Hank Wood And The Hammerheads: S/T + Warm Bodies: S/T

Oddaja
24. 4. 2018 - 19.00

V današnji dvojni Tolpi bumov predstavljamo dve izdaji iz ameriškega punk podtalja. Dva benda, ki s svojim izgrajenim zvokom in izrazom izstopata iz kupa aktualnih punk bendov. Oba benda smo zarolali in o njiju prejšnji torek podebatirali v oddaji Mesečniki, v kateri smo celo že odprli debato o letošnjih najboljših punk izdajah. In to debato smo odprli prav z bendom Hank Wood and the Hammerheads, ki ga bomo danes v Tolpi bumov predstavili kot prvega.

 

Hank Wood And The Hammerheads - S/T (Toxic State Records, 2018)

Hank Wood and the Hammerheads prihajajo iz New Yorka. Bend je tesno povezan s tamkajšnjim dogajanjem okrog založbe Toxic State Records, ki je v zadnjih letih izdala veliko relevantnih njujorških punk bendov. Omenimo lahko recimo bende Dawn Of Humans, Crazy Spirit ali Anasazi, v katerih igrajo med drugim tudi skoraj vsi člani tokrat obravnavanih Hank Wood and the Hammerheads. Ta scena, ki se je zgradila okrog založbe Toxic State, je v zadnjem času postala zelo hvaljena in spoštovana zaradi prepoznavnega ekscentričnega izraza, ki je močno prisoten pri večini njihovih bendov. V tej zgodbi se znajdejo tudi Hank Wood and the Hammerheads, ki so v mesecu marcu izdali svoj tretji, tokrat self-titled album za Toxic State.

V odnosu do predhodnih izdaj novi album izstopa z očitno povečano kvaliteto posnetkov – bend je plato posnel v studiu njujorškega producenta in vsestranskega glasbenika Bena Greenberga. Vseeno pa tudi na tej novi plošči slišimo veliko atributov, ki so krasili tudi njihovo predhodno ustvarjanje. Bend je še vedno zelo direkten, od samega začetka udaren, predvsem pa uspe skozi celotno ploščo ohraniti enako intenziteto igranja. V primerjavi s predhodnicami je bend tokrat nekoliko upočasnil tempo; redko slišimo njihove prepoznavne hitre, pogosto plemensko zveneče komade, k čemur so v preteklosti močno pripomogla tudi izrazito prisotna tolkala. Pa vendar na novi plošči bend najmočneje izstopa s kvalitetnim songwriterstvom, ki lepo izstopi v takšnem nekoliko počasnejšem formatu.

Hank Wood and the Hammerheads na svojem istoimenskem albumu občasno zazvenijo tudi kot soul zasedba. K temu najbolj pripomorejo vokalni vložki vokalista in zelo cheesy klaviaturski segmenti na orglah, s čimer nas bend spomni na kopico zasedb detroitskega ustvarjalca Micka Collinsa. Vendar v splošnem gledano ne more biti dvoma, da gre za punk ploščo. Na prvi posluh plošča izpade monotona in vseskozi odigrana v istem slogu, a z večkratnim poslušanjem se začnejo hitro kazati njihove kvalitete. Morda ta plošča še najbolj izstopa v načinu, da uspe bend s tri-do-štiri akordnim fraziranjem prikazati svežino in hkrati zrelo pisanje komadov, ki najbolj izstopa ravno zaradi počasnejše, skoraj hardrockovske glasbene drže. Hank Wood in njegova ekipa so našli formulo, ki je na tem albumu do zdaj še najbolj spolirana, a njihovo manično preigravanje nas še vedno navdušuje in tudi prepriča v pomembnost benda.

 

Warm Bodies - S/T (Lumpy Records, 2018)

V drugi polovici današnje Tolpe bumov poslušamo še drugi ameriški punk bend Warm Bodies in njihov debitantski istoimenski album. Tokrat so za izdajo albuma poskrbeli Lumpy Records, v njihovem katalogu se Warm Bodies pravzaprav res brezhibno znajdejo. Pred kratkim pa smo na Radiu Študent objavili tudi recenzijo njihovega koncerta v ilirskobistriškem MKNŽ-ju. Takrat smo poročali o močni energiji njihovega živega nastopa, energiji, ki so jo odlično prenesli tudi na ploščo.

Warm Bodies so svež mlad bend in že od prvega komada dalje nam postane jasno, kako ignorantski so do vzpostavljanja resnejšega pristopa k muziciranju. Pri tem ne mislimo, da bend ni resen v tem, kar počne, temveč da način, kako izvajajo svojo glasbo, na prvi posluh izpade zmedeno ter v veliki meri drugače od igranja bolj tradicionalnih punk bendov. Warm Bodies se znajo pohecati, pogosto celo ustaviti, a poslušalec nikoli ne ve točno, kdaj - oziroma če sploh – se bo cela zadeva spremenila in postala popolnoma resna.

Kaos, ki ga bend zaganja, se ves čas na novo oblikuje, zavzema različne forme, včasih se celo malo pravilneje strukturira, a le da bi se potem vse lahko spet sesulo. K temu močno pripomore vokalni izraz pevke Olivie Gibb, ki je nemalokrat glavni gradnik tenzije in dramatičnosti, s čimer nam vlije občutek, da smo se znašli v narobe razviti risanki. Pozornost pa nam od pevkinih vložkov pogosto odvlečejo kitare, ki skozi cel album oštro streljajo v vseh smereh in so morda celo najbolj izstopajoč del zgodbe. A ob poslušanju nam hitro postane jasno tudi, da album predstavlja zares kolektivno pripravljen izdelek.

Warm Bodies so prvaki prljavega garažnega zvoka, ki si ga najlažje predstavljamo odigranega v majhnih prostorih, v katerih lahko tesno prisotna publika postane del bendove zgodbe – vsaj za tistih dvajset minut nastopa. S svojim avtentičnim izrazom jih vsekakor vidimo kot resen presežek ameriške punk scene. Tako kot so bili bendi Diät, The Coneheads ali Uranium Club v preteklih letih izpostavljeni in zelo dobro sprejeti s strani punk skupnosti, tako tudi tokrat obravnavane Warm Bodies vidimo kot še en bend, ki se bo kmalu znašel na tej premici. Warm Bodies so vredni veliko več kot Pitchforkovih 7,7 pik, kolikor jih je prejela njihova debitantska plošča. A ta plošča bo skupaj z v prvem delu današnje Tolpe obravnavanim albumom benda Hank Wood and the Hammerheads vsaj s strani širše punk scene verjetno zelo izpostavljena ob povzemanju vrhuncev letošnjega punk dogajanja.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness