ODVISNOST NEODVISNIH

Recenzija dogodka
18. 5. 2022 - 13.30

Ob vstopu v Galerijo Cankarjevega doma nam je v trenutku jasno, da se naslov razstave, Izven okvirja, ne nanaša niti na inovativnost predstavljenega niti na način predstavitve. Razstava, ki je na ogled od 21. aprila, namreč predstavlja delovanje umetnikov Kluba neodvisnih, gibanja štirinajstih slovenskih likovnih umetnikov iz obdobja med obema vojnama, to pa počne na dokaj arhaičen način. Postavitev sicer ne čisto v stilu pariškega umetniškega salona, a tudi ni daleč od njega. Galerijski prostor napolnjuje vsega skupaj sedemdeset del, glede na avtorstvo razporejenih v skupine, poleg njih pa je na ogled tudi nekaj dokumentarnega gradiva.

Takoj ob vstopu v prostor lahko gledalka razstavljeno kontekstualizira s pomočjo spremnega teksta ter manifesta Kluba, ki sta zapisana na steni. Iz slednjega veje duh ustvarjalnega zagona in želje po soočenju z realnostjo, ki naj jo v skladu z modernistično tradicijo umetnik občutljivo interpretira in blaži. Če si za začetek dovolimo kanček sentimentalnosti, je v podobah res čutiti nekakšno vihravost, skorajda nujo, nedvomno deloma pogojeno s formalnimi značilnostmi vdirajočih vplivov impresionizma in ekspresionizma. Slog neodvisnih gotovo ključno zaznamuje impresionistična tradicija, s katero se mnogi Slovenci še danes identificirajo, ekspresionizem pa na njihovih slikah pogosto že nadomesti pozorno zgoščevanje svetlobnih peg z impulzivnejšimi potezami čopičev. Poleg tega barvno paleto namesto naravnim svetlobnim učinkom podjarmlja razpoloženju. Primarni vir navdiha je sicer narava, vendar zavračajo neposredno posnemanje.

Prav zajemanje občutenja domačega okolja in iskanje »podobe slovenstva« sta problema, ki naj bi ju v skladu s tedanjimi splošnimi narodotvornimi tendencami reševal Klub neodvisnih. Narodnost pojmujejo kot nekaj inherentnega umetnosti, zato je tudi skozi razstavo bolj kot mistika umetnikove roke, ki sicer v modernistični tradiciji zaznamuje umetniškega genija, naglašena mistika domače pokrajine in človeka. Oboje spremlja narativ razbolelosti in skoraj svetniškega kljubovanja kruti usodi slovenskega naroda, ki skozi slednjega prerašča v nekakšno mitološko entiteto. Ob ogledu razstave to mitologijo posredno spoznavamo skozi prevladujoči motiv krajine, v katero se naseljuje marljiv, od težkega dela zgaran, a kljub temu zadovoljen in priljuden posameznik, ki mu je pokrajina prav toliko sovražna kakor zvesta sopotnica. Pretežno zamolkel kolorit, diametralno nasproten pisani paleti predhodnikov impresionistov, ter poteze čopiča, ki skoraj oponašajo garaško vleko pluga po trdi zemlji, priklicujejo podobo mitologiziranega slovenskega kmeta.

Pri kiparjih pa so stvari malo drugačne. Očitno so se vsi neodvisni zavedali eklektičnosti svojega delovanja, ki so jo slikarji skušali na vsak način posloveniti, medtem ko je kiparje očitno bolj zanimalo iskanje tako imenovane čiste forme. Na razstavi prevladujejo portretne ali figuralne plastike manjših formatov, ki pa so malce nerodno postavljene na prenizke piedestale, kar jim v sklopu razstave odreja navidez drugorazredni položaj.

Ne glede na zvrst pa razstava prav toliko kot umetnine razstavlja umetnike oziroma fantazmatsko vizijo umetnika kot nekakšnega narodnega heroja. Poleg sklopa del posameznega avtorja tako najdemo njegov lastnoročni podpis, ki deluje kot še en izpričevalec mita o umetnikovi vsemogočni roki, njegovo portretno fotografijo ter citat. Tudi izbira slednjih je natančno premišljena, da podpira vzpostavljeni narativ. Ob podajanju nekaterih konceptualnih izhodišč posameznih umetnikov skozi citate je vseskozi prisoten prizvok osebne senzibilnosti in izraza, ki se spaja z idejo vseslovenskega. Za nameček pa je vsaka posamezna slika, kip ali podoba avtorja s citatom pozorno osvetljena s snopom svetlobe, ki prihaja s stropa; kakor da bi jih višja sila okronala s svetniškim sijem.

Od štirinajstih predstavljenih nekoliko izstopajo štirje avtorji. Stane Kregar kot edini nadrealist, Nikolaj Pirnat, predstavljen večinoma z grafikami in ilustracijami največkrat družbenokritične narave, ter France Mihelič in Maksim Sedej. Miheličeve slike na prvi pogled kažejo preproste žanrske prizore, največkrat s pustovanj, vendar obsesivno preigravanje istega motiva, mrtvega kurenta, ki se kasneje preobrazi v demonično bitje, odpira vrata v svet drugačne mitologije naroda, kakršne smo vajeni. Sedej je med slikarji najizrazitejši figuralik, poleg obveznega kmečkega žanra pa sta na ogled tudi dva meščanska.

Umanjka pa kakršnakoli sodba oziroma refleksija o uspešnosti Kluba ter o nadaljnjem razvoju umetnikov kot posameznikov ali slovenske umetnosti kot take, kar razstava sicer skuša problematizirati. Tako deluje zgolj kot kos zgodovine, brez jasnega razloga iztrgan iz časa in vržen pred gledalko. Splošen vtis razstave je tako dokaj didaktičen, predvsem pa mitologizirajoč, saj je z raznim dokumentarnim gradivom in informativnimi pripisi delovanje Kluba neodvisnih predstavljeno korektno, a pospremljeno z močno sentimentalno noto. Kljub dobrim izhodiščem pa bi si gledalka, ki od umetniških razstav danes pričakuje malo več od praktično muzejske postavitve, želela nekakšen poskus kritičnega pogleda na narodotvorno umetnost. Danes je vendar že sam termin narodotvoren odločilno pogojen z neprijetnim priokusom enoznačnih arhaičnih vrednot, kakršne propagira takšna umetnost. Sodobna umetnost, neizbežno vpeta v svetovni trg, je lokalnemu pogosto naklonjena, le dokler je lahko izkoriščeno kot mikrokozmos za refleksijo širših družbenih problematik. Taka umetnost je na trgu sicer uspešna, vendar svoj narod prej izkorišča kakor gradi.

V postavitvi pa ni naglašeno niti dejstvo, da med razstavljenim močno prevladujejo zgodnja dela umetnikov, ki so kasneje večinoma razvili osebne poetike, povsem ločene od vprašanja slovenstva. Se je ta premik zgodil zavestno, s spremembo pojmovanja umetniškega, ali je druga svetovna vojna presekala tok delovanja Kluba in njegove člane tako globoko zaznamovala, da ji je nepreklicno podvržena ostala tudi umetniška produkcija? Omenimo samo Zorana Mušiča in Marija Preglja, katerih kasnejša dela raziskujejo človeško telesnost v vsej njeni bolečini. Edina okoliščina, ki je na razstavi pojmovana kot relevantna, je striktno vezana na prevladujoče umetniške tokove, ki so jih domači umetniki posvajali med izobraževanjem v tujini.

Morda naj bi gledalka sklenila, da je uspeh Kluba prav v tem, da so se dela iz takratne pozicije izven okvirja tako udobno naselila v slovensko narodno zavest in domove. Dejstvo, da skoraj polovica del prihaja iz zasebnih zbirk in so danes javnosti predstavljena prvič, je poudarjeno že v spremnem besedilu k razstavi. Bogato izrezbarjeni okvirji, v katere so danes ujete slike, pa opozarjajo na to, kdo si jih lahko lasti. In to prav gotovo ni preprost, a priden kmet. Umetnost naj bo torej narodna le v motivu, ne pa tudi dostopnosti.

Pisala je Neža U.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.