Hegel in Spinoza(ver) v senci spora o spinozizmu

Hegel in Spinoza(ver) v senci spora o spinozizmu

Oddaja
15. 9. 2019 - 20.00
 / Teorema

V tokratni Teoremi se bomo posvetili Heglovemu odnosu do Spinoze in kontekstu tega odnosa v enem od najslavnejših gostilniških pretepov nemške klasične filozofije, sporu o spinozizmu. Heglov znani stavek je, da si bodisi spinozist ali pa nisi filozof. Čeprav je Hegel premogel nemalo kritik na račun Spinoze, mu ni zanikal poguma v mišljenju, imel ga je za vogelni kamen, na katerem je gradil racionalno teorijo. Vendar pa za razumevanje njegove pozicije ne moremo mimo miselnega in zgodovinskega konteksta, v katerem je deloval Hegel in ki je sooblikoval njegov pogled na Spinozovo filozofijo. V tistem času so namreč naziv Spinoza imeli za psovko in je bil popolnoma karikiran. To je privedlo do tega, da so kogarkoli, ki se je, zanalašč ali ne, znašel povezan z njim, imenovali za nekakšnega racionalističnega panteista ali, še huje, za satanističnega ateista. Kontroverza se je začela z objavo Jacobijevih pisem o Spinozovi doktrini leta 1785, ki jih je napisal v korespondenci z Mendelssohnom glede Lessingovega predsmrtnega priznanja pripadnosti spinozizmu. Konflikt je zajel tedanjo filozofsko srenjo, vključno s Kantom, Herderjem, Goethejem in Hamannom.

Tisti, ki je vodil inkvizicijo, je bil Jacobi. Spinozovo filozofijo je označil za paradigmatski racionalizem, ki, če ga dosledno spoštujemo, vodi v ateizem. Takšno mišljenje je bilo povezano z njegovim nasprotovanjem 'Aufklärung' oziroma razsvetljenstvu, ki mu je očital, da vodi razum v propad kakršnekoli podlage za versko prepričanje ali moralno življenje. Po Jacobiju smo soočeni z absolutno izbiro: bodisi da sprejmemo racionalni ateizem razsvetljenstva, bodisi ga zavrnemo z iracionalnim skokom verovanja. Ta Jacobijeva verzija Pascalove stave je pozneje vplivala tudi na Sørena Kierkegaarda in njegovo religiozno kritiko sekularnega racionalizma, kjer je možnost dostopa do neracionalnosti verovanju omogočena z zavestnim skokom v neznano. Jacobi je Spinozo kritiziral, ker je menil, da je spinozizem skrajna oblika racionalnega sistema, to pomeni, da mora biti vsaka sistematična filozofija, ki temelji na univerzalnem razumu, tudi spinozizem. Spinoza z razumom sega po bistvu substance, česar pa se po Jacobiju ne da analizirati in do česar ima dostop samo verovanje.

Za boljše razumevanje si poglejmo, od kod izvira panteizem Spinozove misli. Že Ksenofan je učil, da je bog zraščen z vsem in je tako vse v enem in eno v vsem. Njegov učenec Parmenid govori tipično panteistično, ne samo o enotnosti bitja, temveč tudi o identičnosti mišljenja in bitja. To pomeni, da misel ni mogoča brez bitja, v katerem se je realizirala, in obratno. Panteistične pozicije so imeli tudi posamezni stoiški filozofi, za katere bog ni bil nič drugega kot univerzum, umevan kot občost in enotnost. Osnovno načelo stoiške teologije je bil nauk o božanstvu kot istovetnem s svetom ali pa o Zevsovem božanskem ognju, ki prežema vesoljno materijo. Skozi Platonovo idejo dobrega se je nato panteistična tradicija prenesla preko platonikov do neoplatonizma.

Plotin je prevzel nauk judovskega neoplatonika Filona Aleksandrijskega, ki je trdil, da se lahko z bogom združi prek ekstaze. Družil je platonistične in orientalske ter starožidovske filozofske prvine. Doktrino o enotnosti bitja je nato Plotin razdelal do tako skrajnih posledic, kot je le mogel. Njegovo bitje je popolna enotnost, ki vsebuje vse manifestacije in vsa bistva sveta. Zanj je bitje prihajalo iz neke centralne točke in se potem razsipalo v neskončnost, doživljajoč pri tem več hipostaz, ki so ravni bivanja. Prek posredovanja Arabcev je na novoplatonizmu zrasla srednjeveška židovska filozofija. Novoplatonizem je tako posredoval tudi zasevke panteizma. Spinoza nikoli ni preučeval Platona, Filona ali Plotina, v njegovo misel so njihovi zastavki prišli z židovsko srednjeveško in renesančno filozofijo. Iz panteizma je nato izločil naturalizem in misticizem ter osnoval svojo verzijo panteizma. Na racionalistični del pa je vplival Descartes.

Spinozo so posvojili nekateri romantiki, kot sta Goethe in Herder. Zanje je bila zanimiva njegova substanca kot živa absolutnost, nanj so navezali projekt narave kot ekspresivnosti vitalistične celote. Za zgled so ga uporabljali pri konstrukciji romantičnega panteizma. Opazimo lahko neko raven ironije, kajti Spinozova substanca je večinoma, predvsem pri mislecih nemške klasične filozofije, razumljena kot togost enovitega in negibnega bivajočega. Težko bi rekli, da Spinoza dovoljuje samotransformacijo viharništva, ki jo poudarjajo romantiki. Kar je Hegla napeljalo do nasprotovanja spinozizmu, je prav pomanjkanje organske rasti substance. Spinozov način dokazovanja skozi geometrični vzorec je neke vrste kalup, ki usodno zamejuje samorazvojno gibanje Absoluta. Prav tako, kot bomo videli v nadaljevanju, gre ideja o vitalizmu substance navzkriž s Fichtejevo analizo.

Kontroverza o spinozizmu je pripeljala še do obtožb Fichteja, češ da je ateist. Fichtejev problem je bil podoben kot pri drugih, ki so se posluževali kantovske kritike. Ta je skorajda raztrgala tradicionalno metafiziko, ki ljudem ni le odrekala kognitivnega dostopa do spekulativnih predmetov klasične metafizike, kot sta Bog in duša, ampak tudi odstranila možnost spoznavanja stvari-v-sebi. S Kantom ni bilo več možno zapopasti pojava v njem samem, vse metafizično je ostalo brez fenomenalne prisotnosti. Jacobi je Fichteju očital preoblikovanje transcendentalnega idealizma v osiromašen egoizem, ki ne pozna predmetov kot takih in ne dopušča ničesar zunaj ega, torej je vrhunec racionalne misli, ki dopušča resnični obstoj le sebi. Po njem je vse, kar obstoji, le v zaznavanju. Vendar Jacobi nima pravega odgovora, ki bi pregnal fantom razsvetljenstva oziroma demonskega Spinoze in združil razpoko med kritiko in metafiziko. Za odgovor postavi koncept, ki ga imenuje kimera dualizma med resnico razuma in resničnim sveta, medtem ko je resnica stvar racia, resničnost zadeva vero.

Alternativno racionalističnemu monizmu Fichtejevega idealizma Jacobi zoperstavlja obliko filozofskega dualizma, v kateri zunaj filozofske zavesti leži področje resničnega, ki je dostopno samo veri. Za Jacobija ima človek le eno izbiro: ničnost ali bog. Izbira ničnosti človeka spremeni v boga svojega sveta, neoporečnega gospodarja lastnega obstoja, prisvoji si absolutno svobodo. A kakšen je bil resnični odnos Fichteja do Spinoze? O Spinozovem panteizmu pravi takole: »Toda komajda bi si lahko mislili bolj totalno razlikovanje reči od Boga kot pri Spinozi, ki velja za klasika tega nauka. Bog je tisto, kar je v sebi in kar je pojmovano samo iz sebe samega; končno pa je tisto, kar je nujno v nekem drugem in kar lahko zapopademo samo iz njega.«

Po Fichteju se reči od boga ne razlikujejo le po stopnji, temveč jih absolutno ločuje to, da obstajajo samo po nečem drugem, se pravi Bogu kot substanci. Njihov pojem je izpeljan iz substance in brez nje niso možne. Reči so v razmerju do boga kot posledica v razmerju do vzroka. Za reči veljajo druge lastnosti, ne deležijo na večnosti. Fichtejev razlog za zavrnitve teze je, da posamezne reči tvorijo substanco. Problem torej ni bil v postavljanju stvari v substanco, temveč v tem, da je ves obstoj določen kot enovita reč. S tem je vse, tudi volja, stvar na ravni drugih stvari. Kot vemo, se pri Spinozi misel in reč kot modusa različnih atributov formalno ne razlikujeta. V tem Fichte najde razlog za neživost Spinozovega sistema. Označi ga za totalno po-abstrakcijo mehanskega pogleda na naravo. Pravi: »Ali bi kdo dvomil o tem, da bi že dinamična predstava narave nujno povzročila spremembo temeljnih pogledov spinozizma? Če bi nauk o zapadenosti vseh reči v Bogu bil temelj vsega sistema, potem bi ga morali vsaj najprej oživiti in iztrgati abstrakciji, preden lahko postane načelo sistema uma.« Spinozizem po svoji togosti primerja s Pigmalionovim kipom, ki ga je bilo treba oživiti z dihom ljubezni. Ta sistem je zanj nedodelan in brez duše.

Za Hegla sta prav tako problem spinozizma okorelost in ustavitve na začetku miselne poti. Nanj ni gledal kot na dodelano filozofijo, ki jo je treba v enem kosu sprejeti ali zavreči, temveč kot na miselno pot, ki je obtičala na prvi stopnici do pravega vedenja. Heglov očitek Spinozi je v prvi vrsti ta, da ni zmogel misliti negativnega, zato ga poveže s parmenidovskim načelom enovite identitete, v kateri nebiti sploh ni. Parmenid v enem od svojih fragmentov o enosti celote pravi tako: »Vekomaj isto ostaja v istem in v sebi počiva, trajno na kraj privezano, zakaj mogočna ga nujnost v tesnih okovih drži, ki oklepajo krog in okrog ga: bivanje namreč ne sme pogrešati tudi zaključka, ker je brez kakih potreb: ko bi ga, bi mu manjkalo vse.« Parmenidovo Eno je resnično bivajoče in obstaja na sebi. Onkraj ne more biti ničesar, zato mora Eno v sebi na silo družiti vse možne paradokse, saj med drugim izključuje tudi obstoj nebiti. S primerjavo s Parmenidovim mišljenjem je Spinozovo filozofijo obtožil, češ da je verzija predkrščanske metafizike, ki ji vlada načelo creatio ex nihilo. Čista bit je tisto absolutno, velja za edino resnico; obstaja le bit, niča pa sploh ni.

Takšno postajanje pomeni, da nikoli nič ne ostane, temveč se bit vedno, ne glede na vse, pretvarja v drugo bit. To je očitek panteizmu, ki abstraktno poda le formulo, da bit je le bit, nič je le nič. Ne kot v Heglovem sistemu, kjer se substanca ustvarja in poustvarja ter utemeljuje s prehajanjem čistega niča v čisto bit in obratno. Kot antipod parmenidovski misli Hegel poda primerjavo s prav tako napačnim budističnim principom niča, absolutne praznine, pri katerem pa je podlaga obstoja le čisti nič. Tak zenovski nič je nič, ki ga neposredno doživimo, ko potonemo vanj kot v praznino. Ni nekakšen prazen prostor zunaj nas, marveč praznina, se pravi brezdanja praznina kot podlaga našega obstoja.

Spinozovi filozofiji pa vlada totalnost biti. Vse izhaja iz Boga, ki je po svojem bistvu ena in edina bivajoča substanca. V naravi ni ničesar naključnega ter ničesar, kar ne bi izražalo božje moči. Na podlagi teh prvin Spinozove substance lahko že anticipiramo očitke, ki jih bo podal Hegel in ki so podobni Fichtejevim. Mladen Dolar v predgovoru knjige Hegel in Spinoza o tem pravi: »Spinozova substanca, naj bo v izhodišču še tako pogumno postavljena, obtiči pri togosti, oropana je gibanja in spreminjanja, ker ji manjka tisto notranje gibalo, ki pa predstavlja negativnost.« Hegel pogreša svoje spekulativno orodje, negacijo negacije. Ta je protislovje, ki negira negacijo in preko afirmativnega nasprotja postane obenem afirmacija in negacija nasploh. Negacija negacije je protislovje, ki ga razum ne zmore prenesti, in ta koncept v določeni meri odgovarja Jacobijevemu kimerstvu. Je tisto onkraj razuma, ne-racionalno, vendar se še vedno nahaja v umu.

Medtem ko je Spinozova substanca v svoji pozitivnosti neposredno prisotna in se nam daje prek drugih modusov in navsezadnje prek nas kot modusov, je Heglova substanca kot absolut stvar mišljenja uma. Kajti način, kako prehaja iz sebe v sebe, je razumu nedojemljiv, ker je proces negacije negacije performativno nasprotje, ki ni smiselno. Ta točka manjka Spinozi. Za Hegla vse temelji na tem, da absolut dojamemo ne le kot substanco, ki je vztrajanje nečesa sebi enakega, temveč tudi kot subjekt, ki je proces nenehnega ohranjanja v samoizgubi. Spinozistična substanca pa ne more vzeti nase negativnosti in posledično ne more postati subjekt. Pri Heglu sta bit in nič istost, ki prehaja iz enega v drugega, prav tako se tudi absolutno razlikujeta in se izgubljata v svojem nasprotju. To je tisto gibanje, ki za Spinozovo substanco ni dosegljivo in katerega izostanek jo pušča v rigidnosti.

Hegel v Spinozovi filozofiji prepozna nastavke za dialektično načelo omnis determinatio est negatio oziroma determinacije iz negacije, vendar načela Spinoza ni razvil do logičnega zaključka. Kajti če je substanca vzrok sami sebi, bi to moralo pomeniti, da tudi ustvarja samo sebe kot nekaj drugačnega in ne-istega. Vendar Spinoza tega ni bil sposoben aplicirati na substanco oziroma tega ni storil. Vprašanje je torej, ali je Spinoza to spregledal ali pa se je tega zavedal in zavestno ni izvedel. Kajti pri Heglu se preplet biti in niča začne na začetku, obadva sta pogoj začetka. Bit in nič izginjata eden v drugega; postajanje je njuno gibanje medsebojnega razlikovanja in enotenja. Levinas o Heglovem gibanju negacije pravi: »Postajanje je torej diferenca in identiteta biti in niča. Nastanek in razkroj se zaobrneta v nekaj, kar ju prerašča. V absolutnem ni ničesar radikalno novega, vse, kar obstaja, je prepuščeno izničenju. Absolutno ni prazno zunaj sebe, marveč v sebi. Nič teče skozi bit.«

Način postajanja pri Heglu je v tem, da nič ne ostane nič. Vedno prehaja v svoje drugo, v bit, skozi vzajemno izničevanje. Dialektična narava biti in niča kaže svojo resnico v enotnosti postajanja. Bit in nič sta enotna kot izginjajoči moment, ki je že razlikovan, vendar hkrati odpravljen. Postajanje, ki je enotnost biti in niča, je obstoj. V svoji končnosti pa poseduje tudi svojo resnico. V Znanosti logike tako Hegel pravi: »Bit končnih reči kot taka je v tem, da imajo kot svojo vsebnost kal minevanja; ura njihovega rojstva je ura njihove smrti.« Pri Spinozi pa ne moremo govoriti o začetku ali koncu kot takem. Tretja definicija prvega dela Etike govori o tem, da je substanca vsa v sebi in se pojmuje po sebi, za svoj obstoj ne potrebuje ničesar drugega. 

Spinozova substanca je kot Möbiusov trak, ki vedno napeljuje sam nase. Oziroma je kot einsteinovsko vesolje, ki ima svoje središče v vsaki vsebovani točki. Tu so vsi atributi na isti ravni, atributa razsežnosti in mišljenja sta si kvalitativno enakovredna, kar velja  tudi za njune moduse. Modusi torej niso realno razlikovani delci končnosti, vsi so vsebovani v absolutni neskončnosti substance. Spinoza poda primer dveh nekoncentričnih krogov, pri čemer je manjši v celoti vstavljen v večjega. Največji krog pa vsebuje vse ostale in je toliko del ostalih, kot so ostali del njega.

Sedaj ko smo priznali absolutno pozitivnost spinozizma, trčimo ob omejitve Heglove misli. Hegel je svojo kritiko oblikoval na podlagi notranje nepopolnosti Spinozove teorije, glavni problem vidi v njegovi metodološki nedoslednosti. Vendar nismo našli očitnih lukenj, ki bi zahtevale krpanje z gibanjem dvojne negacije. Lahko se s Spinozo vsebinsko ne strinjamo, a kje v njegovem delu je tista kal negacije, ki jo je prepoznal Hegel? Macherey trdi, da je v resnici ni, kajti načelo omnis determinatio est negatio naj sploh ne bi bilo spinozistično filozofsko načelo. Ta stavek se je v nemški klasični filozofiji namreč uporabljal že prej, nepovezano s Spinozo, in je imel pri samem Spinozi le obrobno vlogo. Hegel pa je pomen stavka obrnil, kar pomeni, da bi lahko ob doslednem branju njegove zaključke prav tako obrnili. Torej ima pozitivno vselej v sebi že nekaj negativnega, da pa bivajoče vselej že zapopade svojo negacijo, kar šele pripelje do postopnega propadanja. To bi potrjevalo temeljno pozitivnost spinozizma, negacija bi bila pozitivnosti podrejena. Vendar Spinoza o tem ni govoril.

Glede odnosa Hegla do Spinoze se je treba v prvi vrsti zavedati, da gre vselej za specifično branje Spinoze, ki ni Spinoza sam, zatorej so v tem paru prisotni trije; Spinoza, Hegel in Heglov Spinoza. Oziroma kot pravi Gregor Moder: »Zelo na splošno rečeno je razmerje med heglovstvom in spinozizmom dostikrat predvsem razmerje vzajemne fascinacije s samim sabo, nekakšne vzajemne intelektualne masturbacije. Zdi se, da je Hegel, in v omejenem smislu to nemara velja za celotni nemški idealizem, bral spinozizem tako, da je v njem prepoznal podobo, ob kateri je lahko bolje formuliral svoja stališča, ne da bi tista podoba povedala kaj dosti o Spinozovi filozofiji.«

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness