Kilava letina

Med številnimi festivali, ki so kljub nehvaležnim okoliščinam letos povrgli svoje običajne sadove, smo se pripadniki vašega Radia udeležili tudi 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki je potekal od 8. do 11. septembra v našem drugem največjem mestu. V tokratni Dlaki bomo prežvečili in izpljunili program pod taktirko Roka Bozovičarja, ki je izmed 42 ogledanih predstav izbral 12, od katerih je bila večina žal absolutno neprepričljive narave. 

Bienale poteka vsako drugo leto – ko je to liho – in je poleg Borštnikovega srečanja edini zares resen in institucionalen festival v kulturno anoreksičnem mestecu. Bitnosti lutkarskega bienala v kontekstu mariborskega kulturno-umetniškega prostora pač ne gre zanemariti. Lutkovno gledališče je vendarle člen, ki daje mestu pomembno identiteto, in redki ustvarjalec, katerega glas se tu in tam sliši tudi daleč do Barja. 

Festival se odvija v koprodukciji z Ustanovo lutkovnih ustvarjalcev, ki je strokovna organizacija profesionalnih lutkovnih ustvarjalcev. Namen njenega porajanja je med drugim tudi predstavitev lutkarstva najširši javnosti. Bienale je veliko več kot zgolj predstavitev slovenskega lutkarstva, pač pa tudi relevanten izvozni izdelek. Na festivalu so tako poleg mednarodnih ustvarjalcev prisotni tudi tuji žiranti in predstavniki evropskih lutkarskih festivalov ter gledališč. Tako poskuša bienale – z mnogimi pomembnimi gosti – predstavljati nekakšen showcase slovenskega lutkarstva, kar pomeni še večji pritisk za kreacijo prepričljivega programa. Kakovost domače lutkovne stroke je torej prav tisto, za kar si festival domnevno prizadeva, hkrati pa gre tudi za navezovanje stikov s sorodnimi lutkovnimi organizacijami v tujini ter obenem strokovno izpopolnjevanje. Popularizacija in promocija lutkarstva pa se vendarle ne moreta kar zgoditi, vsaj ne, ko je program podoben letošnjemu.

Takoj ko želimo par kritičnih besed povedati na temo festivala, je vseeno treba poudariti, da smo bili na festivalu priča marsikateri odlični lutkovni stvaritvi. Denimo predstavama Tjulenj in Don Kihot pod taktirko eksoteričnega Solceta ali pa lutkovni predelavi Ostržka Mattea Spiazzija. Toda obenem se zdi, da je več kot polovica predstav podlegla sindromu popolne jalovosti ali pa skorajda še hujše neotipljive dolgočasnosti. Mnogim se je izvil dobrohotni, a vendarle docela razočaran “čemu?”.

Selektor Rok Bozovičar je imel letos izrazito nehvaležno delo, saj mu je ogled in s tem tudi doživetje predstav onemogočila očitna Bolezen. Sam se je tako znašel v situaciji, ko si je predstave ogledal bodisi preko nehvaležnega spleta ali pa v obliki internih uprizoritev. Načini gledanja so bili, kot omenja Bozovičar v intervjuju na portalu ECPCP, precej raznoliki, sama forma pa je odločevalca napeljala k razmisleku o selekciji – to je med drugim denimo privedlo do tega, da selektor programa ni ločil na tekmovalni in spremljevalni del. 

Prav tako selektor sam poudari, da v ospredju njegovega izbora ni bila lutka. Med doživljanjem lutkovnega bienala je bilo to precej očitno, saj je bilo poleg redkih klasičnih lutkovnih predstav prisotnega mnogo eksperimentalnega okrasja – denimo Repnikova sicer konceptualno zanimiva, vendar nesramno dolgovezna predstava Poslednja skušnjava. Pri slednji smo obiskovalci v Kinu Šiška skozi celotno uprizoritev gledali zgolj ugašanje in menjavanje odrskih luči z občasnim petjem ter stokanjem igralk-pevk v mikrofon. Tako mi je ta ne-bodi-ga-treba predstava še do današnjega dne dolžna dve uri moje hitro bežeče eksistence. 

Tako smo bili priča programu, ki je sicer uspešno preizpraševal različne vidike animacijske tehnike in tehnologije, toda uprizoritve so bile bolj sodobne gledališke – denimo Slaba Družba, gibalne – Reči Reči ali pa sodobne konceptualno-umetniške, denimo klavrna Poslednja skušnjava. Tako je program sicer ustrezal kriteriju ponazarjanja novih uprizoritvenih praks, vendar je prav tako popolnoma ne ustrezal vsem ostalim kriterijem izbora – povečini zaradi nedodelanosti predstav namreč ni bilo slutiti uprizoritvene celosti, izpovedne moči, le redko pa smo bili priča originalni estetiki. Razlog za to so bodisi prehitre premiere, slabi ustvarjalni pogoji ali pa preprosto neizviren ustvarjalni proces.

Program je večinoma ponujal produkcije institucionalnih lutkovnih gledališč ali pa vsaj njihovih koprodukcij določenih uprizoritev. Slednje je rezultat tega, da manjše neodvisne produkcije niso imele primernih pogojev za izvedbo premiere ali pa jim infrastruktura ni omogočala izvedbe spletne predstave ali interne premiere. To je rezultiralo v izraziti zvočni komori, ki je bila sicer še bolj izrazita v prejšnjih letih festivala, ko se je denimo v tekmovalne programe vključevalo zgolj institucionalne predstave, neinstitucionalne stvari pa so se včasih po nesreči znašle v spremljevalnem, vendar jo je bilo čutiti tudi letos. Ja, there is a limit on how much LGL one can take. 

Ljubljansko lutkovno gledališče nam je tako postreglo z verjetno najbolj duhamorno predstavo Nebo nad menoj v režiji Tina Grabnarja, ki je sicer s svojo drugo predstavo na festivalu – konceptualno lutkovno uprizoritvijo Tihožitje – veliko bolj prepričal. V šopek neopravičljivega izbora lahko brez slabe vesti vključimo tudi še za parletnega otroka v prvi vrsti pusto predstavo To ni pika! Lutkovnega gledališča FRU-FRU, avtorski projekt Nevidna v produkciji LGL-ja in Cesarjeva nova oblačila v produkciji LGM-ja. Pri omenjenih je kratko malo nemogoče diagnosticirati, kako so se kljub nedodelanosti, konceptualni zmedi in preprosto zanič izvedbi priteple skozi selekcijo. Težko si je predstavljati, da bi jih njihova izvedba preko spleta ali brez občinstva tako izrazito oplemenitila.

Ti predrugačeni pogledi na predstave so rezultirali v izrazito popačenem vtisu videnega in s tem tudi nejasnosti odločitve. Podoben propad programa smo lahko spremljali tudi pri letošnjem festivalu Spider, ki je vsled koronaletu bolj ali manj recikliral lanskoletne ustvarjalce in obiskovalca naprtil z nekakšno slabo varianto postane ter ponavljajoče se Evrovizije. Toda do katere mere lahko krivimo koronsko leto za toliko propadlih festivalskih programov? Zdi se, da je virus poleg opravičljivih razlogov postal črna ovca letošnjih festivalskih pripetljajev in da je naše zadovoljstvo s tem, da nekaj zgolj je, premalo kritično.

Tako smo torej doživeli ponesrečen venček najboljših in čakamo naslednji bienale v upanju, da bo izbor nekoliko bolj probojen. V brošuri festivala v zaključku naš minister za kulturo tako presunljivo napiše, da, citiramo, “je nek pisatelj nekoč zapisal, da je oder magični krog, kjer se zgodijo najbolj realne stvari, in da v celotnem vesolju ni prostora, ki bi bil bolj resničen”. No, upajmo, da ta reven programski krog ni začaran in da odri letošnjega lutkovnega bienala vendarle niso vse, kar je.

Brila je Maja.

Foto: Boštjan Lah iz Barbara Stupica, Alica v čudežni deželi, LGL in LGM, 2013