Emptiness: Vide

Recenzija izdelka
3. 3. 2021 - 19.00

Season of Mist, 2021

 

Po štirih letih smo le stežka dočakali novo ploščo belgijskega, verjeli ali ne, metal kolektiva Emptiness, na kateri je, če si dovolimo citirati del enega njegovih tekstov, svetloba še vedno iz mode. Štiričlansko zasedbo iz Bruslja od začetka tvorita idejna vodja, vokalist in basist Jérémie Bézier ter kitarist Olivier Lomer-Wilbers, medtem ko preostali del zasedbe, ritem kitarist in bobnar, vsake toliko zarotira. V triindvajsetih letih je zasedba izdala šest dolgometražcev, začenši z black in death metalom, ki nedvomno opredeljujeta prve tri plošče, Guilty to Exist, Oblivion in Error. Leta 2014 so člani postregli s prvim presenečenjem, ko so se nekoliko oddaljili od tradicije in navdušili s ploščo Nothing but the Whole. S to ploščo in predvsem od te plošče naprej pa se je evolucija njihove muzike presenečenja samo še stopnjevala. Podobno kot Norvežani Ulver so namreč svojo glasbo v zadnjih sedmih letih pregnetli, tako da je popolnoma neprimerljiva s tisto, s katero so ustvarjalno pot začeli leta 1998.

Bendova šesta studijska plošča je pred nekaj tedni izšla pri založbi Season of Mist, in sicer pod francoskim naslovom Vide, kar lahko prikladno prevedemo z besedo prazen. Tudi teksti so prvič v celoti v francoščini, kar dodatno osvetljuje povezavo med naslovom nove plošče in bendovim imenom. Vokalist Bézier, ki je tudi pisec besedil, je v enem od intervjujev pojasnil, da je za predhodne plošče, ki so bile vse podrejene angleščini, tekste najprej spisal v francoščini in jih nato pretopil v angleščino, da bi lahko tako svoja premlevanja izrazil kar najbolj neposredno. Neposredno, kolikor je pač mogoče. Tudi s tega vidika se zdi smiselno izpostaviti pomen preobrata v rabi jezika, saj smo sedaj soočeni s praznino v njenem popolnem, izvornem razodetju. Angleščine vokalist ni uporabljal zaradi dostopnosti oziroma razširjenosti, temveč zavoljo samoodtujitve in delokacije. Pred nami je tako glasba, ki jo spremlja izvrstna poezija v neizprosno diabolični, kdaj skoraj skozi zobe iztisnjeni, a vokalistu domači francoščini, ki jo morda ravno zato mestoma oplemeniti s prav posebej nežno, celo privlačno dikcijo, hkrati pa z njej kontrastno vsebino. Podobno kot te kvaziromantične besede poslušalca razžirajo z omenjenimi nasprotji, tudi zvok na eni strani odstira zrcalo, v katerem lahko uzremo melanholično kitarsko idilo, obenem pa člani niso povsem pozabili svojih pohajanj iz nedavne preteklosti.

Aktualna plošča Vide nadaljuje zvočno pot plošče Not for Music, ki je prevzela še širši spekter poslušalstva kot njena predhodnica, a novi izdaji umanjka več njihovi glasbi sicer lastne napetosti in težje atmosfere, ki ju je glasbenikom kljub velikemu zvočnemu obratu uspelo ujeti na omenjeni plošči iz leta 2017. Skladbe z aktualne plate so še bolj pritajene, morebiti zato ponekod izdatneje tesnobne, a predvsem zaradi zmanjšane kitarske in tolkalske intenzivnosti umirjene, kar ploščo potiska v drug žanrski okvir. Če je zvočni obrat pred štirimi leti že razklal težkokategorno poslušalstvo, bo aktualni Vide bržkone ta dva pola še dodatno raztreščil. Ob poslušanju predhodnega albuma smo namreč kljub zvrstni preusmeritvi iz metalskega v bolj postpankovsko okolje še imeli občutek, da poslušamo glasbo zasedbe, ki je na svojih prvih albumih in vse do leta 2014 še igrala čisti black oziroma death metal. Gorečnost, strastnost in žmohtnost prav vsake skladbe z dveh predhodnih plošč tudi tokrat niso izginile, vendarle pa so potihnile. Nekatere skladbe, namenoma ali ne, slišimo kakor nedokončane, čeprav lahko v njih ujamemo izstopajoče trenutke, tudi denimo v obliki triphopa, coldwava ali sintpopa. Še bolj preseneti skladba Plus jamais, v kateri se nedvomno razkrije pečat kitarske igre Connana Mockasina, ki je, poleg denimo zasedb Portishead, MGMT, Beach House in Pink Floyd, precej priljubljen glasbenik vokalista Béziera. Sodeč po nekaterih drugih zasedbah in glasbenikih, ki jih še našteva Bézier, ter bendovi trdni želji po raziskovanju in spremembah, ki ni ravno stalnica med člani težkometalnih zasedb, vse pogostejše poseganje po drugačnih prijemih pravzaprav ni presenečenje oziroma je vedno znova prijetno presenečenje.

Plošča Vide zasedbe Emptiness je bendova druga izrazito svojevrstna izdaja, tako zaradi diskografije kot zaradi žanra, iz katerega v temelju izhaja in v katerega je še vedno umeščena. Ne zgolj zaradi duha, ki ga pooseblja in ki še vedno, kljub vsem odstopanjem ostaja blizu težkokategorni glasbi, temveč tudi zaradi delovanja članov na tej isti sceni, a v drugih, še polnokrvno metalskih bendih. Tudi sodelovanje pri produkcijah plošč bendovih težkometalnih kolegov nedvomno ohranja vezivo s tovrstnim žanrom po tehnični plati in navdih, ki ga glasbeniki črpajo za stvaritev nečesa popolnoma drugačnega, kar kljub zameglitvi ostrine ostaja temačno in, po bendovem ustreznem opisu, klavstrofobično. Natančneje in globlje ko poslušalec prisluhne tej zamotani gmoti, bolj mu ta nehote, celo »nežele« leze pod kožo in, kot je lepo zapisal eden od recenzentov, jasno pokaže, da tema ni samo črne barve.

Emptiness – Digging the Sky (2017)
Emptiness – Your Skin Won't Hide You (2017)
Emptiness – Nothing but the Whole (2014)
Emptiness – Lowland (2014)
Emptiness – Ce beau visage qui brûle (2021)
Emptiness – Vide, incomplet (2021)
Emptiness – On n'en finit pas (2021)
Emptiness – Guilty to Exist (2004)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness