Uho za Oko: Pyramids in the Sand

Recenzija izdelka

Šop Records, 2023

 

Ljubljanska zasedba Uho za Oko je Sloveniji zgradila piramide, toda ne takšnih, ki bi se s konico želele dotakniti neba. Gradila je pod zemljo in s svojim četrtim albumom obogatila slovensko alternativno glasbeno podtalje, na domači grudi namreč ne najdemo veliko podobnih bendov. Morda jo lahko postavimo v isti predal skupaj s Psihedelavci in zasedbo Akami, čeprav Uho za Oko zvenijo bolj mračno. V tujini se najde več podobnih bendov, med njimi All Them Witches, Colour Haze ali denimo Windhand. Skupni imenovalec vseh omenjenih zasedb je preplet s temačno noto in ničelni strah pred eksperimentiranjem.

Domača darkwave eksperi-mentalija
 / 1. 5. 2019

Skupina Uho za Oko oziroma U.Z.O., ostaja, kot navajajo v pripisu na Bandcampu, v isti zasedbi, kot se je predstavila z albumom Strup za podgane, ki je izšel leta 2019 in ga je v Tolpi bumov obravnavala Sara Šabjan. Skozi pretekle izdelke lahko spremljamo žanrske spremembe, ki jih vpeljujejo U.Z.O., opazimo pa tudi vedno zrelejše glasbeno izražanje in inštrumentalno dodelane komade.

Čeprav nas v intru najprej nagovori veter, lahko na najnovejšem albumu Pyramids in the Sand opazimo več glasbe. Od šestih komadov sta dva daljša od sedmih minut, dva pa celo presegata štirinajst minut, kar je za U.Z.O nekaj novega. Poslušalka tako s prvim komadom dobi štirinajstminutno predstavo, kaj jo čaka v nadaljevanju. Stari znanci skupine bi pričakovali žanrsko razvijanje od prvega do zadnjega komada, kar je bend rad počel na preteklih albumih. Lahko bi rekli, da so nas glasbeniki od eksperimentalnega začetka vodili do zadnjega komada, ki se je razvil v nojzerske nemarnosti. Najnovejša plošča se skozi nabor komadov žanrsko drastično ne spreminja, dolge minutaže skladb pa pomagajo poslušalki uvideti zrelost skupine, ki se je sedaj lotila priprave kompleksnejših komadov, kar deluje bolj premišljeno. 

Glasbeniki z inštrumenti uspejo ustvariti mistično psihedelično atmosfero. Kljub daljši skladbam so ti razgibani, večina komadov pa se začne počasi, a se nato vsak razvije drugače, kar ohranja poslušalkino zvedavost od začetka do konca. Bobni so teatralni napovedovalci prihodnosti. Iz nežnega tapkanja po bobnih prejmemo energijo, ki jo Simon 'Saš' Bezek postopoma dodaja, božanje po snare bobnu pa se sprevrže v stonersko hardkorčino. Plošča tako ponudi kar nekaj zelo zanimivih, spretnih bobnarskih prehodov. 

Čudaški kvintet
 / 12. 12. 2017

Pri kitari slišimo uporabo različnih efektov, ki bogatijo pestrost glasbe zasedbe U.Z.O. Distorzija, reverb in nojzersko drgnjenje po tem glasbilu so le ene mnogih tehnik, ki izostrijo psihedeličen pridih. Rado se zgodi, da je bas na zvočnih posnetkih pretih, toda Klemnu Švikartu tega ne moremo očitati. Prezenca basa je očitna, po stonersko zaželena, zveni pa zelo mastno. Po drugi strani so klaviature pod prsti Brigite Gračner nekoliko tišje, toda doprinesejo k melanholičnemu vzdušju, zvoke, ki jih ustvarja, pa bi želeli slišati še v več komadih. Album Pyramids in the Sand tako ustvari nabito energijo, počasni deli se stopnjujejo do vrhunca, ko se razpištolijo v hitrosti, da lahko poslušalka z nasmeškom na kakšen komad tudi zabenga.

Če smo bili do sedaj vajeni, da sta v ospredju zasedbe vokal in poezija Nike oziroma Nix Dennar, moramo priznati, da se vokal in inštrumenti sedaj bolj dopolnjujejo in so med seboj enakovredni. Temačnost v zvokih inštrumentov dobi nove razsežnosti z eksperimentiranjem na vokalu. Pyramids in the Sand tako ni zgolj inštrumentalno najbolj dodelan izdelek skupine U.Z.O doslej, napredek se v primerjavi s prejšnjimi produkti namreč sliši tudi v vokalu. Nikin glas je bil nekdaj bolj nežen, tokrat pa izpade surovejše in je bolj hladen, kar se s komadi stopnjuje. Občasno nas vokal spominja denimo na glas Jessice Bowen iz doom metal zasedbe Jex Thoth ali na vokal Chloé Panhaleux francoske stonerske psihedelične skupine Djiin, toda z več efekti in jeze. Omenili smo, da se je na prejšnjih albumih spreminjal zvok, na tokratnem izdelku pa je najbolj spreminjajoči se element vokal. Komad Raan Yan Vran najbolj izstopa prav zaradi vokala. Nika z njim preizkuša lastne meje, tako da slišimo tudi kakšen krik iz suhega, puščavskega grla. Efekt na vokalu na nekaterih mestih pričara še večglasno petje, kar asociira na večplastnost napihanega peska v puščavah.

URKE + Uho za Oko + papilla +festival Grounded
 / 15. 8. 2023

Pyramids in the Sand je zagotovo eden boljših albumov zasedbe Uho za Oko, z njim so glasbeniki izkazali zrelost, tako v smislu inštrumentacije kot tudi vokalov. Lani po izidu albuma smo v oddaji 100 decibelov gostili bobnarja Simona 'Saša' Bezka, ki je dejal, da lahko na plati poleg premišljenih, dodelanih oziroma zaključenih komadov najdemo tudi posnetke z jammanja. Ob poslušanju ne vemo natančno, katere skladbe so spontane, toda to niti ni tako pomembno, bi si pa želeli, da bi bil zadnji komad plošče nekoliko lepše odrezan. V obliki, kot ga lahko slišimo sedaj, na koncu namreč pusti malce grenak priokus. Morda pa je bil namen Uho za Oko, da skladbe poslušalki razodenejo dimenziji cikličnega in večnega z vsemi, bolj in manj prijetnimi pritiklinami, skupnimi tako njihovi muziki kot puščavskemu pesku.

 

Tolpo bumov je pripravila vajenka Nika, mentorirala sta Julian Lavrič in Klemen Seliškar.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Poglobljeno, izčrpno, dobro zastavljeno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness