Cult of Luna: Vertikal

Indie, 2013

Cult of Luna se vračajo z novo imenitno plato, naslovljeno Vertikal, izdano pri založbi Indie. V nocojšnji Tolpi se bomo posvetili plošči, na katero smo čakali dobrih pet let, in čakanje se je definitivno splačalo. 

Cult of Luna so bend iz švedske Ümeae, enega bolj ustvarjalnih mest na podzemni švedski sceni, kjer je hardcore v 90-ih naredil totalno revolucijo s straight edge gibanjem. Gre za mesto, iz katerega prihajajo Refused, in tudi zato ni nič čudnega, če so Cult of Luna eden boljših in pomembnejših sludge bendov v zgodovini žanra. Bend obstaja že 14 let in ima za sabo šest plat. Od samega začetka se je posvetil ustvarjanju temačne, umazane in težke glasbe. Cult of Luna izhajajo iz hardcore korenin, kar je zelo očitno na prvi plati, kjer bend preigrava temačen in kaotičen posthardcore, ki zelo spominja na moderen trend na HC-sceni danes. Z nadaljevanjem svojega ustvarjanja so vedno bolj črpali vplive od bendov, kot sta Isis in Neurosis, kar je zelo očitno pri ploščah The Beyond in Salvation. Prav s tema ploščama so se Cult Of Luna uvrstili v sam vrh sludge scene in zasloveli v podzemlju. S plato Somewhere Along The Highway, kjer so se usmerili v bolj postrockovske vode, pa so poželi ogromno pozitivnih kritik v popularnih medijih in tako postali prepoznavni tudi na mainstream sceni. Predzadnja plošča Eternal Kingdom je iskala kompromis med starimi platami in Somewhere Along The Highway, žal pa z njo Cult of Luna niso presenetili tako kot z ostalimi ploščami. Eternal Kingdom je bil zgolj ena izmed mnogih sludge oziroma postmetal plošč. 

Vertikal je nastajal pet let in švedski kolektiv je na tej plati dal vse od sebe. Ob prvem poslušanju je takoj jasno, da ta plošča presega vse, kar so naredili dosedaj, in da izstopa iz povprečja njim podobnih bendov. Na plošči Vertikal je materiala za slabo uro in četrt, ki se ga lahko konzumira v celoti ali pa v manjših dozah, saj so vsi komadi dolgi, z izjemo intermezzov. Ampak če se lotimo plate v celoti, če jo poslušamo od prve do zadnje minute, nas Cult of Luna popeljejo v temačne sonične pokrajine, ki so zelo raznolike in dinamične. Tudi tokrat bend gradi na zapuščini prejšnjih izdaj, le da je tokrat njihova zvočna podoba večplastna in zelo dovršena. Skozi celo plato je precej elektronike, ki je sicer prisotna tudi na starejših izdajah, ampak tokrat so jo prvič uporabljali tudi pri samem ustvarjanju materiala za ploščo. To se več kot očitno pozna, saj je uporaba analognih sintov in podobne elektronike dosti bolj učinkovita kot pri prejšnjih izdajah. Kitarski rifi niso prinesli nič novega, so pa izjemno učinkoviti. Zelo izstopajo zažagani rifi v stilu Pelican, ki so podkrepljeni z ambientalnimi melodijami elektronike. Dediščina starih plat oziroma tistih tipičnih kitarskih rifov švedskega kolektiva res učinkovito deluje v celotnem kontekstu. Tukaj je treba razumeti, da je to bistvenega pomena za tiste poslušalce, ki jim sledijo od začetka, saj v nasprotnem primeru ti rifi ne naredijo tistega „klika“ v možganih.

Ob poslušanju albuma Vertikal je očitno, da je bend posvetil ogromno pozornosti detajlom in tudi temu, da zna prepustiti večino zvočnega prostora posameznim inštrumentom v pravem trenutku. V bolj hrupnih delih pridejo v ospredje kitare, v bolj mirnih delih izstopajo elektronski elementi in tudi vokal je na določenih delih postavljen v ospredje. Ti dobro premišljeni detajli naredijo razliko, saj se usidrajo v spomin oziroma kličejo po pozornosti takrat, ko vas hipnotični rifi odpeljejo globoko v podzavest. 

Ko so ustvarjali Eternal Kingdom, so si Cult of Luna vzeli za navdih dnevnik pacienta iz umobolnice, ki ga je našel eden izmed članov benda, in tudi na Vertikal se bend oprijema neke konkretne tematike. V tem primeru sci-fi klasike Metropolis oziroma vizije benda o distopični prihodnosti. Nekih razpoznavnih vzporednic s filmom sicer ni, razen tega da je njihova glasba temačna in da se v besedilih komadov sklicujejo na to tematiko.

Vertikal bi bil lahko strnjen v dobre pol ure, saj se bend včasih izgublja v ustvarjanju atmosfere in večkrat se stopnjevanja preveč zavlečejo. Po drugi strani pa ta zasanjanost rifov deluje prav hipnotično in če bi bili ti rifi kratki, zagotovo ne bi imeli takega učinka.