za Zoffo

S septembrom je začel delovati Center za tehnologije genske in celične terapije oziroma CTGCT, pod pokroviteljstvom Kemíjskega inštitúta. Novoustanovljeni center odličnosti CTGCT bo zlasti namenjen, kot zapišejo na spletni strani, razvijanju personaliziranih načinov zdravljenja redkih in zelo redkih bolezni, obeta pa se tudi sodelovanje s podjetniško sfero in izgraditev novega raziskovalnega objekta na območju Kemijskega inštituta.

Več o raziskavah, ki se bodo izvajale znotraj projekta, in o pričetkih raziskovanj pove vodja projekta, doktorica Mojca Benčina.

Izjava

Bazične raziskave bodo prenesene tudi v klinično prakso. Razvita zdravila za redka rakava obolenja in genske bolezni bodo na voljo pacientom in bolnicam v obliki kliničnih testiranj, v projektu bo namreč sodelovala tudi zdravstvena sfera, natančneje ljubljanski klinični center, Univerzitetni medicinski center v Utrechtu in Univerzitetna bolnišnica Charité v Berlinu. Mednarodni partner je še Univerzitetni kolidž v Londonu.

Investicija, vredna 30 milijonov evrov, je financirana iz sredstev programa Obzorja Evropa in ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Kako se bodo sredstva porazdelila, pove doktorica Benčina.

Izjava

Izgradnja novega raziskovalnega objekta je predvidena čez pet let. Kje bodo potekale raziskave v tem obdobju?

Izjava

Pri delovanju bo center CTGCT sodeloval tudi z gospodarstvom in industrijo, predvsem z zasebnim sektorjem. Več o nadaljnjem gospodarskem razvoju in sodelovanju pove doktorica Benčina.

Izjava

Kljub temu da bo center deloval kot zasebna neprofitna raziskovalna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu, je, kot smo slišali, delovanje s podjetniškim sektorjem zaželeno in nujno. Minister za izobraževanje, znanost in šport Igor Papič pa je decembra ob napovedi projekta za STA dodal, da bo z izgradnjo centra uresničen prehod iz bazičnega raziskovanja v uporabo teh raziskav. Dodal je še, da se mu zdi pomembno, da se inovacije razširijo v družbo, kar bo center spodbujal na kliničnem področju.

Center bo poleg domačih znanstvenikov in znanstvenic zaposloval tudi tuje strokovnjake, po svojih načrtovanih šestih letih operacije pa bo za seboj pustil infrastrukturo za nadaljnje raziskave.

Nadaljujemo z ugotovitvami o segrevanju Antarktike. V raziskavi, objavljeni pretekli teden v reviji Nature, je znanstvena skupina v izotopskih  meritvah kisika v ledu potrdila, da se Antarktika segreva hitreje, kot je bilo do sedaj predvideno.

Meritve vremenskih in raziskovalnih postaj se na Antarktiki opravljajo komaj 44 let, zaradi česar je spremljanje segrevanja območja oteženo. Prav tako so opazovalni centri predvsem v obalnih regijah. Dosedanji podatki so glede segrevanja celine različni, meritve dveh merilnih postaj na vzhodu Antarktike so zabeležile rekordno segrevanje, medtem ko so na zahodu Antarktike zabeležili počasnejšo rast temperatur.

V dotični raziskavi so spreminjanje temperatur spremljali s preučevanjem ledu. Preučili so podatke 78 vzorcev ledu s celotnega območja celine in v njih spremljali izotop stabilnega kisika delta 18 in vodikov izotop devterij. Ker temperatura vpliva na vsebnost težjih izotopov kisika in vodika v padavinah, lahko iz sestave ledenih jeder določimo temperaturno spreminjanje v daljšem časovnem obdobju. Raziskovalna skupina je pridobila izotopsko sestavo ledu zadnjih tisoč let in ugotovila, da se območje segreva dvakrat hitreje od preostalega sveta ter da je segrevanje od 20 do 50 odstotkov večje, kot ga napovedujejo podnebni modeli.

Raziskovalna skupina je opažanja razložila s pojavom polarne ojačitve, ki je sicer bolje poznan s severnega pola. Potrdili so, da oceanski in planetarni vetrovi, ki se premikajo proti južnemu polu, to območje segrevajo bolj kot osrednji predel planeta. Ob prehajanju vodnih mas na hladnejša območja se koncentracija težjih izotopov v padavinah manjša. Tako je skupina lahko iz količine izotopov v vzorcih ledu določila takratno temperaturo in ugotovila, da se področje Antarktike segreva. Rezultati nakazujejo, da se vzhodni del Antarktike segreva v enaki meri kot zahodni del in antarktični polotok, v nasprotju z dosedanjimi meritvami vremenskih postaj.

Raziskovalna skupina poudarja, da dosedanji podnebni modeli praviloma napovedujejo manjši antropogeni vpliv na podnebje glede na meritve dotične raziskave. Umerjanje in usklajevanje podnebnih modelov na antarktičnem področju znanstvenikom in znanstvenicam še vedno predstavlja izziv.

Že znana je opredelitev devetih planetarnih meja, ki jih ne smemo preseči, če želimo živeti v okolju z relativno stabilnim podnebjem in stabilnimi ekosistemi. Te meje so, če jih naštejemo, podnebne spremembe, zakisanost oceanov, količina ozona v ozračju, biogeokemični cikel dušika in fosforja, sladkovodni vodni viri, sprememba v rabi tal, vnos snovi z neznanim vplivom na okolje, količina atmosferskih aerosolov in biosferna integriteta, ki vključuje genetsko in funkcionalno diverziteto.

Mednarodna znanstvena skupina je v nedavni raziskavi, objavljeni v Science Advances, ugotovila, da je človeštvo poleg šestih od devetih meja, ki so bile presežene že leta 2011, blizu prekoračitve še dveh. Skupina poroča, da je zakislitev oceanov skoraj prekoračila mejo samoobnavljanja, medtem ko količine aerosolov na nekaterih območjih že presegajo meje. 

Količino aerosolov je težko določiti, vendar je meja aerosolske optične globine, ki nam pove, koliko svetlobe aerosolni delci absorbirajo in s tem vplivajo na količino prejete sončne svetlobe, postavljena med 0,25 in 0,5. Skupina izpostavlja dve območji, kjer je ta meja prekoračena. V južni Aziji je faktor optične globine 0,35, na vzhodnem Kitajskem pa 0,4.

Tudi zakisanost oceanov je po rezultatih raziskovalne skupine presegla prvotno zastavljeno mejo 80 odstotkov zakisanosti pred industrijsko dobo in zdaj znaša 81 odstotkov. To še vedno predstavlja varno območje, v katerem bi se lahko oceani obnovili. Vendar je glavni povzročitelj zakislitve ogljikov dioksid v ozračju in ob nadaljnjem povečanju bo tudi meja oceanske zakisanosti prekoračena.

Na ZOFFi je sedel Filip.

Vir slike: https://images.ai/