NESESARI KAKALULU: GOSPA GERTRUDE

NESESARI KAKALULU: GOSPA GERTRUDE

Recenzija izdelka
10. 10. 2019 - 19.00

samozaložba, 2019

 

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo novo izdani plošči domače skupine Nesesari Kakalulu. Album, o katerem je govora, je enigmatično naslovljen Gospa Gertrude, šteje sedem komadov in je že drugi dolgometražni album skupine. Zdaj že stari znanci Radia Študent Nesesari Kakalulu so leta 2017 nastopali na turneji Klubskega maratona in kmalu zatem izdali svoj prvi album nesesari kakalulu. Devetčlanska zasedba iz Vrtojbe se od takrat ni spremenila, na novem albumu torej ponovno slišimo Martina Gerbca in Žigo Ipavca z različnimi tolkali, pa Gala Furlana z djembami in kongami, Urbana Kušarja z bobni, Timija Vremca z basom, Vasjo Kavčiča in Roka Černica s kitarami in Jureta Suliča ter Mateja M. Podobnika kot brass sekcijo.

Nesesari Kakalulu so že v času pred svojim prvim albumom svoj izraz v največji meri črpali iz afrobeata, funka in jazza. Vendar pa se tem glasbenim žanrom posvečajo na izjemno predan način, kar se lepo izkaže tudi v suverenosti njihove glasbe in izvedbe. V njihovem izrazu ne gre zgolj za nabor kompozicijskih tehnik, ki bi jih uporabljali, da bi se lahko oklicali za delujoče v tem specifičnem žanrskem kontekstu. Vsak izmed članov zasedbe prispeva svoj unikaten in poglobljen doprinos h končnemu izdelku. Prav tako je čutiti, da glasbeniki v zasedbi izhajajo iz razumevanja in raziskovanja glasbe, ne zgolj iz površinskih poskusov posnemanja. V veliki meri gre to pripisati njihovi vztrajnosti in temeljitosti, s katero se lotevajo vseh aspektov ustvarjanja in koncertiranja. V primerjavi s prvim albumom bi za Gospo Gertrude zlahka rekli, da izkazuje še večjo mero samozavesti in suverenosti, obenem pa tudi širši pristop k zvočni produkciji albuma.

Takšen razširjen pristop je očiten predvsem v smislu pozornosti, namenjene detajlom, kakršne omogoča delo v studiu. Takšne detajle je morda težje ponoviti v kontekstu nastopov v živo, vendar to sploh ni relevantno, zasedba se namreč ponaša tudi z drugo platjo kovanca, ki ljudi spravi na plesišče. Pravzaprav bi lahko tudi rekli, da gre ob tem za določen prvinski aspekt glasbe, ki izhaja tako iz glasbenih zgodovin jazza in afrobeata - v smislu povezovanja ljudi - kot iz ustvarjanja občutka povezanosti v interakciji poslušalcev skozi glasbo. Glasba, ujeta na nosilec zvoka, pogosto narekuje individualizem in neposredno interakcijo poslušalca zgolj z izvajalcem, kar posebno v primerih takšnih žanrov lahko pelje v izgube ravno tistega šarma, zaradi katerega poslušalci na koncertu odložijo svoje pivo in se usmerijo na plesišče.

Imase, Možese, aaaSVE!
 / 23. 2. 2018

A v primeru albuma Gospa Gertrude bi lahko trdili ravno nasprotno. Osvetljevanje delov kompozicij skozi podrobnosti studijskih aranžmajev v osredje potisne določene podrobnosti, ki na ta način lahko pridejo do izraza predvsem v kontekstu zvočnih posnetkov. In ravno te podrobnosti kažejo globino in temeljitost, s katero se zasedba loti svojega dela. Lahko bi rekli, da je glasba zasedbe Nesesari Kakalulu v svojem bistvu kljub svoji razposajenosti in igrivosti dejansko izrazito resna. Resnost v tem primeru deluje kot širok pregled in zavedanje žanrske tradicije, v katero se zasedba umešča. Naj torej izpostavimo zgolj nekaj takšnih pozornosti. Vzemimo za prvi primer kar uvodno kompozicijo Alpske livade. Že takoj na začetku, v kratki uverturi pred prvo melodijo, slišimo zvončkljanje kravjega zvonca. Drugi takšni elementi vključujejo še denimo vokalni unison z osrednjo melodijo, zven pretakanja vode in nepričakovano glasen udarec na sner boben čisto na koncu kompozicije. Prav tako bi lahko izpostavili tudi uverturo v kompozicijo Deževni gozd, punči, deževni, v kateri glasbeniki z vokali poustvarjajo zvočni ambient deževnega gozda. Tretji takšen izvrsten primer slišimo v zaključni skladbi Drago vreme, ta vključuje vse od kratkega tolkalskega hocketa, ki se nato kasneje prevesi v divje bobnanje in nato še zborovsko mantranje.

Za same kompozicije pa brez težav rečemo, da bi s svojo suverenostjo brez težav lahko zasedle tudi odre večjih evropskih jazz festivalov. Razgibani aranžmaji na plošči Gospa Gertrude nihajo od repetitivnih fraz k sentimentalnim trenutkom umiritve, po katerih nas morda dalje odnese kak divji distorziran kitarski solo. V niansah slišimo tudi fragmente vplivov kakih The Art Ensemble of Chicago, morda samo za trenutek, preden se ujamemo nazaj v groove. Nesesari Kakalulu so od prejšnjega albuma dozoreli tako v svojem zvoku kot v svoji domnevni viziji. Na novi plošči se izkaže velika mera kreativnosti in domiselnosti zasedbe, obenem pa tudi njihova tehnična dovršenost oziroma kompetenca za izpeljavo vseh kreativnih odločitev. Izjemna podlaga za profesionalno operativnost torej, ki bi v kombinaciji s kakovostno inštrumentalno naravo njihove glasbe zasedbo lahko povedla tudi ven iz domačega okolja na večje evropske in svetovne odre.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.