6. 3. 2023 – 13.30

Jaz = jaz itn.

Audio file

Danes bomo v Humanistiki navrgli nekaj besed o vedoslovju, kakor je svoj nauk o spoznanju imenoval nemški idealistični filozof Johann Gottlieb Fichte, ki je živel na prelomu 18. in 19. stoletja. Kar takoj povejmo, da je delo Osnova celotnega vedoslovja, ki je izšlo v dveh zvezkih leta 1794 oziroma 1795, le eden izmed številnih Fichtejevih poskusov prikaza tega nauka, in sicer gre za študijsko čtivo, ob katerem je predaval slušateljem na univerzi v Jeni. V zbirki Temeljna dela je pri založbi Krtina lani izšel slovenski prevod, pod katerega se podpisuje Ivan Kobe.

Dela ne bomo recenzirali – pa ne zato, ker bi bil Fichte nedotakljiv klasik filozofije, ki ga ni mogoče kritizirati. Takih itak ni. Ravno nasprotno, njegov filozofski sistem je danes videti tako trhel, da ga je kritiziral že prav vsakdo, ki ga je poskusil razumeti, na čelu z neposrednimi nasledniki njegove misli v 19. stoletju. Pa vendar tovrstno omalovaževanje filozofskih del rado prepreči, da bi v njih iskali njihovo resnično radikalno drugačnost in njihov historični pomen.

Audio file
15. 9. 2019 – 20.00
Ozadje spora o spinozizmu in Heglov odnos do Spinoze

Fichteja umeščamo v zgodovinski kontekst filozofskega prepira, znanega kot spor o spinozizmu. Spinoza, ki je sicer živel v 17. stoletju, je namreč prepričljivo pokazal, da v filozofiji, ki temelji na razumu in pojave razlaga s pomočjo vzročno-logičnih povezav, ni prostora za nove vzroke, kot je denimo svobodna volja. Ob koncu 18. stoletja je zato spinozizem veljal za nekakšno degeneracijo filozofije. Čeprav so imeli spinozistični filozofski sistem za logično popolnega, ga je bilo treba stalno pobijati, da bi ohranili veljavnost krščanske morale. V polemikah o brezdušnem spinozizmu najdemo tudi prvo omembo nihilizma, kakor ga je opisal Jacobi. Ko je teolog Lessing na smrtni postelji bojda priznal, da je sam spinozist, je to v intelektualnih krogih razvnelo burne odzive. Rešitev tega problema so nato leta 1785 priznali Kantu in njegovi Kritiki čistega uma, po kateri ni treba izbirati med svobodo in nujnostjo, saj v njegovem sistemu, transcendentalnem idealizmu, lahko sovpadata.

Ni minilo dolgo, preden je Kantova teorija doživela resne napade, njegov sodobnik Fichte pa se je imel za nekoga, ki bo transcendentalni idealizem treh Kritik razložil na novo in bolje, ne da bi obenem spinozizmu odrekel njegovo nesporno legitimnost. To je bil torej projekt njegovega vedoslovja. Nemško ime za vedoslovje je Wissenschaftslehre, dobesedno »nauk o znanosti«. Namreč tiste znanosti, ki se je skušala od filozofije kot ljubezni do modrosti distancirati in se vzpostaviti kot evidentna znanost. Za to pa potrebuje dvoje: neovrgljiv temelj in imanentno izpeljavo vsega ostalega.

Audio file
7. 5. 2017 – 20.00
Širša kontekstualizacija Schellingovih zgodnjih spisov.

Fichte postopa formalno: ne glede na to, ali obstaja neki A ali ne, se vsi lahko strinjamo, da če obstaja neki A, potem obstaja A, iz česar pa sledi tavtologija, ki ne potrebuje nadaljnje utemeljitve, namreč: A = A. To identiteto oziroma sebienakost pa je moral nekdo postaviti in soditi o njeni resničnosti: sledi, da obstaja neki jaz, za katerega ta A sploh obstaja. Ta jaz je avtor sodbe, in če želi soditi o tem, ali tudi sam obstaja ali ne, mora zgolj reči, da je enak samemu sebi: jaz = jaz. S to izjavo, ki je hkrati tudi dejanje – je dejava – se jaz prikliče v obstoj. Toda ne kot nekaj oziroma neka reč – to je bil ravno neupravičeni konsekvens Descartesovega cogita kot misleče stvari – Fichtejev jaz je ravno to sebepostavljanje, nič več in nič manj.

Hkrati je jaz tudi edino, ki lahko to stori – zunaj jaza ni ničesar, kar bi imelo sposobnost postavljanja. Jaz je zato tudi tisti, ki si zoperstavi in se s tem razmeji od vsega, kar on sam ni – kar Fichte, kot logično negacijo, imenuje nejaz. Napetost, kaj je bilo prej – jaz, ki mora nejaz šele postaviti, ali nejaz, ki se kaže kot nepostavljen in od katerega se mora jaz šele razločiti – se vseskozi kaže kot napetost med idealizmom in realizmom Fichtejevega projekta. Tudi sam se je imel v enaki meri za realista in idealista. Hkrati pa je imel za to napetost povsem dober razlog: če je bilo pri Kantu spoznavajoči in spoznavani jaz protislovno misliti skupaj, kot nasilno enotnost subjekta in objekta, pa je njuna soizvornost prav tisto, iz česar Fichte izhaja. S tem se upre tudi stari filozofski preganjavici, da je vse okoli nas zgolj simulacija, saj odkrito prizna, da zunaj jaza ni nobene reči, s tem pa paranojo nadomesti z odgovornostjo.

Na podlagi omenjene napetosti nato imanentno izpelje metafizične kategorije, kot sta dejavnost in trpnost – česar Kant pred njim ni zmogel –, in sicer tako, da jih prikaže kot komplementarne aspekte ene in iste absolutne dejavnosti jaza: dejavnost jaza se podvoji v obliki trpnosti nejaza in tako naprej. Kar laično pripisujemo Heglu, je mogoče najti že pri Fichteju, včasih morda celo samo pri njem. Slovita triada »teza – antiteza – sinteza«, s katero se razlaga heglovsko dialektiko, je denimo Fichtejeva. Uporabi jo na primer, ko neko tezo – dejavnost jaza – in njeno antitezo – trpnost nejaza – sintetično poenoti v nekaj, kar povzroči oboje – absolutno dejavnost jaza, ki je oboje prej šele postavil kot zoperstavljeni si.

Rekli smo, zunaj jaza ni ničesar samopostavljajočega se – no, razen morda drugih jazov, ki jih v tem delu Fichte ne omenja eksplicitno, so pa navsezadnje pomemben del njegove sicer bistveno intersubjektivne konstitucije jaza. Pri tem se lahko ustavimo ob dejstvu, da pa Fichte implicitno stalno upošteva neki drugi jaz – namreč bralca, ki ga vseskozi nagovarja v drugi osebi. S tem nas poziva, naj vedoslovje ob branju doživljamo izkustveno in se tudi sami subjektiviramo kot bistveno samodoločujoči. Zato neprenehoma tudi poudarja, da filozofiraš lahko samo sam. Hkrati pa lahko zato tudi kritikom, ki po njegovem česa niso razumeli, v opombah pod črto podtika obtožbe, da se pač niso dovolj potrudili; in to je, mimogrede, neverjetno zabavno brati.

Fichtejeva edinstvena teorija subjekta ima več radikalnih posledic. Procesna ontologija jaza, ki je, zgolj kolikor je dejaven, se mora torej za vsako ceno izogniti nedejavnosti oziroma hiatusu. Pojazenje nejaza tako pomeni spoznavanje tega, kar se kaže kot še nespoznano. Ko Jure Simoniti v spremni študiji Fichtejev jaz okliče za prekarnega, moramo to razumeti v dvojnem pomenu te besede: da je nestabilen in mu stalno grozi propad, a tudi, da ne pozna prostega časa in je obsojen na metafizični grindset – postavljati mora nenehno, sicer preprosto neha biti. Neka druga posledica je subjektova nabreklost: če so bile po Spinozi vse reči akcidence neke transcendentne entitete, ki je bila bog, pa ima po Fichteju to »božjo« voljo kar sam subjekt oziroma jaz. Ta neskromnost je njegov sistem naposled odprla resnim kritikam. Če vse postavi jaz, potem naj bi to postavil na imanenten način, torej logično nujno in v obliki organske celote, kar pa je občasno pomenilo legitimacijo za tlačenje pojavov v simplificirane medsebojne odnose, denimo spolno razliko imanentnega tipa. Poleg tega ni imanentno jasno, zakaj se jaz od nejaza razmeji ravno tako in ne raje drugače; skrivnostni sunek, ki jazu po tihem sugerira, kako naj postavlja, se zato izkaže za analognega kantovski réči na sebi, ki jo je Fichte hotel ravno izgnati.

Audio file
30. 10. 2020 – 13.30
Interpretacija najslavnejšega stavka Heglove filozofije

Če Fichte velja za enega najtežje razumljivih filozofov sploh, pa smo po drugi strani v prevodu dobili precej berljiv tekst, ki je težko razumljiv »zgolj« po svoji vsebini. Pri prevodih tekstov nemške klasične filozofije v slovenščino je njihova nerazumljivost prepogosto posledica okornega prevoda in ne le vsebine – kdor je poskušal brati prevod Heglove Fenomenologije duha, ve. Tako nikakor ni odveč omeniti, da prevajalec Osnove celotnega vedoslovja ob jezikovnih zagatah, ki so posledica Fichtejevega izumljanja vokabularja za njegove novoiznajdene pojme, bralca karseda lepo ponese skozi tekst glede na njegov pomen, pri tem pa izhaja iz ustaljenega, in ne namišljenega besedotvorja. Navedimo le en primer: pri izpeljavi kavzalnosti, torej učinkujočnosti – in ne vzročnosti –, je Fichte primoran uporabiti pojem učinka, die Wirkung, ki pa je sam sintetično poenotenje vzroka po eni strani in učinjenega, das Bewirkte, po drugi.

Besedilo Osnove celotnega vedoslovja je, kot smo rekli, služilo kot učbenik za predavanja o metafiziki. Dodajmo, da gre zato za dvakratno nehvaležen tekst: Fichte ga je pisal ad hoc pod vplivom kritikov in poteka semestra, besedilo torej ni bilo zamišljeno kot samostojno, temveč kot pisna suplementacija pedagoškega procesa. Zato tvegajmo tezo, da je čast prvega slovenskega prevoda katerekoli celotne Fichtejeve knjige doletela prav Osnovo celotnega vedoslovja zaradi tega, ker gre za najbolj znan prikaz vedoslovja, in ne zato, ker bi bil to tudi najboljši prikaz. Dejstvo pa je, da je to tisto delo, iz katerega je izhajal Hegel. V Sloveniji, kjer je močno prisotna heglovska veroizpoved, je Fichte namreč splošno dojet kot nekakšen Hegel junior, v skladu s tem pa je tudi vsaka Fichtejeva nekonsistentnost dojeta kot nekaj, kar pač še ni povsem heglovsko. Prevod Osnove celotnega vedoslovja zato v našem kontekstu lahko še posebej razumemo kot poglavje v Heglovem bildungsromanu.

 

Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj