Zoffa dveh stopinj

Povprečna globalna dnevna temperatura je 17. in 18. novembra prvič presegla mejo dveh stopinj Celzija nad predindustrijskim povprečjem. Dnevno povprečje so izračunali na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi in vključuje podatke zadnjih osemdesetih let, za pridobitev povprečja pa so morali podatke ekstrapolirati na območja, ki so slabše pokrita z meteorološkimi merilnimi postajami. Prekoračitev dveh stopinj za nekaj dni sicer ne pomeni, da so zaveze Pariškega sporazuma prekršene, saj se te nanašajo na večletno povprečje. Višek temperaturne anomalije površinskega zraka, ki sicer traja že od septembra, pa sovpada s krepitvijo temperaturne anomalije morja, ki jo poganja El Niño, del južne oceanske oscilacije. Večletno povprečje temperaturne anomalije zraka zaenkrat znaša 1,25 stopinje. Evropski program za opazovanje Zemlje Copernicus pa pri trenutnem trendu segrevanja napoveduje, da bomo pariško mejo stopinje in pol dosegli leta 2034. Dodajajo še, da bo podrobnejša analiza dogodkov znana decembra. Kot pa je v nedavnem javnem pismu opozoril ameriški klimatolog z newyorške Univerze Columbia, James Hansen, se trend segrevanja pospešuje. Izpostavlja, da poročila medvladnega panela za podnebne spremembe podcenjujejo vpliv aerosolov na globalno temperaturo in zato kažejo bolj optimistično sliko. Ob tem naj omenimo še zaključek klimatskega poročila, ki ga je ta teden izdalo združenje nevladnikov Oxfam, da bodo več kot tri četrtine ogljičnega proračuna za gretje Zemlje do leta 2035 porabili najpremožnejši.

 

Nadaljujemo s pripravami na letošnjo Konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki se čez teden dni začne v Dubaju. Skupina angleških raziskovalcev klimatskega prava je v reviji Science objavila članek, v katerem poročajo o pravnih implikacijah zanašanja na tehnologije za zajem ogljika iz atmosfere pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma. Izpostavljajo, da tehnologije za zajem ogljika ne dosegajo standardov zanesljivosti glede dolgotrajnega shranjevanja. Ker tehnologija ni preverjena, so vse ocene o učinkovitosti shranjevanja za desetletje ali več pravzaprav ugibanja. Zato izražajo dvom, da lahko odstranjevanje ogljika šteje kot zmanjševanje skupnih izpustov, h kateremu so se zavezale podpisnice. Poleg tega Pariški sporazum predvideva tudi razvoj nizkoogljičnih tehnologij v skladu z najboljšo razpoložljivo znanostjo z namenom doseganja stabilne globalne temperature. Kot argumentirajo avtorji, ustvarjanje odvisnosti od zajemanja ogljika temu cilju škoduje. V članku citirajo sodbo nemškega ustavnega sodišča iz leta 2021, ki pravi, da odlašanje sledenja ambicioznim podnebnim ciljem pomeni preložitev dejanj na prihodnjo generacijo in tako krši načela medgeneracijskih pravic.

 

Na Inštitutu Jožef Stefan so danes predstavili nov projekt Evropskega raziskovalnega sveta, ki ga je pridobil doktor Lev Vídmar z odseka za teoretično fiziko. Projekt je dodeljen za pet let s financiranjem v višini dveh milijonov evrov, izvajal pa se bo na inštitutu ter Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani kot partnerski ustanovi. V projektu z naslovom Meje kvantnega kaosa namerava s sodelavci in sodelavkami raziskovati pojav zloma ergodičnosti, ki lahko sistemu prepreči, da doseže ravnovesno stanje oziroma da termalizira. Posebej zanimiv je primer, ko lahko zlom ergodičnosti sprožimo s spreminjanjem določene lastnosti sistema. Klasična analogija pojava bi bila to, da bi na nadzorovan način kocki ledu v kozarcu preprečili taljenje. Vidmar izpostavlja, da je pojav posebno zanimiv v kvantnih sistemih, kjer bi nadzorovano izklapljanje termalizacije lahko uporabljali v kvantnih napravah za spomin.

 

Slika: climate.copernicus.eu