moshimoshi: Green

All That Plazz, 2023

Na Japonskem se na uglajen in olikan način javlja na telefon z nagovorom moshi moshi. Enakovrednica našemu telefonskemu prosim pooseblja tudi hrupni četverec iz Helsinkov, ki ga obravnavamo v tokratnem osrednjem recenzentskem terminu. Da so si Aatu Kovanen, Eetu Tuomisen, Kalle Kauranen in Janne Ahtiainen prišli naproti in dali svoje glasbene projekte na pavzo, je kriva pandemija. Leta 2021 so pod imenom moshimoshi I izdali krajši demo petih komadov, ki so se občutno oplajali iz posthardcore, math rock in emo zapuščin, hkrati pa nakazovali naklonjenost kitarskemu avanturizmu z omenjenimi obrazci. Razgibano in razigrano vsebino krajše izdaje uteleša optimističen pulz in višje ležeče screamo vokaliziranje. Slednje stoji kot obvezna monotonost za gladek pretok vseh kitarskih meandriranj in razburkanosti sekcije ritma, ki briljirajo na tej izdaji. Te so podobne nekaterim prvakom math rock žanra, ki jih je v tolikšni meri nazadnje dognala zasedba Tera Melos. Dobrine s krajšega izida so vzdrževane in negovane tudi na prvem dolgem albumu, Green.

Samooklicano zvrst emowave2020 so moshimoshi naposled zapisali na celovečerec, ki je izšel pred dobrim mesecem. Zgodila se je kadrovska menjava v zasedbi – bobnarsko mesto je prevzel Joona Kinnusen – trije napovedniki v obliki singlov pa niso nakazovali nobenega odstopanja ali kakršnega koli pomanjkanja upada energije napram predhodni izdaji. Pesmi so povečini še vedno krepko pod štirimi minutami, znotraj njih se brezpogojno prevešajo rifovski motivi, prihajajo in odhajajo vedno novi napevi, kljub menjavanju tempa in nekaj breakdownom podobnih razpustih ne doprinesejo mrakobnega vzdušja, ki ga hočeš nočeš dostavijo emocionalno značajski posthardcorovci ali mathrockerji. Novosti so v pogumnih izletih v neznano, ki se lahko pokažejo kot počasni in melodični sprehodi v stari dobri neodvisni rock, tisti, ki so mu ukradli etiketo indie in jo izkoristili. Na drugi strani pa so pridobitve na nasprotnem koncu hitrostne premice z razbremenitvijo emohardcora na veliko bolj zanimivejša pota dinamike in svežih direkcij. Ne glede na redko opaženo vokalno in ritmično poravnanost sta kitari glavni izmenjujoči se narator albuma, ki za detajlirano poglobitev kljub izčrpavanju vedno vpraša za vnovični prisluh.

Tole ne bo plošča za tiste, ki skozi brezrazložno in prisiljeno trpljenje iščejo smisel v poceni breakdownih, po domače furajo sufr s pozabljenim vzrokom. Bo pa intrigantna tistim, ki se bodo ob priložnostnem prisluhu predvsem zaradi enoličnega kričečega vokala zbali, da je album prav zgoraj povedano. Green namreč spada med delikatno kitarsko pranje na visokih obratih, durovsko melanholijo, angažiran emo, če želite, pristni matematični rock za slabe kalkulante, ki so še vedno mnenja, da večini žanrov njihovo ime in obstoj delata krivico, ter se posledično raje osredotočijo na zagnanost in brezbrižje moshimoshi podobnim glasbenim radovednostim.