19. 2. 2024 – 19.00

Folly Group: Down There!

Audio file
Vir: Naslovnica

So Young Records, 2024

 

Britansko podtalje ni več to, kar je bilo v dobrih starih časih. V tistih časih, ki se jih po nekakšnem čudežu vsak spominja, kot da so se zgodili včeraj, in ki so menda navdihnili vsako dobro plato pod svobodnim soncem – takrat, ko je vsako melanholijo spremljalo še medlo upanje upora za boljši jutri. Kako pa se danes – v dobi neznosnega informiranja in neprestanega soočanja z lastno nemočjo – sploh soočiti z ustvarjanjem na podtalni sceni? Bodisi gre za kilometre in kilometre sterilnih londonskih predmestij ali za bizarno manchestersko mešanico gentrifikacije in propada, za gnijoče centre, ki so jim urbanisti že zdavnaj obrnili hrbet, ali pa za nekdanje subkulturne beznice, od koder dandanes diši le še po eksotičnih kavah in dizajnerskih cunjah – dejstvo je, da potiskane majice in kičasti grafiti predstavljajo zadnjo, razprodano linijo pozabljene plati uglasbenega upora.

Vir: Naslovnica
25. 7. 2022 – 19.00
The Hardest Working Band in Show Business

Duhovi pankerske pošasti in vsega njenega potomstva največkrat strašijo prav po urbanih podtaljih, kjer je vsak poskus svojskosti – bognedaj upora – že od samega začetka obremenjen z bolečim spominom nekih drugih časov, s pravljico o drznosti in jebivetrski drži. Ko tem hlapom nostalgije dodamo še vsesplošno utesnjenost preroškega konca zgodovine, se razraste paralizirajoči cinizem – najljubša, najenostavnejša drža melahnoličnih pankerjev in bogaboječih malomaščanov: za vse večne čase. To je Down There!, nova plošča Londončanov Folly Group – samozavesten uvid v duhove in privide postpankerske tradicije, ki vzbuja premisleke o gonilih, ki v naših časih poganjajo podtalje.

Zasedba Folly Group je neke prekrokane noči na londonski podzemni nastala iz trojice cimrov Seana Harperja, Louisa Milburna in Toma Dohertyja. Brezsramen preboj na sicer že nasičeno podtalje je sprva res terjal kanček vinjene samozavesti. Kombinacije ameriškega postpanka, značilno rockerskih odvodov in mestoma absurdnih medžanrskih poskusov so bile vse prej kot nikoli slišane. Toda ob priključitvi producenta, tolkalca in vsestranskega umetnika Kaia Akindeja-Hummela se je bend dvignil na višji nivo. Zasedba je zvočne nastavke suvereno preusmerila na polje dance panka in elektronskih vsadkov, osrediščenih na klubsko-plesno okolje. V tej postavi so na sceno kot Folly Group prodrli pred slabimi tremi leti, začeli pa so prav v slavnem klubu Windmill, kjer so se med drugimi kalili sloviti black midi in Black Country, New Road. Folly Group so se predstavili s svojima EP-jema Awake and Hungry in Human and Kind, na katerih so tradicijo postpankerske paranoje poskušali ločiti od njenih pol stoletja preživetih asociacij.

Vir: Naslovnica
9. 2. 2022 – 19.00
»The absolute pinnacle of British engineering«

Ne moremo nazaj, je, kar je. Iz mantre, s katero nas v uvodnem štiklu Big Ground po ušesih udarijo vokali, seva dobro znana utrujenost – plod neskončnega ponavljanja in bolečine. Down There! je uvid v odtujenost, v bolečino, ki spremlja občutek pripadnosti drugačnosti v okolju, ki nam je ta občutek pravzaprav prodalo. Kaj pomeni upor v okolju, kjer ulice samevajo tudi brez policijske ure, kjer je važna simbolna vrednost kamere in nič več to, ali ta kamera dejansko snema? Kjer ti takozvano podtalje zaračuna enako vstopnino kot najnovejši blockbuster? Pod satirično retoriko vprašanj se skriva depresivna resničnost velemestnega kapitala, v okviru katere je Londončanom postalo jasno, da je parodičnost upora že zdavnaj dosegla višek. V luči tega za mladež, ki ustvarja na pogorišču najbolj ikonične subkulture, več teže od velikih idej nosi živost scene, ki je v Windmillu ali Old Blue Lastu in v podobnih klubih – vsemu obupu navkljub – še vedno dejansko otipljiva. 

Plošča Down There! ponuja neposrednejši zvok, v katerem glasbeniki več pozornosti namenijo pesmopisju in aranžmajem. Okvir ostaja v grobem enak – gre za preprosto upesnitev obupa, grajeno na razgibanih basovskih linijah in sožitju cele plejade inštrumentalnih abstrakcij. V ospredje potisnjeni vokali Seana Harperja največkrat opevajo odtujenost britanske družbe, toda njihova melanholija se le redko izrazi v slišani celoti. Pogosto je polna nasprotij – združuje poskočno medigro melodij s sivo banalnostjo brezbrižne resničnosti. Uporniška tradicija britanskih podtalij se je skozi čas, kot opažajo tudi Folly Group, precej razpršila. Medtem ko se njeno truplo prodaja za vsakim vogalom, preostanek njene vitalnosti živi v kljubovanju odtujenemu vsakdanu, kakršnega denimo predstavlja sosed iz komada Strange Neighbour, ki te za hrbtom skrivoma okliče za čudaka.

Audio file
2. 2. 2024 – 14.00
Kritika razstave Slovenski punk in fotografija

Nedavno smo na Radiu Študent premišljevali o fetiših upora, o nostalgiji in apropriaciji zaprašenih gibanj, in londonski Folly Group se svojih lokalnih različic podobnih pojavov nedvomno zavedajo. Njihovi deloma optimistični, morda celo naivni nazori na dolgometražnem prvencu so polni obetov za prihodnost, čeprav mestoma šepajo na področju izvirnosti. To je konec koncev tudi pričakovano, eklektičnosti navkljub glasbeniki namreč delujejo na temelju preživetega imaginarija, v fizičnem prostoru, kjer je bilo povedano in prikazano že vse, in kjer je že sama ideja upora obremenjena z blodnjami duhov preteklosti. Toda predaha za mladino, kot kaže, še ni na vidiku – in ga, dokler se širši družbeni okvir ne sesede, tudi ne bo. Londončani slikajo potentno ilustracijo tesnobe vsakdana – gre za glasbeni poskus soustvarjanja temeljev, na katerih se imaginirani podtalni jutri v prihodnosti sploh lahko razvije. 

Alternativa z velikim A se danes namreč ne kaže več v prepovedanih špilih, v zagonu množic in morju upanja. Upor britanskega podtalja ni več zavestno pozivanje k kvazipolitični drugačnosti – v luči zatohlega in osamljenega vsakdana dimenzije upora prevzemajo poskusi gradnje žive scene in živega podtalja. Down There! je vsej mračnosti in jezi navkljub pravzaprav optimističen poziv k deloma naivnemu, toda oprijemljivemu upanju, ki se počasi osvobaja duhov svoje preteklosti. 

Časi so drugačni, godba je drugačna, toda ulice samevajo. Kritiziranje obstoječega podtalja na podlagi njegove navidez naivne drže izvira iz okostenele, hermetično zapakirane nostalgije, ki se pred pritiski resničnega sveta brani prav s samosovraštvom, grajenim na cinizmu in poželenju po nečem nekoč resničnem. Soustvarjanje dejanskega, oprijemljivega podtalja na osnovi skupnosti in glasbe je kolektivno, optimistično poslanstvo, ki zavrača posamezniku prikrojen cinizem. Torej – ne moremo nazaj, je, kar je. Kaj bomo pa zdaj? Dejansko snemal plate?!

 

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.